Jedro

Nujno BPP pristojni organ na podlagi prvega odstavka 36. člena ZBPP nemudoma odobri samo za tisto dejanje, ki je nujno potrebno, da se prosilec izogne posledicam, to je v primeru, če bi zaradi odločanja o prošnji za BPP ali zaradi postopka za sestavo in vložitev prošnje zamudil rok za kakšno pravno dejanje in bi zaradi tega izgubil pravico opraviti to dejanje. Odobritev nujne BPP ne pomeni, da prosilcu dodeljene BPP ni treba vrniti, če se glede na njegov finančni položaj kasneje izkaže, da do BPP ni upravičen.

Pri izjemni BPP gre za okoliščine, zaradi katerih se prosilec znajde v položaju materialne in življenjske ogroženosti, pri tem pa se tožnikove obveznosti iz naslova sodnih izvršb ne morejo upoštevati, ker ne gre za izredno finančno obveznost, za katero ni vedel oziroma z njo ni mogel računati. Invalidnost sama po sebi pa ni podlaga za dodelitev navedene BPP.

Invalidnine ni mogoče šteti pri ugotavljanju višine lastnega dohodka prosilca za BPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči I. in II. stopnje, v izvršilnem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Domžalah, št. In 89/2012, zaradi dosege dejanj, ter kot oprostitev plačila stroškov postopka.

Iz obrazložitve je razvidno, da je organ za BPP prošnjo za dodelitev BPP zavrnil, ker je ugotovil, da tožnica z višino lastnega dohodka v višini 1.856,34 (ki obsega neto pokojnino, invalidnino in sejnino) presega limit za odobritev BPP (drugi odstavek 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči, v nadaljevanju ZBPP), saj tožničin povprečni mesečni dohodek znaša 618,78 EUR in tako presega višino 2-kratnika osnovnega minimalnega dohodka, ki trenutno znaša 520 EUR. Ker je ugotovil, da je prošnja neutemeljena že iz tega razloga, izpolnjevanja drugih pogojev ni preverjal. Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je podjetnica in da je zaradi nevzdržnih razmer (onemogočanja opravljanja dejavnosti) organ zaprosila za nujno ali izjemno BPP v skladu s 36. in 22. členom ZBPP, organ pa o tem ni odločal, saj je odločil le o redni BPP. Zato meni, da je izpodbijana odločba nična in se sklicuje na 128. in 279. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Podrejeno navaja, da je toženka odločala o redni BPP na podlagi dokazov, ki so bili izvedeni v drugem postopku za dodelitev BPP. Izpodbijana odločba naj bi bila arbitrarna, ker naj toženka ne bi upoštevala dokazov, ki jih je predložila tožnica, oz. se o njih ni izrekla. Meni, da zato dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno in da so bili posledično napačno uporabljeni predpisi. Toženki očita, da je med prihodke štela invalidsko pokojnino in invalidnino, ni pa upoštevala izdatkov, ki naj bi jih imela tožnica zaradi samovolje njenih nasprotnikov, kar naj bi bilo toženki tudi znano. Prav tožničini nasprotniki, ki naj bi jih toženka dobro poznala, naj bi ji onemogočali opravljanje gospodarske dejavnosti, kar naj bi bilo vidno tudi iz izvršilne zadeve, za katero je prosila za BPP. Navaja, da zato ne more opravljati samostojne dejavnosti in da ji nastaja škoda. Podatki o zaključnih bilancah naj bi bili razvidni iz uradnih podatkov AJPES, odločb Agencije za energijo RS in sodnih spisov, česar pa naj toženka ne bi preverila oz. upoštevala pred izdajo izpodbijane odločbe. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno odpravi) in zadevo vrne organu za BPP v ponovno odločanje.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi izpodbijane odločbe, s katerimi je organ utemeljil zavrnitev tožničine prošnje za BPP. Sodišče se na te razloge sklicuje in jih v celoti ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). Tožbene navedbe o ničnostnem razlogu iz 4. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, ker naj bi organ izdal odločbo brez zahteve stranke (128. člen ZUP), pa so po presoji sodišča neutemeljene.

Organ je z izpodbijano odločbo odločil o redni BPP, za katero naj tožnica ne bi zaprosila. Tožnica je v prošnji za BPP z dne 1. 10. 2012, ki jo je dala po pozivu organa za BPP, res navajala, da prosi za nujno ali izjemno BPP, vendar je prošnjo za dodelitev nujne BPP vložila že 12. 9. 2012, skupaj s pritožbo zoper sklep št. In 89/2012, tj. zoper sklep v zadevi, za katero je zaprosila za BPP, iz vsebine njene prošnje pa ni izhajalo, da prosi za dodelitev izjemne BPP. Zato je organ ravnal pravilno, ko je na podlagi njene prošnje ugotavljal ali tožnica izpolnjuje pogoje za dodelitev redne BPP.

Nujno BPP namreč pristojni organ na podlagi prvega odstavka 36. člena ZBPP nemudoma odobri (ne glede na določbe tega zakona o pogojih in postopku za odobritev brezplačne pravne pomoči) samo za tisto dejanje, ki je nujno potrebno, da se prosilec izogne posledicam, to je v primeru, če bi zaradi odločanja o prošnji za BPP ali zaradi postopka za sestavo in vložitev prošnje zamudil rok za kakšno pravno dejanje in bi zaradi tega izgubil pravico opraviti to dejanje. Tožnica v tožbi ne navaja, da so bile v obravnavanem primeru podane take okoliščine. Razmere, ki jih v tožbi opisuje, pa glede na opredelitev nujne BPP po 36. členu ZBPP, niso razlog za odločanje o dodelitvi nujne BPP.

Poleg tega odobritev nujne BPP ne pomeni, da prosilcu dodeljene BPP ni treba vrniti, če se glede na njegov finančni položaj kasneje izkaže, da do BPP ni upravičen (četrti odstavek 36. člena ZBPP). To pomeni, da mora biti finančni pogoj za dodelitev nujne BPP prav tako izpolnjen kot pri dodelitvi redne BPP, le da se zaradi nujnosti izpolnjevanje tega pogoja ugotavlja naknadno. Finančni pogoj se torej upošteva tudi v primeru prošnje za nujno BPP, najkasneje takrat, ko mora prosilec naknadno dokazati izpolnjevanje vseh pogojev po tem zakonu (tretji odstavek 36. člena ZBPP).

Izjemna BPP pa se po prvem odstavku 22. člena ZBPP lahko dodeli, če je prošnja za odobritev brezplačne pravne pomoči utemeljena z družinskimi razmerami prosilca, z njegovim zdravstvenim stanjem, z izrednimi finančnimi obveznostmi, ki bremenijo njega oz. družino, ali z drugimi razlogi, na katere niso mogli oziroma ne morejo vplivati in so se zaradi njih znašli v položaju materialne ogroženosti.

Po presoji sodišča organ za BPP v tožničinih navedbah v prošnji za dodelitev BPP tudi za odločanje o izjemni BPP ni imel podlage. Tožnica je namreč v prošnji navajala le, da ji sodišče onemogoča opravljanje dejavnosti, da ji zaradi sodnih postopkov nastajajo pravdni stroški in da je zato slabega zdravstvenega stanja in 90 % invalid. Organ za BPP se do teh navedb sicer ni opredelil, vendar pa to na pravilnost in zakonitost odločbe ni vplivalo.

Kot je razvidno iz citirane določbe 22. člena ZBPP, gre pri izjemni BPP za okoliščine, zaradi katerih se prosilec znajde v položaju materialne in življenjske ogroženosti, pri tem pa se tožnikove obveznosti iz naslova sodnih izvršb ne morejo upoštevati, ker ne gre za izredno finančno obveznost, za katero ni vedel oziroma z njo ni mogel računati. Invalidnost sama po sebi pa ni podlaga za dodelitev navedene BPP.

Tudi iz tožbenih navedb je razvidno, da tožnica zmotno meni, da odločanje o dodelitvi nujne ali izjemne BPP utemeljuje okoliščina, da kot samostojna podjetnica ne more ustvarjati dobička. Zato je organ za BPP glede na vsebino tožničinih navedb o njeni prošnji lahko odločal le kot o prošnji za dodelitev redne BPP. Tožbeni očitek o ničnosti izpodbijane odločbe je torej neutemeljen.

Pravilno je sklicevanje prvostopenjskega organa na 12. člen Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) kot podlago za ugotavljanje tožničinega lastnega dohodka in premoženja. Kot tožničin lastni dohodek je organ pravilno upošteval dohodke iz naslova invalidske pokojnine in sejnine, med lastne dohodke pa ne bi smel upoštevati invalidnine.

Po 1. točki prvega odstavka 12. člena ZSVarPre so kot lastni dohodki določeni obdavčljivi dohodki po zakonu, ki ureja dohodnino. Obdavčljive vrste dohodkov po Zakonu o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) so navedene v 18. členu v točkah od 1 do 5, 6. točka pa določa, da so obdavčljivi tudi drugi dohodki, ti pa so opredeljeni v 105. členu ZDoh-2. Med druge dohodke se po prvem odstavku tega člena štejejo vsi dohodki fizične osebe iz 1. do 5. točke 18. člena, med njimi so kot dohodki iz delovnega razmerja opredeljene tudi pokojnine iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja (8. točke drugega odstavka 37. člena ZDoh-2).

Kot je bilo že povedano, se med lastne dohodke po 1. točki prvega odstavka 12. člena ZSVarPre ne štejejo dohodki, ki so oproščeni plačila dohodnine. Invalidnina je v 23. členu določena med dohodki, od katerih se ne plača dohodnine. Ker pa 26. točka prvega odstavka istega člena določa, da se med lastne dohodke štejejo tudi drugi dohodki po zakonu, ki ureja dohodnino, ne glede na to, ali so oproščeni plačila dohodnine, je treba ugotoviti, ali invalidnina sodi med druge dohodke po 26. točki. Drugi odstavek 105. člena ZDoh določa, da se med druge dohodke po tem zakonu ne štejejo dohodki iz 19. do vključno 32. člena ZDoh. Ker je invalidnina navedena med dohodki iz 23. člena ZDoh-2, po navedeni določbi 105. člena ne sodi med druge dohodke iz 26. člena ZSVarPre. Invalidnina tudi v drugih točkah prvega odstavka 12. člena ZSVarPre ni določena kot lastni dohodek, zato je ni mogoče šteti pri ugotavljanju višine lastnega dohodka prosilca za BPP.

Kljub temu pa upoštevanje invalidnine v obravnavanem primeru ni vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve o zavrnitvi zahteve za dodelitev BPP, saj je tožnica v prošnji sama navedla, da višina invalidnine znaša 63,83 EUR. Ker je organ za BPP ugotovil, da znaša tožničin povprečni mesečni dohodek z upoštevanjem invalidnine 618,78 EUR, znaša torej ta dohodek brez upoštevanja invalidnine 554,95 EUR, kar je še vedno več od limita 520 EUR. Zato je kljub nepravilnemu upoštevanju invalidnine pravilna in zakonita ugotovitev, da tožnica ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev BPP.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno (to pa izhaja tudi iz listin v spisu), da je organ izpolnjevanje pogojev ugotavljal na podlagi vpogleda v podatke, ki jih je pridobil po uradni dolžnosti, za kar ima pooblastilo tako v zakonu (drugi odstavek 20. člena ZBPP), kot tudi v tožničini prošnji, naj organ potrebne podatke pridobi po uradni dolžnosti. Neutemeljen je torej tudi očitek o nepravilni pridobitvi podatkov, potrebnih za odločanje.

Neutemeljen je tudi tožbeni očitek o arbitrarnosti izpodbijane odločitve, ker da organ ni upošteval dokazov, ki jih je predložila tožnica. Iz obrazložitve izpodbijane določbe je razvidno, da je prošnji priložila dokaze, ki se nanašajo na izvršilno zadevo, za katero je prosila za dodelitev BPP. Ti dokazi pa niso pravno pomembni pri presoji izpolnjevanja finančnega pogoja za dodelitev BPP iz 13. člena ZBPP.

Pri ugotavljanju lastnega dohodka se lahko upoštevajo le normirani stroški oz. dejanski stroški, ki so priznani po zakonu, ki ureja dohodnino, ter davki in obvezni prispevki za socialno varnost, odtegnjeni od teh dohodkov (tretji odstavek 20. člena ZSVarPre). Tožničini izdatki iz naslova gospodarske dejavnosti oz. nemožnost opravljanja gospodarske dejavnosti niso taki stroški, zato se pri ugotavljanju lastnega dohodka glede na določbe ZBPP v zvezi z določbami ZSVarPre ne upoštevajo.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo.