Jedro

Pravico do odškodnine zaradi neutemeljenega pripora ima tudi tisti, zoper katerega je bil kazenski postopek ustavljen, ker po novi kazenski zakonodaji ni več kaznivo dejanje, ki ga je bil osumljen, če ni z drugim svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil, da mu je bila odvzeta prostost.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov odškodninski zahtevek za povračilo gmotne in negmotne škode v tolarski vrednosti 5,000.000,00 DEM z obrestmi, ki mu je nastala zaradi neutemeljenega pripora od 13.10.1987 do 8.4.1988. Iz kazenskopreiskovalnega spisa ni moglo sklepati o tem, da bi bila ravnanja pravosodnih organov protipravna, nepravilna, nezakonita. Tudi tožnik, zaslišan kot stranka (v kazenskem postopku se je branil z molkom) ni izrekel nobenih očitkov na račun kakšne nepravilnosti ali nezakonitosti. Do odstopa od pregona in s tem ustavitve preiskovalnega postopka je prišlo zaradi spremenjene zakonodaje, po kateri ni bilo več kaznivo dejanje, zaradi katerega je bil tožnik v preiskavi. Tudi po lastni izpovedbi je ravnal nezakonito, saj tedaj ni mogel pridobiti dovoljenja za trgovanje z uvoženimi računalniki. Tisti, ki je bil neutemeljeno priprt, izgubi pravico do odškodnine zaradi neutemeljenega odvzema prostosti, če je s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil, da mu je bila odvzeta prostost. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo proti tej sodbi zavrnilo. Zavzelo je stališče, da je tožnik z nedovoljeno trgovino povzročil, da mu je bila vzeta prostost, ustavitev postopka zaradi dekriminacije dejanja pa ga ne upravičuje do odškodnine. Iz nedovoljene dejavnosti tožnik ne more imeti koristi. Čim je sodišče ugotovilo, da ni pogojev za odškodninsko odgovornost, je neutemeljena trditev, da bi lahko ugotovitve sodišča ovrgla ali potrdila le izdana sodba.

Proti tej sodbi je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Trdi, da iz določbe 1. točke prvega odstavka 545. člena takrat veljavnega Zakona o kazenskem postopku izhaja njegova pravica do odškodnine, ker je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen. Ne drži trditev sodišča, da je trgoval z računalniki in vedel, da je ta dejavnost prepovedana. Prodajal je le računalniško svetovanje, ne pa opreme. Odločitev je v nasprotju z zakonom in ustavno varovanimi človekovimi pravicami. Krivda tožniku ni bila nikoli dokazana. Po 27. členu Ustave velja oseba za nedolžno, dokler ni krivda ugotovljena s pravnomočno sodbo. Sicer velja, da pravice do odškodnine nimajo tisti, ki so z nedovoljenim ravnanjem povzročili, da jim je bila odvzeta prostost, vendar le, če je posameznik za svoje nedovoljeno ravnanje obsojen s pravnomočno sodbo.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo opozarja, da upoštevaje 14. člen Zakona o pravdnem postopku ni ovire, da se tožnikovo takratno ravnanje opredeli kot nezakonito oziroma nedovoljeno. Ravnanje tožene stranke ni bilo v ničemer protipravno, česar ne zatrjuje niti tožeča stranka.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni mu reviziji ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizija ne pove, v čem naj bi bila podana kršitev postopka.

Revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti (386. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP (1977)) na takšne kršitve le, če gre za kakšno iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977). Takšne pa ni odkrilo.

V tej zadevi gre za povrnitev škode osebi, ki ji je bila neutemeljeno vzeta prostost. Postopkovne in materialnopravne določbe za takšne primere je urejalo XXXII. poglavje, ob ustavitvi kazenskega postopka zoper tožnika veljavnega, Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 4/77 s spremembami in dopolnitvami št. 3/90 - ZKP (1977)). Glede na tožbene trditve in trditve tožene stranke sta za razsojo o odškodninski odgovornosti pomembni določbi 545. člena tega zakona, po katerih ima pravico do povrnitve škode tudi tisti, kdor je bil v priporu, pa je bil postopek s pravnomočnim sklepom končan (1. točka prvega odstavka), vendar te pravice nima, če je z nedovoljenim ravnanjem povzročil, da mu je bila vzeta prostost (tretji odstavek). Revizijsko sodišče meni, da je izpolnjen prvi (pozitivni) pogoj, ne pa tudi drugi (negativni) pogoj za obstoj odškodninske odgovornosti države.

Po prvi omenjeni zakonski določbi je pomemben le končni izid kazenskega postopka, saj so poleg ustavitve le-tega zajeti tudi primeri, ko ta sploh ni bil uveden ali je bil priprti s pravnomočno sodbo oproščen obtožbe ali pa je bila ta zavrnjena. Pravno pomembno je torej samo dejstvo, da se je za priprtega končal postopek na enega izmed naštetih načinov. V takšnem primeru govorimo o neutemeljenem, neupravičenem priporu. Ob tem je nepomembno, ali je bil pripor zakonito uveden ali ne, kar sicer ureja 3. točka prvega odstavka 545. člena ZKP (1977) oziroma določbe ZOR o odgovornosti za protipravno ravnanje zaposlenih. V obravnavanem primeru je bil kazenski postopek zoper tožnika ustavljen, ker je javni tožilec odstopil od pregona iz razloga dekriminacije tožniku očitanega kaznivega dejanja (sprememba Kazenskega zakona RS 19.10.1989). Zakon ne nudi podlage za sklepanje, da v primerih ustavitve postopka zaradi dekriminacije ali depenalizacije kaznivega dejanja priprti ne bi imel pravice do odškodnine. Ko daje zakon pravico do nje tudi tistim, zoper katere je sodišče zavrnilo obtožbo (349. člen ZKP (1977)), med takšne sodbe pa spadajo tudi primeri, kadar je bil obtožencu odpuščen pregon z amnestijo ali pomilostitvijo ali če kazenski pregon ni več dopusten zaradi zastaranja (6. točka tega člena), pač ni mogoče ustavitve postopka zaradi dekriminacije očitanega dejanja izločiti iz opisanih razlogov končanja postopka.

Pravica do odškodnine zaradi neutemeljeno odvzete prostosti spada med človekove pravice in temeljne svoboščine (30. člen Ustave Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 in 66/00 - URS). Zato zakonskih določb v zvezi s tem ne gre razlagati v škodo prizadetega. Tega ni mogoče storiti niti tako, da bi pravdno sodišče samo presojalo, ali bi bilo mogoče priprtemu, zoper katerega je bil kazenski postopek ustavljen, dokazati, da je storil kaznivo dejanje, v zvezi s katerim je bil odrejen pripor. Velja namreč domneva nedolžnosti (27. člen URS) vse dotlej, dokler za osumljenega oziroma obtoženega ni ugotovljena krivda s pravnomočno sodbo, in to pristojnega kazenskega sodišča. Sicer pa glede na poprej omenjeno bistveno okoliščino - izid kazenskega postopka takšno ugotavljanje obstoja znakov kaznivega dejanja sploh ne bi moglo biti pravno relevantno. Rezultat kazenskega postopka namreč povzroči, da sicer zakonito uveden pripor postane neutemeljen. Tako se razglabljanje, predvsem prvostopnega sodišča, o tem, da ravnanje pravosodnih organov ni bilo protipravno, nepravilno ali nezakonito, pokaže kot odveč. Prav tako pa tudi zatrjevanje tožene stranke, še ponovljeno v odgovoru na revizijo, da je bilo tožnikovo ravnanje - prodaja računalnikov nezakonito oziroma nedovoljeno. Po Zakonu o kazenskem postopku, ki avtonomno ureja odškodninsko odgovornost države zaradi neutemeljenega pripora, pri čemer je ta odgovornost objektivna in zanjo ni pogoj protipravnost ravnanja njenih organov, sta po vsem povedanem pomembni le objektivni dejstvi - odrejeni oziroma prestani pripor in izid kazenskega postopka.

Ne gre pa za negativni pogoj, ki bi tožniku odvzel pravico do odškodnine - takšno njegovo nedovoljeno ravnanje, ki bi povzročilo, da mu je bila odvzeta prostost. Samih kaznivih dejanj, ki ju je bil osumljen tožnik - nedovoljene trgovine in zatajitve davščin in drugih družbenih dajatev in v zvezi s katerima je bil odrejen oziroma kasneje podaljšan pripor, glede na prej povedano ni mogoče upoštevati kot nedovoljeno ravnanje v smislu tretjega odstavka 545. člena ZKP (1977). V zvezi z njima je bil namreč uvedeni kazenski postopek ustavljen. Sklicevanje prvostopnega sodišča v zvezi s tem na pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS, objavljeno v Poročilu o sodni praksi št. I/93, str. 7 do 8, da neutemeljeno priprti izgubi zaradi svojega ravnanja pravico do odškodnine, je nepravilno. Bistvo tega mnenja je prav v tem, da priprti, ki je bil osumljen kaznivega dejanja in je bil v zvezi z njim zaradi ponovitvene nevarnosti odrejen pripor, ne izgubi pravice do odškodnine. Ali prenešeno na tu obravnavani primer: tožnik ni izgubil pravice do odškodnine, ker je bil postopek zaradi kaznivih dejanj, v zvezi s katerima je bil odrejen pripor, ustavljen in tako ne gre za nedovoljeno ravnanje, s katerim bi povzročil odvzem prostosti. Skratka, ti dejanji mu nista bili dokazani s pravnomočno sodbo.

Tožena stranka pa tudi ni zatrjevala kakšnega drugega tožnikovega ravnanja, ki bi bilo povezano s kazenskim postopkom zoper njega in ki bi bilo lahko povod za odreditev pripora (191. člen ZKP (1977)).

Takšnega dejanja seveda tudi ni dokazala.

S predpisi nepodprtim stališčem izpodbijane sodbe, da odškodnina tožniku ne gre, ker iz nedovoljene dejavnosti ne more imeti koristi, dekriminacija dejanja pa tudi ne more biti razlog za odškodnino, ni mogoče pritrditi zaradi vsega prej povedanega.

Če torej povzamemo, ima pravico do odškodnine zaradi neutemeljenega pripora tudi tisti, zoper katerega je bil kazenski postopek ustavljen, ker po novi kazenski zakonodaji ni več kaznivo dejanje, ki ga je bil osumljen, če ni z drugim svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil, da mu je bila odvzeta prostost. Materialnopravna presoja nižjih sodišč se je tako izkazala kot nepravilna. Zato je bilo treba ugoditi reviziji in sodbi pritožbenega in prvostopnega sodišča razveljaviti in vrniti zadevo slednjemu (drugi odstavek 395. člena ZPP (1977)), da ugotovi dejansko stanje v zvezi z obstojem škode in njenim obsegom.

Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP (1977).