Jedro

Če se sodišču glede na ostalo dokazno gradivo ni porajal dvom v verodostojnost izpovedbe oškodovanke, ni bilo potrebe, da bi izpovedbo dodatno preverjalo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Velenju D. S. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo in določilo kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta, oškodovanko F. H. pa je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Celju je pritožbi okrožne državne tožilke in obsojenčevih zagovornikov kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlagajo obsojenčevi zagovorniki zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlagajo spremembo izpodbijanih sodb in oprostitev obsojenca, podrejeno pa vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka. Meni, da zagovorniki po vsebini uveljavljajo le razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) poslalo obsojencu in njegovim zagovornikom, ki se o njem niso izjavili.

B.

5. Zagovorniki v zahtevi navajajo, da je sodišče odločitev oprlo samo na izpovedbo oškodovanke in njenega partnerja B. M., medtem ko drugih dokazov tožilstvo ni niti ponudilo. Sodišče bi moralo pridobiti izpiske telefonskih pogovorov in SMS sporočil med oškodovanko in obsojencem in oškodovanko in obsojenčevo ženo ter sporočil med oškodovankinim partnerjem in obsojencem in njegovo ženo, saj bi se s tem dokazalo, da je med navedenimi že dalj časa potekala besedna vojna, iz sporočil pa izhajajo tudi grožnje. Oškodovanka in njen partner sta obsojencu in njegovi ženi pred 29. 10. 2010 (datum storitve očitanega dejanja) pošiljala SMS-e in ju klicala, obsojenčeva žena pa ji pri Mobitelu zaradi nadlegovanja celo vložila zahtevo za izklop ene od številk. Ker sodišče navedenih izpiskov ni pridobilo, je po mnenju zagovornikov kršilo obsojenčevo pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist (5. člen ZKP in 29. člen Ustave RS).

6. Navedbe zagovornikov o enostranskem ugotavljanju pravno pomembnih dejstev niso utemeljene. Kot je razvidno iz izpodbijanih sodb, je sodišče sledilo oškodovankini verziji dogodka z dne 29. 10. 2010, ki jo potrjuje tudi drugo, v sodbah navedeno dokazno gradivo (zlasti zapisnik o sprejemu kazenske ovadbe, zdravstvena dokumentacija, mnenje izvedenca medicinske stroke). Sodišče je navedlo tudi razloge, zakaj je podvomilo v verodostojnost obsojenčevega zagovora in izpovedbe njegove žene J. S. Očitek kršitve 29. člena Ustave RS pa je neutemeljen že iz razloga, ker obramba v postopku pred sodiščem prve stopnje dokaznega predloga v zvezi s pridobitvijo izpiskov telefonskih pogovorov in SMS sporočil sploh ni podala. V pritožbi so zagovorniki sicer navedli, da bi moralo sodišče samo preveriti (z izpisi klicev za telefonski številki oškodovanke in obdolženca) verodostojnost oškodovankine izpovedbe, da jo je obsojenec ves dan pred storitvijo kaznivega dejanja vznemirjal po telefonu. Vendar pa je že višje sodišče pravilno pojasnilo, da ob dejstvu, da se sodišču glede na ostalo dokazno gradivo tudi sicer ni porajal dvom v verodostojnost izpovedbe oškodovanke, ni bilo potrebe, da bi ta del njene izpovedbe dodatno preverjalo še z izpiski telefonskih klicev.

7. Z ostalimi očitki se Vrhovno sodišče ni ukvarjalo, saj zagovorniki z njimi izražajo nestrinjanje z dejanskimi zaključki in dokazno oceno sodišč (drugi odstavek 420. člena ZKP). Tako ni presojalo trditev, s katerimi prikazujejo lastno (drugačno) razumevanje izpovedb nekaterih prič (oškodovanke in obsojenčeve žene) ter mnenja izvedenca medicinske stroke.

C.

8. Glede na povedano je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

9. Vrhovno sodišče je obsojencu naložilo plačilo stroškov, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso (98. a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP).