Jedro

Ukrep omejitve gibanja za Center za tujce je mogoče odrediti le v primeru, če organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma.

Nevarnost pobega mora biti po dikciji drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III "znatna", pri čemer je ta standard po ustaljeni sodni praksi treba razlagati bližje standardu "velike" nevarnosti, kot pa morebiti standardu zgolj "zaznavne" nevarnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom odločila, da se tožnika zaradi ugotavljanja istovetnosti in izrazite begosumnosti, zaradi predaje odgovorni državi članici, pridrži v prostorih Centra za tujce od 28. 8. 2018 od 13.15 do 28. 11. 2018 do 13.15 z možnostjo podaljšanja za en mesec. Iz obrazložitve izhaja, da tožnik toženki do izdaje obravnavanega sklepa ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo mogoče v skladu z Zakonom o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) ugotoviti njegovo istovetnost. 2. Toženka se sklicuje na tožnikove navedbe v postopku, da je osebne dokumente iz Turčije poslal domov in meni, da če tožnik ne bi imel zadržkov, da razkrije svojo pravo identiteto, bi osebne dokumente imel pri sebi oziroma bi jih predložil pristojnemu organu ali pa vsaj izkazal interes ali trud, da bi jih pridobil, česar ni storil. Prav tako ne bi spreminjal navedb o državi izvora, temveč bi ves čas navajal iste podatke. Te okoliščine po toženkini presoji utemeljujejo dvom v tožnikove osebne podatke, kar je podlaga za pridržanje na podlagi prve alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

3. Poleg tega toženka meni še, da je tožnik izrazito begosumen, ker se je pred prihodom v Republiko Slovenijo nahajal v dveh državah članicah EU, namreč Grčiji in Hrvaški ter v nekaterih ostalih Evropskih državah, pri čemer je v dveh od teh držav vložil prošnjo za mednarodno zaščito, pa v nobeni ni počakal na zaključek postopka. Od prosilca se pričakuje, da za zaščito zaprosi v prvi varni državi, poleg tega pa je razumno pričakovati, da bo v taki varni državi počakal na odločitev. Tožnik tega ni storil, temveč je pot nadaljeval z ilegalnim prehajanjem meja, kar ustreza nesodelovanju v postopku (peta alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2).

4. Ker je tožnik nezakonito prehajal državne meje, v Republiki Sloveniji pa nima možnosti bivanja, toženka meni, da sta izpolnjeni tudi okoliščini iz prve in tretje alineje drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Navaja še, da je tožnik 28. 8. 2018, po opravljenem zaslišanju, ko ga je policija želela odpeljati v Center za tujce, pobegnil. Toženka zato meni, da tožnikove navedbe in dejanja utemeljujejo sum, da bi v primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil Azilni dom in ponovno ilegalno prečkal meje držav EU. Posebej poudarja, da z izpodbijanim sklepom ni odločila o tožnikovi vrnitvi v Grčijo, vendar pa mora tožnik, da do takega odločanja dejansko pride, ostati v Republiki Sloveniji. Poleg tega se toženka sklicuje še na organizacijo Azilnega doma v Ljubljani ter statistične podatke, iz česar izhaja, da z namestitvijo v Azilnem domu ne bi bilo mogoče doseči namena ukrepa.

5. Tožnik v tožbi navaja, da je toženka izpodbijani sklep oprla na neobstoječe zakonske razloge, saj pridržanje zaradi ugotavljanja istovetnosti in za namen predaje odgovorni državi članici sploh ni razlog za odreditev pridržanja, kar izhaja iz primerjave izreka izpodbijanega sklepa z zakonskim besedilom prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Tožnik meni, da je glede na to izpodbijani sklep nerazumljiv in ga ni mogoče preizkusiti.

6. Poleg tega navaja še, da okoliščina, da država ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa od izrečenega in da druge možnosti manj prisilnih ukrepov niso urejene v zakonu, ne bi smela biti razlog, da je tožnik pridržan v Centru za tujce. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi bil tožnik begosumen, temveč nasprotno, saj je že bival v azilnem domu, pa ga ni zapustil, čeprav je tako možnost imel, kar nenazadnje izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijanega sklepa. V taki situaciji bo toženka morala zagotoviti izrek in izvajanje manj prisilnih ukrepov. Izrečeni ukrep pomeni poseg v tožnikovo osebno svobodo in ne ukrep omejitve gibanja, torej ukrep, ki je primerljiv s priporom ali zaporom. Tak ukrep je mogoče izreči le, če je izkazana znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil, kar v obravnavani zadevi ne drži. Pojem možnosti pobega v zakonu ni opredeljen skladno z Uredbo Dublin III, toženka pa ni upoštevala ne evropske ne slovenske sodne prakse, niti ni pridobila informacij javnega značaja skladno z 22. členom Zakona o mednarodni zaščiti, temveč jih celo ignorira. Toženka iz navedenih razlogov meni, da je izpodbijani sklep nezakonit in sodišču predlaga, naj ga s sodbo odpravi in zadevo vrne organu, ki ga je izdal, v ponovno odločanje.

7. Toženka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na zadevo, na tožbo pa ni odgovorila.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 lahko v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti ciljev po določbah tega odstavka, pristojni organ prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo. Po drugem odstavku istega člena se lahko v primeru, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka, prosilcu odredi ukrep omejitve gibanja na center za tujce.

10. Toženka je obstoj očitnega dvoma v tožnikovo istovetnost oprla na okoliščine, da je tožnik brez kakršnegakoli dokumenta s fotografijo, in takega dokumenta v postopku niti ni skušal pridobiti, čeprav je bil opozorjen na njegov pomen, in na njegovo spreminjanje izjave o državljanstvu oziroma poreklu. Toženka meni, da iz teh okoliščin izhaja, da je tožnik ne želi razkriti svoje prave identitete. Sodišče se s takim razlogovanjem strinja in dodaja, da tožnik tudi na glavni obravnavi ni ponudil nobenih prepričljivih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati drugače. 11. Tako je med drugim potrdil, da razume, da je okoliščina, da nima pri sebi nobenih dokumentov, eden od glavnih razlogov za pridržanje, vendar dokumentov kljub temu niti ni skušal pridobiti, saj meni, da jih ne potrebuje. S tem je po presoji sodišča potrdil, da toženki ne želi omogočiti, da bi lahko učinkovito ugotovila njegovo identiteto, kar pomeni, da je toženkin dvom v to identiteto pravilen in utemeljen. Na to po presoji sodišča kaže tudi nadaljnja okoliščina, ki izhaja iz tožnikovih izjav, da je dokumente pred začetkom svojega potovanja iz Turčije poslal domov in jih po tem tudi v obdobju dveh let ni več skušal pridobiti, češ da jih ne potrebuje. Ker gre za daljše časovno obdobje, v katerem je tožnik bival v tujini in tudi vsaj dvakrat zaprosil za mednarodno zaščito, njegovim trditvam, da dokumentov ni potreboval, po presoji sodišča ni mogoče slediti, temveč njegovo ravnanje očitno podpira sklepanje toženke, da skuša na ta način prikriti svojo identiteto. Tako je utemeljen tako toženkin dvom v to identiteto, kot tudi njena opredelitev tega dvoma kot očitnega.

12. Vendar pa po prej navedenih določbah 84. člena zgolj to ne zadostuje za ukrep omejitve gibanja za Center za tujce, ki ga je po drugem odstavku tega člena mogoče odrediti le v primeru, če organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče izvesti ukrepa iz prvega odstavka tega člena, torej obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma. Ker zakon izrecno govori o posameznem primeru, se toženka po presoji sodišča v tem pogledu ne more sklicevati zgolj na ureditev oziroma varnostne ukrepe v azilnem domu ter na statistiko, temveč mora navesti razloge, ki se nanašajo na konkretnega prosilca oziroma na tožnika v obravnavani zadevi.

13. To pa je po presoji sodišča toženka tudi storila s sklicevanjem na tožnikove večkratne ilegalne prehode mej in odhod iz Grčije pred odločitvijo o njegovi drugi prošnji za mednarodno zaščito. Kot bo obrazloženo kasneje, te okoliščine že same zase dosegajo standard "očitne begosumnosti", poleg tega pa brez dvoma kažejo na tožnikovo mobilnost oziroma njegovo sposobnost in pripravljenost na ilegalno prehajanje mej. S tem je po presoji sodišča v zadostni meri utemeljen obstoj individualnih okoliščin, ki skupaj s pravnimi in dejanskimi značilnostmi namestitve v Azilnem domu, kjer praktično nič ne ovira tožnikovega morebitnega odhoda, omogočajo sklepanje, da ukrepa iz prvega odstavka iz 84. člena ZMZ, torej odreditve obveznega zadrževanja na območju azilnega doma, ne bo mogoče učinkovito izvesti.

14. Že zgolj navedeni razlogi zadostujejo za ugotovitev, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit in s tem tudi zavrnitev tožbe kot neutemeljene (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1). Ker pa utegnejo ti razlogi v prihodnosti odpasti, če bi lahko toženka zanesljivo ugotovila tožnikovo identiteto (npr. na podlagi naknadno pridobljenih dokumentov) je sodišče presodilo tudi utemeljenost drugega razloga, na katerem temelji izpodbijana odločba, namreč "očitne begosumnosti" v zvezi s postopkom predaje odgovorni državi članici.

15. Po drugem odstavku 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta (v nadaljevanju: Uredba Dublin III) lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih, manj prisilnih ukrepov. Prvi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje odgovorni državi članici.

16. Za sprejem odločitve, da se prosilca pridrži na način, da se mu omeji gibanje na Center za tujce, mora torej biti ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost, da bo pobegnil, da je ukrep pridržanja sorazmeren in da ni mogoče učinkovito uporabiti drugih, manj prisilnih ukrepov, pa tudi, da je za izvedbo postopka predaje odgovorni državi članici nujen. Pojem "nevarnost pobega" po točki (n) 2. člena Uredbe Dublin III pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnil, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Slovenski zakonodajalec teh objektivnih kriterijev begosumnosti z zakonom ni posebej uredil, vendar sta tako Upravno kot tudi Vrhovno sodišče RS že zavzela stališče, da ustrezno uporabo Uredbe Dublin III omogoča opredelitev pojma "nevarnost pobega", vsebovan v 68. členu ZTuj-2. ZMZ-1 poleg tega določa, da nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila (enaintrideseta točka 2. člena).

17. Nevarnost pobega mora biti po dikciji drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III "znatna", pri čemer je ta standard po ustaljeni sodni praksi (prim. npr. sodbe naslovnega sodišča I U 801/2016 in I U 1102/2016) treba razlagati bližje standardu "velike" nevarnosti, kot pa morebiti standardu zgolj "zaznavne" nevarnosti. Tak sklep izhaja iz primerjave več jezikovnih različic uredbe, v kateri je določen ta standard, in pomeni, da določena nevarnost pobega, zlasti ko gre za samske in zdrave moške, lahko dostikrat obstaja, pa to še ne more zadoščati za izrek ukrepa pridržanja. Nevarnost pobega mora biti torej znatna oziroma velika.

18. Toženka svoje sklepanje o znatni nevarnosti tožnikovega pobega opira na njegov odhod iz Grčije pred zaključkom drugega postopka za priznanje mednarodne zaščite in na njegovo nadaljnje nelegalno prehajanje državnih meja, ne da bi v varnih državah, ki jih je prepotoval, zaprosil za mednarodno zaščito. Tudi v tem pogledu tožnik na glavni obravnavi po presoji sodišča ni navedel nobenih prepričljivih razlogov za svoje ravnanje, saj je povedal le, da je iz Grčije odšel po tem, ko je bila njegova prva prošnja za mednarodno zaščito že zavrnjena in da je želel priti v katero od držav Evropske Unije. Že zgolj to po presoji sodišča kaže na tožnikovo voljo, izmakniti se sodelovanju v postopku za priznanje mednarodne zaščite, če oziroma dokler ta postopek ne pripelje do želenega rezultata v želeni ciljni državi. Da bi bila to res katerakoli država EU iz tožnikovega ravnanja ne izhaja, saj je (ilegalno) odšel iz Grčije in Hrvaške, kar - skupaj z drugimi navedenimi okoliščinami - tudi po presoji sodišča zadostuje za sklepanje o njegovi znatni begosumnosti.

19. Še bolj prepričljivo pa tako sklepanje podpira tožnikovo ravnanje po tem, ko mu je bil odrejen ukrep pridržanja. Neposredno po tem je namreč tudi dejansko pobegnil, na glavni obravnavi pa je kot razlog za svoj pobeg navedel prav to, da se je želel izogniti temu, da bi bil morda vrnjen v Grčijo. S tem je po presoji sodišča povsem jasno vzpostavljena povezava med visoko stopnjo tožnikove begosumnosti in možnostjo izvedbe postopka za predajo odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III.

20. Glede na to, da je do tega tožnikovega ravnanja prišlo šele po odreditvi izpodbijanega ukrepa, sodišče dodaja še, da je upravni spor sicer načeloma namenjen zgolj presoji zakonitosti izpodbijane odločitve v času njene izdaje (prim. 1. in 2. člen ZUS-1), vendar pa pomeni obravnavana zadeva izjemo, saj gre za preverjanje zakonitosti še trajajočega posega v tožnikovo osebno svobodo in zato sodišče preverja obstoj razlogov za pridržanje v času odločanja. Zato je upoštevalo tudi navedeno okoliščino, o kateri se je lahko tožnik ustrezno izjavil na glavni obravnavi. K temu je treba dodati še, da samo odločanje o morebitni predaji odgovorni državi članici ni predmet obravnavanega postopka, ki se nanaša izključno na obstoj razlogov za pridržanje, torej na zagotovitev pogojev, da bo postopek za morebitno predajo odgovorni državi članici sploh mogoče izpeljati.

21. Pravilno in dovolj obrazloženo (z obširnim opisom razmer v azilnem domu) je bilo po presoji sodišča v izpodbijanem sklepu ugotovljeno, zakaj je mogoče le z namestitvijo v Centru za tujce tožniku omejiti gibanje na učinkovit način. Na ta način je toženka obrazložila sorazmernost odrejenega pridržanja, hkrati pa tudi uporabo prej navedene določbe drugega odstavka 84. člena ZMZ-1. Stanje v Azilnem domu, kot je podrobno in neprerekano opisano v izpodbijanem sklepu, namreč ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika tja, kar bi bil v obravnavani zadevi edini možni milejši ukrep, ni mogoča. 22. Pri omejitvi gibanja gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena izrecno dopušča in hkrati ne presega kriterijev iz Direktive 2013/33/EU, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilca v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje. Morebitna prekomernost tega posega ne izhaja niti iz tožbenih navedb, v katerih se tožnik sicer sklicuje tudi na svoje zdravstveno stanje, vendar na glavni obravnavi ni navedel, da bi bilo to zdravstveno stanje v centru za tujce kakorkoli ogroženo.

23. Glede na tožbene navedbe sodišče dodaja še, da ni jasno, v čem naj bi razlika med besedilom izreka izpodbijanega sklepa ter zakonskim besedilom, v katerem so navedeni razlogi za pridržanje, povzročila nerazumljivost oziroma nezakonitost tega sklepa. Sodišče se sicer strinja, da je izrek izpodbijanega sklepa po nepotrebnem zapleten, kar ne prispeva k njegovi jasnosti, vendar iz njega nedvoumno izhaja volja upravnega organa. Razlogi za tako odločitev in pravna podlaga zanjo so ob tem dovolj jasno in določno navedeni v obrazložitvi sklepa.

24. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je tudi toženkino sklicevanje na razlog znatne begosumnosti pravilno in zakonito, kar prav tako (in tudi že samo zase) v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 pomeni razlog, iz katerega sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.