Jedro

Na podlagi ugotovljene III. kategorije invalidnosti je toženec pravilno zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine, saj tožnik ne izpolnjuje pogoja, določenega v 4. alineji 41. člena ZPIZ-2. Tožnik namreč še ni dopolnil starost 65 let, da mu iz tega razloga ne bi bila zagotovljena ustrezna zaposlitev glede na ugotovljeno preostalo delovno zmožnost in da bi kot invalid III. kategorije invalidnosti pri starosti 65 let pridobil pravico do invalidske pokojnine.

Vendar pa tožnik tudi, če bi pogoje, določene v 4. alineji 41. člena ZPIZ-2 izpolnjeval in tudi če bi bila pri njem ugotovljena popolna nezmožnost za delo in I. kategorija invalidnosti, da bi šlo za stanje iz 1. alineje 41. člena ZPIZ-2, pravice do invalidske pokojnine ne more pridobiti. Ker je pri tožniku invalidnost nedvomno podana zaradi posledic bolezni, mora tožnik v skladu z določbo 42. člena ZPIZ-2 za priznanje pravic iz naslova invalidnosti ob nastanku invalidnosti izpolnjevati tudi pogoje pokojninske dobe (gostota pokojninske dobe) in sicer mora pokojninska doba znašati najmanj eno tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 4. 11. 2015 in št. ... z dne 1. 3. 2016 in se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti, podredno v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 27. 10. 2015 dalje in se mu od tedaj dalje prizna pravica do invalidske pokojnine, tožencu pa naloži, da bo o višini in izplačilu invalidske pokojnine odločil s posebnim upravnim aktom v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe. Obenem je sklenilo, da stroški zastopanja tožnika bremenijo proračun Republike Slovenije.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je zdravstveno zelo prizadet, fizično nesposoben za kakršnokoli delo in brez materialnih življenjskih pogojev. Navaja, da je poleg delovne dobe, ki jo ima in so zanjo plačani prispevki, dopolnil dobo še pri drugih delodajalcih, ki niso plačevali prispevkov. Zaradi likvidacije teh firm, tudi ni mogoče karkoli doseči. Pri njem je ugotovljena III. kategorija invalidnosti, čeprav ga nihče ni videl, v kakšnem stanju se nahaja. Če bi ga osebno pregledali, bi ugotovili I. kategorijo invalidnosti. Glede na bolezen in starost 62 let ter fizično nezmožnost za delo ter dejstvo, da je samo prejemnik enkratne denarne socialne pomoči, prosi za ugodno rešitev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, drugih kršitev pa pritožba ne navaja.

5. V tem postopku je predmet sodne presoje dokončna odločba toženca št. ... z dne 1. 3. 2016, s katero je zavrnil tožnikovo pritožbo, vloženo zoper prvostopno odločbo opr. št. ... z dne 4. 11. 2015. S slednjo je toženec zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine, ker je ugotovil, da je tožnik delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi bolezni od 27. 10. 2015 in še nadalje. V tej zadevi je sporno, ali je pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti in s tem v zvezi, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

6. V obravnavanem primeru je tožnik dne 13. 1. 2014 pri bosansko-hercegovskem nosilcu zavarovanja vložil zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine, ki jo je zaradi priznanja pravice po slovenskih predpisih odstopil tožencu. Glede na tako vloženo zahtevo je pravna podlaga za rešitev tega spora podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) in Sporazumu o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Ur. l. RS - MP, št. 10/2008 in 3/2011, v nadaljevanju Sporazum).

7. V I. kategorijo invalidnosti je po 1. alineji drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2 mogoče razvrstiti le zavarovanca, ki zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije, ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, pa nima več preostale delovne zmožnosti. Pravico do invalidske pokojnine glede na določbe 41. člena ZPIZ-2 med drugim pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije pa pod pogojem, če mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev, ker je dopolnil 65 let starosti. Zavarovanec iz 41. člena ZPIZ-2 pridobi pravico do invalidske pokojnine, če je invalidnost posledica poškodbe zunaj dela ali bolezni pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta (42. člen ZPIZ-2).

8. Po podatkih o dopolnjeni pokojninski dobi je tožnik v Republiki Sloveniji dopolnil 4 leta pokojninske dobe v obdobju od 17. 5. 1980 do 16. 5. 1984. V BIH pa ima tožnik dopolnjeno zavarovalno dobo v trajanju 1 leta, 2 meseca in 3 dni (podatki iz obrazca BIH/SL25 z dne 12. 2. 2015). Skupna pokojninska doba tožnika tako znaša 5 let, 2 meseca in 3 dni.

9. V konkretnem primeru je v predsodnem postopku na podlagi tako začetega postopka najprej mnenje o tožnikovi delazmožnosti podala invalidska komisija prve stopnje dne 27. 10. 2015, nato pa v pritožbenem postopku dne 25. 2. 2016 še invalidska komisija druge stopnje. Obe invalidski komisiji sta bili enotnega mnenja, da je pri tožniku od 27. 10. 2015 dalje zaradi bolezni podana III. kategorija invalidnosti ter da je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu z omejitvami, v ugodnim mikroklimatskih pogojih, primerno ogretih prostorih, ne v prašnem okolju, le z občasnimi stiki z ljudmi, v dnevnih izmenah.

10. Na podlagi ugotovljene III. kategorije invalidnosti je toženec pravilno zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine, saj tožnik ne izpolnjuje pogoja, določenega v 4. alineji 41. člena ZPIZ-2. Tožnik namreč še ni dopolnil starost 65 let, da mu iz tega razloga ne bi bila zagotovljena ustrezna zaposlitev glede na ugotovljeno preostalo delovno zmožnost in da bi kot invalid III. kategorije invalidnosti pri starosti 65 let pridobil pravico do invalidske pokojnine.

11. Vendar pa tožnik tudi, če bi pogoje, določene v 4. alineji 41. člena ZPIZ-2 izpolnjeval in tudi če bi bila pri njem ugotovljena popolna nezmožnost za delo in I. kategorija invalidnosti, da bi šlo za stanje iz 1. alineje 41. člena ZPIZ-2, pravice do invalidske pokojnine ne more pridobiti. Ker je pri tožniku invalidnost nedvomno podana zaradi posledic bolezni, mora tožnik v skladu z določbo 42. člena ZPIZ-2 za priznanje pravic iz naslova invalidnosti ob nastanku invalidnosti izpolnjevati tudi pogoje pokojninske dobe (gostota pokojninske dobe) in sicer mora pokojninska doba znašati najmanj eno tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti. Ena tretjina obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti v tožnikovem primeru znaša 13 let in 6 mesecev. To pomeni, da bi tožnik na dan nastanka invalidnosti, bodisi I. ali III. kategorije invalidnosti, moral dopolniti pokojninsko dobo v trajanju 13 let in 6 mesecev, tega pogoja pa tožnik nedvomno ne izpolnjuje. Tožnik ima namreč skupaj dopolnjene pokojninske dobe v BIH in v Sloveniji 5 let, 2 meseca in 3 dni. Pokojninska doba v takšnem trajanju pa ne zadostuje za priznanje pravice do invalidske pokojnine oziroma ne predstavlja najmanj ene tretjine obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti in je pravilno tožnikov tožbeni zahtevek zavrnjen.

12. Pri pritožbenem reševanju zadeve ni mogoče upoštevati pavšalnega zatrjevanja pritožbe, da je tožnik delal pri večih delodajalcih in da niso plačevali prispevkov. Tudi sicer tožnik ne zatrjuje, da bi z upoštevanjem tudi takšne dobe dopolnil zahtevano dobo v trajanju 13 let in 6 mesecev. Glede na pogoje, določene v 41. in 42. členu ZPIZ-2 za priznanje pravice do invalidske pokojnine, pa tudi ni mogoče pri odločitvi upoštevati drugih razlogov, na katere se sklicuje pritožba, kot je starost, brezposelnost in prejemanje izredne denarne socialne pomoči. 13. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.