Jedro

Če je vprašanje lastnine parcele, ki je predmet denacionalizacijskega postopka, sporno, to v denacionalizacijskem postopku predstavlja predhodno vprašanje. Po določbi 3. odstavka 16. člena ZDen podržavljenega premoženja namreč ni mogoče vrniti, če je na njem lastninska pravica fizičnih ali civilnih pravnih oseb.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se spremenita tako, da se tožbi ugodi in se odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije z dne 18.6.2004 glede denacionalizacije parc. št. 42/1 k.o... odpravi ter zadeva v tem obsegu vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije je dne 6. 9. 2006 vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti, sedaj revizijo, zoper sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 1375/2005-2 z dne 13. 4. 2006 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici U 211/2004-21 z dne 9. 9. 2005. Z navedeno sodbo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo navedeno sodbo prvostopnega sodišča, s katero je bila na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS zavrnjena tožničina tožba zoper odločbo tožene stranke z dne 18. 6. 2004. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper delno odločbo Upravne enote Sežana z dne 5. 8. 2003, s katero je bilo odločeno, da mora Občina S. kot zavezanka, z dnem pravnomočnosti odločbe pok. denacionalizacijskemu upravičencu V.Š. vrniti v last nacionalizirani zemljišči parc. št. 14/1 in parc. št. 14/7, obe vpisani v vl. št. 51 k.o... Odločeno je bilo tudi, da mora Okrajno sodišče v Sežani po uradni dolžnosti izvesti zemljiškoknjižno spremembo na vrnjenih nepremičninah ter vpisati lastninsko pravico v korist V.Š. V 3. točki izreka odločbe je upravni organ prve stopnje tožnici dovolil udeležbo v postopku, istočasno pa zavrnil njeno priglasitev z dne 2. 2. 1999 za uveljavljanje pravic po predpogodbi o oddaji stavbnega zemljišča z dne 30. 6. 1989. Tožena stranka je glede odločitve o vrnitvi parc. št. 14/1 k.o... denacionalizacijskemu upravičencu soglašala s prvostopnim upravnim organom, da je nerešeno vprašanje lastništva oziroma veljavnosti predpogodbe, sklenjene med tožnico in Občino S. glede navedenega zemljišča stvar obligacijskega razmerja med strankama. Tožnica lahko le v postopku pred sodiščem splošne pristojnosti uveljavlja svoje pravne koristi glede navedenega zemljišča. Prvostopenjsko sodišče je menilo, da ni nobene podlage, da bi se zemljišče parc. št. 14/1 k.o... izločilo iz denacionalizacijskega postopka. V zadevi ne gre za predhodno vprašanje v smislu 147. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/99).

Tudi po presoji pritožbenega sodišča v zadevi ne gre za predhodno vprašanje v smislu citirane določbe ZUP, saj ni sporno, da je Občina S. zemljiškoknjižna lastnica parc. št. 14/1 k.o... Čeprav se pri sodišču splošne pristojnosti zoper Občino S. vodi postopek za izdajo listine, sposobne za vpis navedenega zemljišča v zemljiško knjigo, pri tem za sam postopek denacionalizacije ne gre za predhodno vprašanje. Tožnica ima namreč v primeru ugodnega izida pravdnega postopka na sodišču možnost uveljavljati svoje pravice do denacionalizacijskega upravičenca.

Zoper navedeno sodbo drugostopenjskega sodišča, v zvezi s sodbo prvostopenjskega sodišča je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo pravočasno zahtevo za varstvo zakonitosti, sedaj revizijo, iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje bistveno kršili določbe postopka v upravnem sporu v smislu drugega odstavka 72. člena ZUS, saj nista uporabili določbe prvega odstavka 46. člena in tretjega odstavka 47. člena ZUS, po katerih bi morali obravnavani postopek prekiniti, ker je o predhodnem vprašanju obstoja lastninske pravice na zemljišču, ki je predmet denacionalizacije, že tekel postopek pred pristojnim sodiščem, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost njunih sodb. Tožnica je v tem postopku zatrjevala obstoj zakonite stvarne pravice na nezazidanem stavbnem zemljišču, ki izvira iz predpogodbe o oddaji stavbnega zemljišča. Do predpogodbe je po navedbah tožnice prišlo le zaradi tega, ker zemljišče ni bilo geodetsko odmerjeno. Geodetsko odmero bi morala naročiti Občina S., do česar pa ni prišlo. Tožnica je zemljišče, ki ji je bilo dodeljeno za izgradnjo poslovno-proizvodnega objekta, v celoti plačala. S tožbo, ki jo je dne 31. 5. 1999 vložila zoper Občino S., je pred sodiščem splošne pristojnosti zahtevala ugotovitev lastninske pravice na navedenem zemljišču in izstavitev zemljiškoknjižne listine. Pravdni postopek se je vodil pred Okrožnim sodiščem v Kopru, ki je s sodbo z dne 6. 1. 2006 že odločilo o tožničinem zahtevku. Glede na navedeno predstavlja pravno podlago za presojo utemeljenosti postavljenega tožničinega zahtevka tretji odstavek 16. člena in prvi odstavek 32. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Med strankama ni bilo spora o tem, da je tožnica dne 30. 6. 1989, torej še pred uveljavitvijo ZDen, sklenila z Občino S. predpogodbo o oddaji navedenega zemljišča. Tožena stranka ni prerekala trditve tožnice, da je na podlagi te pogodbe v celoti plačala dogovorjeno kupnino. Sodišči obeh stopenj pa sta presodili, da tožnica nikoli ni imela pravice uporabe na spornem zemljišču. Tak pravni zaključek pa nima podlage v ugotovljenem dejanskem stanju in ne v določbi prvega odstavka 32. člena ZDen. Ob nesporno sklenjeni predpogodbi o oddaji spornega zemljišča tožnici, sta sodišči najmanj preuranjeno zavrnili obravnavano tožbo in s tem prvi odstavek 32. člena ZDen zmotno uporabili. Sodišči obeh stopenj sta materialno pravo zmotno uporabili tudi z odločitvijo o zatrjevani tožničini lastninski pravici na spornem stavbnem zemljišču. Z materialnopravnim zaključkom, da uveljavljanje lastninske pravice na podlagi predpogodbe o oddaji stavbnega zemljišča ni utemeljeno oziroma zanj ni podlage, sta namreč vsebinsko odločili o neobstoju lastninske pravice, ki jo je tožnica zatrjevala na sporni parceli. Odločili sta torej o vprašanju, ki pomeni po tretjem odstavku 16. člena ZDen odločilno dejstvo, od katerega je odvisna odločitev o vrnitvi sporne parcele denacionalizacijskemu upravičencu in predstavlja po določbi prvega odstavka 46. člena ZUS predhodno vprašanje. Določba prvega odstavka 46. člena ZUS sicer pooblašča upravno sodišče, da samo odloči o predhodnem vprašanju v upravnem sporu, vendar ne v primeru, če o njem že teče postopek pred drugim, pristojnim sodiščem, oziroma drugim organom (tretji odstavek 47. člena ZUS). V takem primeru mora sodišče postopek v upravnem sporu prekiniti, dokler o predhodnem vprašanju ne odloči drugo pristojno sodišče ali organ. Tako bi moralo postopati sodišče tudi v tem primeru, glede na to, da je bilo po tožničinih neprerekanih navedbah že od 31. 5. 1999 v teku pravdni postopek zaradi uveljavljanja njene lastninske pravice na sporni parceli. Brez pravne podlage je zato napotovanje tožnice na nov postopek zaradi uveljavljanja njenih pravic do denacionalizacijskega upravičenca. Sodišči sta torej nepravilno uporabili navedene predpise v njihovi procesni in materialnopravni vsebini, ker tega postopka zaradi rešitve navedenega predhodnega vprašanja v obstoječi pravdi nista prekinili. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da reviziji ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odgovor na revizijo sta vložili tožnica ter stranka z interesom v tem upravnem sporu, vlagateljica zahteve za denacionalizacijo, S.H. Tožnica v odgovoru na revizijo predlaga, da Vrhovno sodišče RS reviziji po predlogu Vrhovnega državnega tožilca v celoti ugodi. V pripravljalni vlogi z dne 6. 6. 2007 Vrhovnemu sodišču RS predloži sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 12. 12. 2006. Z navedeno sodbo izkazuje pravnomočnost sodbe Okrožnega sodišča v Kopru ter navaja, da je v pravdnem postopku po navedeni sodbi lastništvo zemljišča parc. št. 14/1 k.o... pripadlo njej.

Stranka z interesom S.H. v odgovoru na revizijo predlaga, da Vrhovno sodišče RS revizijo kot neutemeljeno zavrne. Navaja, da vprašanje lastništva v tem primeru ni sporno vprašanje, zaradi česar se ga tudi ne more šteti kot predhodno vprašanje. Upravni sodišči sta tožnico napotili na uveljavljanje morebitnih njenih pravic pred sodiščem splošne pristojnosti, kar je tožnica tudi storila in je zoper njo vložila izbrisno tožbo, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Sežani. Ker v smislu stvarnopravnih in/ali zemljiškoknjižnih pravil tožnica ni nikoli pridobila lastninske ali katere druge stvarnopravne pravice, 16. člen ZDen ni mogel biti kršen. Predlaga, da Vrhovno sodišče RS revizijo zavrne kot neutemeljeno.

Revizija je utemeljena.

S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki v prvem odstavku 107. člena določa, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije vsa pred uveljavitvijo ZUS-1 vložena pravna sredstva v upravnem sporu obravnava po ZUS-1. Glede na določbo tretjega odstavka 107. člena ZUS-1 se zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je Vrhovno državno tožilstvo vložilo še po ZUS, obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija.

Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Po presoji revizijskega sodišča revizija utemeljeno uveljavlja revizijska razloga nepravilne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. V tej zadevi je upravni organ prve stopnje v denacionalizacijskem postopku odločil, da je Občina S. z dnem pravnomočnosti odločbe dolžna denacionalizacijskemu upravičencu vrniti v last, med drugim tudi nacionalizirano zemljišče parc. št. 14/1 k.o... Upravni organ je odločil o vrnitvi navedene parcele upravičencu v naravi, čeprav je tožnica, kateri je upravni organ zavrnil njeno zahtevo za prekinitev denacionalizacijskega postopka, ves čas zatrjevala, da ji je Občina S. še pred uveljavitvijo ZDen, s predpogodbo z dne 30. 6. 1989, preko Sklada stavbnih zemljišč Občine S. oddala navedeno zemljišče v uporabo za gradnjo stanovanjskega objekta. Navajala je tudi, da je zemljišče Občini S. v celoti plačala, vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo pa ni bil možen, ker tedaj navedeno zemljišče še ni bilo geodetsko odmerjeno. Iz listin v spisu tudi izhaja, da je tožnica upravna organa, in tudi upravni sodišči obeh stopenj obvestila o tem, da je pri Okrožnem sodišču v Kopru že dne 31. 5. 1999 vložila tožbo na ugotovitev lastninske pravice in izstavitev zemljiškoknjižne listine zoper Občino S. Po določbi tretjega odstavka 16. člena ZDen podržavljenega premoženja ni mogoče vrniti, če je na njem lastninska pravica fizičnih ali civilnih pravnih oseb. Določba prvega odstavka 32. člena ZDen pa preprečuje vrnitev podržavljenih nezazidanih stavbnih zemljišč v primeru, če so bila ta zemljišča ob uveljavitvi ZDen (7. 12. 1991) že izročena občini ali komu drugemu v skladu z zakonom in oddana za gradnjo. V zadevi med strankama ni sporno, da je v obravnavanem primeru Občina S. tožnici s pogodbo oddala predmetno zemljišče za gradnjo stanovanjskega objekta še pred uveljavitvijo ZDen, v skladu z tedaj veljavnim Zakonom o stavbnih zemljiščih (ZSZ, Uradni list RS, št. 18/84). Vprašanje lastnine navedene parcele je bilo ob dejstvu, da je o tem vprašanju tekel pravdni postopek, ves čas denacionalizacijskega postopka sporno. Če pa je vprašanje lastnine navedene parcele sporno, to v denacionalizacijskem postopku predstavlja predhodno vprašanje.

Revident zato utemeljeno ugovarja, da vprašanje obstoja lastninske pravice na nepremičnini, ki je predmet denacionalizacije, predstavlja vprašanje, ki glede na določbo tretjega odstavka 16. člena ZDen pomeni odločilno dejstvo, od katerega je odvisna odločitev, ali je možno tako nepremičnino vrniti denacionalizacijskemu upravičencu v naravi, ali pa je možna vrnitev le v obliki odškodnine. V upravnem sporu je predhodno vprašanje urejeno v določbah 47. do 49. člena ZUS-1 (povsem enako kot prej v določbah 46. do 49. člena ZUS). Če je namreč odločitev v upravnem sporu v celoti ali delno odvisna od vprašanja, ki je samostojna pravna celota in sodi v pristojnost drugega sodišča ali organa (predhodno vprašanje), ga lahko sodišče ob pogojih tega zakona samo obravnava, lahko pa postopek prekine, dokler vprašanja ne reši pristojni organ (prvi odstavek 47. člena). Sodišče mora prekiniti postopek, če o predhodnem vprašanju že teče postopek pred pristojnim sodiščem oziroma drugim organom (tretji odstavek 48. člena ZUS-1).

Ker se v obravnavanem primeru denacionalizacijski zahtevek glasi na vrnitev zemljišča v naravi, o vprašanju lastništva parc. št. 14/1 k.o... pa je v času denacionalizacijskega postopka že tekel pravdni postopek, je pravno utemeljena revizijska trditev, da bi moral biti denacionalizacijski postopek zaradi rešitve navedenega predhodnega vprašanja prekinjen, dokler pristojno sodišče ne bo pravnomočno odločilo o lastništvu predmetne nepremičnine. Namesto prekinitve postopka pa so tožnico napotovali (vključno s sodiščema obeh stopenj) na nov sodni postopek zaradi uveljavljanja njenih pravic do denacionalizacijskega upravičenca, v primeru če bi v pravdi zoper Občino S. uspela. Revizija zato utemeljeno navaja, da je takšno napotovanje tožnice na nov sodni postopek brez pravne podlage.

Iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Kopru izhaja, da je bilo tožničinemu stvarnopravnemu tožbenem zahtevku za priznanje lastninske pravice po navedeni pogodbi, sklenjeni z Občino S., ugodeno. O navedenem predhodnem vprašanju je torej sodišče splošne pristojnosti že pravnomočno odločilo. V ponovnem postopku bo zato morala tožena stranka to odločitev pri svojem odločanju upoštevati, ter o denacionalizaciji parc. št. 14/1 k.o... ponovno odločiti, upoštevaje pri tem določbe tretjega odstavka 16. člena ZDen.

Ker je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da sta podana uveljavljana revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, je na podlagi prvega odstavka 93. člena v zvezi s tretjim odstavkom 107. člena ZUS-1 reviziji ugodilo, izpodbijani sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenilo tako, da je tožbi ugodilo, odločbo tožene stranke glede denacionalizacije parc. št. 14/1 k.o... odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo v tem obsegu, skladno s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Tožena stranka je pri tem vezana na pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS glede uporabe materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).