Jedro

Odgovornost toženke je podana, ker je dopustila izvajanje vaje na zidu, ki je bil v slabem stanju, tožnikov padec pa je posledica ugotovljenega slabega stanja zidu. Odgovornost toženke temelji na prvem odstavku 154. člena in 158. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) v zvezi z 18. členom v času tožnikove nezgode veljavnega Zakona o obrambi in zaščiti (Ur. list RS, št. 15/91). Po določilu tretjega odstavka 18. člena spredaj citiranega zakona je imel pripadnik oboroženih sil, ki je utrpel škodo pri opravljanju vojaških nalog, pravico do povračila nastale škode (po splošnih predpisih).

Izrek

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni.

Tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov revizijskega odgovora se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženki, da mora povrniti tožniku celotno škodo, ki mu je nastala zaradi poškodbe v času služenja vojaškega roka in sicer v višini 1,850.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter plačati stroške postopka, medtem ko je tožnikov višji zahtevek zavrnilo kot neutemeljen.

Sodišče druge stopnje je s sodbo zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank zoper sodbo sodišča prve stopnje in navedeno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta vložili revizijo obe pravdni stranki. Tožnik je uveljavljal kršitev materialnega prava in predlagal, da se mu odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti zviša za 800.000,00 SIT. V reviziji ocenjuje, da sta sodišči nižjih stopenj premalo upoštevali celotno težino vseh posledic, ki so mu ostale zaradi poškodbe roke. Toženka pa je uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka in predlagala, da naj se sodba sodišča druge stopnje razveljavi. Sodišče druge stopnje ni v celoti izčrpalo pritožbenih razlogov, ki zadevajo odločitev o toženkini odgovornosti za tožnikovo nezgodo. Podana je namreč soodgovornost tožnika za nezgodo in nastalo škodo. Sicer pa sodišče druge stopnje v dodatnem utemeljevanju izhaja iz napačnega stališča, da je prišlo do nezgode pri izvajanju tretje faze vaje in ne druge, kot je bilo ugotovljeno. Ta izvajanja pa kažejo tudi na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

V odgovoru na toženkino revizijo je predlagal tožnik, da naj se jo zavrne kot neutemeljeno. Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o revizijah ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Reviziji nista utemeljeni.

Tožnik je uveljavljal plačilo odškodnine za škodo, ki jo ima zaradi zloma zapestja desnice, ki ga je utrpel pri izvajanju vojaške vaje v bojni opremi v času služenja vojaškega roka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je do škodnega dogodka prišlo 12.9.1994 v Učnem centru V., ko so vojaki med tekom preskakovali oviro, sezidano iz zidakov in kar je predstavljalo drugo fazo vaje. Do tožnikovega padca je prišlo, zato, ker se je pri doskoku na zid premaknil zidak, zaradi česar je tožnik izgubil ravnotežje in v posledici tega padel na desno roko ter si jo poškodoval. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da je bila tedaj ovira v fazi obnavljanja in da zato preskoki niso bili popolnoma varni. Na podlagi takih ugotovitev je zaključilo, da je toženka kot organizatorica izvajanja vaj krivdno odgovorna za tožnikovo poškodbo in škodo, zaradi česar ji je naložilo, da mu mora povrniti 1,850.000,00 SIT odškodnine.

Iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da je to v celoti sprejelo dejanske ugotovitve in pravne zaključke sodišča prve stopnje. Pri ocenjevanju toženkinih pritožbenih razlogov je navedlo, da je toženka obrazložila le pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, ne pa zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj je poudarjala le okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. V nadaljnjih razlogih, ki jih je opredelilo samo kot dodatek, pa je sodišče druge stopnje še navedlo, da je le spletu srečnih okoliščin pripisati, da se ni poškodoval še kakšen drug vojak pri premagovanju ovir z nestabilnimi zidaki, saj vaja z opisanimi značilnostmi, ko so vojaki uporabljali plinsko masko na obrazu, predstavlja nevarno dejavnost in bi lahko šlo tudi za objektivno odškodninsko odgovornost toženke.

Po presoji revizijskega sodišča sodišče druge stopnje z razlogi, ki so v bistvenem povzeti spredaj, ni zagrešilo v toženkini reviziji uveljavljenih kršitev postopka. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo izčrpalo, v obrazložitvi svoje sodbe pa je navedlo dovolj izčrpne in jasne razloge za sprejeto odločitev. Iz razlogov sodbe pritožbenega sodišča jasno izhaja, da je svojo materialnopravno presojo spora oprlo zgolj na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje (saj je v razlogih opozorilo, da toženka pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja sploh ni obrazložila, pač pa le pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava). Tako tudi po presoji pritožbenega sodišča temelji toženkina odškodninska obveznost na njeni krivdni odgovornosti (in ne na objektivni, o kateri sodišče druge stopnje govori le pogojno ob razpredanjih težavnosti tretje faze vaje, ko je vendar nesporno, da se je tožnik poškodoval pri izvajanju druge faze vaje).

Glede na ugotovljeno dejansko stanje je tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljen zaključek nižjih sodišč, da je toženka odgovorna za škodo, ki jo je utrpel tožnik zaradi padca pri vaji. Odgovornost toženke je podana, ker je dopustila izvajanje vaje na zidu, ki je bil v slabem stanju, tožnikov padec pa je posledica ugotovljenega slabega stanja zidu. Odgovornost toženke temelji na prvem odstavku 154. člena in 158. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) v zvezi z 18. členom v času tožnikove nezgode veljavnega zakona o obrambi in zaščiti (Ur. list RS, št. 15/91, ki je prenehal pozneje veljati na podlagi 115. člena zakona o obrambi Republike Slovenije, Ur. list RS, št. 82/94). Po določilu tretjega odstavka 18. člena spredaj citiranega zakona je imel pripadnik oboroženih sil, ki je utrpel škodo pri opravljanju vojaških nalog, pravico do povračila nastale škode (po splošnih predpisih). Toženkina revizija zato ni utemeljena niti v delu, kolikor je naperjena zoper odločitev o njeni izključni odškodninski odgovornosti.

V postopkih na nižjih stopnjah je bila priznana tožniku skupna odškodnina 1,850.000,00 SIT in sicer za telesne bolečine 700.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 1,000.000,00 in za strah 150.000,00 SIT, po ugotovitvi, da je tožnik pri padcu na desno roko utrpel prelom navikularne kosti desnega zapestja, kar je terjalo večmesečno zdravljenje, med katerim je trpel telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zaskrbljenosti o izidu zdravljenja, poškodba pa je zapustila tudi 10% zmanjšanje življenjske aktivnosti. Po tožnikovih revizijskih izvajanjih je sporna le odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, ki da je prenizko odmerjena. Revizijsko sodišče ocenjuje, da je tudi navedena odškodnina glede na ugotovljeno funkcionalno prizadetost desnice, tožnikovo mladost ob nastanku škode ter ob upoštevanju celokupne odškodnine s primerljivimi škodami, povsem ustrezna in ni prenizka kot neutemeljeno meni tožnik. Zato so bila določila zakona o obligacijskih razmerjih (200. in 203. člena) pravilno uporabljena. Glede na tako stanje je revizijsko sodišče ocenilo, da v revizijah uveljavljene ali uradoma upoštevne kršitve niso podane, zaradi česar je reviziji obeh pravdnih strank zavrnilo kot neutemeljeni (393. člen ZPP).

Tožnikov zahtevek za priznanje stroškov odgovora na toženkino revizijo pa je zavrnilo, ker odgovor v procesnopravnem smislu ni bil potreben. Ta odločitev temelji na prvem odstavku 166. in 155. člena ZPP.