Jedro

Ker starša mladoletnih otrok zaradi medsebojne sprtosti in nesodelovanja nista zmožna objektivno oceniti interesov otrok, je nedvomno podano navzkrižje interesov med mladoletnimi otroci in njihovimi starši.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Center za socialno delo Ruše (Center) je dne 9. 11. 2010 izdal odločbo št. 1203-10/2010, s katero je pod 1. točko izreka odločil, da se mladoletnim A.A., B.B. in C.C., roj. …, postavi skrbnika za poseben primer; pod 2. točko izreka je odločil, da se za skrbnico za poseben primer imenuje D.D., zagovornica z liste zagovornikov pri Varuhu človekovih pravic RS; pod 3. točko izreka je določil, da je naloga skrbnice za poseben primer zastopanje vseh treh otrok v postopku pred sodiščem v zvezi z določanjem in urejanjem stikov; pod 4. točko izreka je odločil, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve in pod 5. točko izreka je odločil, da stroški postopka niso nastali.

Po pritožbi tožnice je drugostopenjski organ odpravil 3. točko izpodbijane odločbe in zadevo v tem delu vrnil v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu, v ostalem pa je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. Prvostopenjskemu organu je bilo naloženo, da mora v ponovljenem postopku natančno opredeliti obseg nalog skrbnice za poseben primer.

V ponovljenem postopku je Center izdal novo odločbo, s katero je pod 3. točko izreka odločil, da je naloga skrbnika za posebni primer zastopanje vseh treh mladoletnih otrok v pravdni zadevi pred Okrožnim sodiščem v Mariboru zaradi predodelitve mladoletnih otrok v varstvo, vzgojo in preživljanje ter zaradi ureditve stikov, kar obsega tudi dejanja pred in po postopku, predvsem z nalogo ščititi pravice, koristi in interese vseh treh mladoletnih otrok pri uveljavljanju njihovih pravic, med drugim tudi opravljati procesna dejanja, predlagati izvedbo dokazov in izvedbo ustreznih ukrepov za varstvo koristi otrok. V svoji obrazložitvi navaja, da je Okrožno sodišče v Mariboru, družinski oddelek, v pravdni zadevi tožeče stranke E.E., zoper toženo stranko F.F. sedaj tožnico, zaradi predodelitve mladoletnih otrok v varstvo, vzgojo in preživljanje ter zaradi ureditve stikov, izdalo delno sodbo, s katero je bilo odločeno, da se mladoletni otroci dodelijo v varstvo, vzgojo in oskrbo E.E., odločitev o stikih med mladoletnimi otroci in F.F. in o preživljanju vseh treh otrok pa si je sodišče pridržalo za končno odločitev. Zaradi nadaljevanja postopka oziroma dokončne odločitve je sodišče Centru posredovalo zaprosilo za postavitev skrbnika za poseben primer kot kolizijskega skrbnika na podlagi določb od 211. do 215. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Za skrbnico za poseben primer je bila imenovana D.D. z liste zagovornikov pri Varuhu človekovih pravic RS. Organ nato ugotavlja, da je bil v zadevi predodelitve mladoletnih otrok v varstvo, vzgojo in preživljanje ter zaradi ureditve stikov po pritožbi F.F. izdan sklep Višjega sodišča v Mariboru opr. št. III Cp 1392/2010 z dne 7. 12. 2010, s katerim je bilo pritožbi F.F.-tožnici ugodeno in je bila delna sodba glede dodelitve otrok v vzgojo, varstvo in oskrbo ter glede odločitve o stikih, razveljavljena ter zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. Iz obrazložitve navedenega sklepa med drugim izhaja, da roditelja nedopustno manipulirata z mladoletnimi otroci, saj se upirata vsakršnemu dogovoru o tem, kako se bodo izvajali stiki, pri čemer pa so otroci tisti, ki trpijo najhujše posledice. Glede na navedeno prvostopenjski organ ugotavlja, da je med staršema že v izhodišču spor glede izvrševanja roditeljske pravice, dodelitve otrok, ureditve stikov, preživnine, zato starša v teh postopkih ne moreta zastopati svojih otrok. Med njima ne poteka niti najmanjša komunikacija in sama nista sposobna objektivno oceniti koristi otrok. Ob ugotovitvi, da so koristi mladoletnih otrok in njihovih roditeljev v navzkrižju, pa je bilo treba za mladoletne otroke postaviti skrbnika za poseben primer, za kar je pravna podlaga prvi odstavek 213. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR).

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno. Ocenilo je, da je odločitev prvostopenjskega organa v konkretnem primeru v korist vseh treh mladoletnih otrok, ker so koristi otrok in koristi njihovih roditeljev v navzkrižju. Skrb za otrokove koristi mora biti glavno vodilo pri postopkih v zvezi z otroci tako po 5. a členu ZZZDR, kot tudi po ratificirani Konvenciji OZN o otrokovih pravicah.

Tožeča stranka vlaga tožbo, ker je prepričana, da je izpodbijana odločba tožene stranke nezakonita in v nasprotju s koristmi otrok. Tožena stranka je že prvotno odločbo izdala brez podlage in v škodo koristim otrok, ker koristi otrok sploh niso bile predmet ugotavljanja. Tudi (nova) izpodbijana odločba je nezakonita in jo je zato potrebno odpraviti. Upravna organa sta zagrešila bistvene kršitve določb postopka, dejansko stanje je ostalo zmotno in nepopolno ugotovljeno, zmotno pa sta uporabila tudi materialni zakon. Tožena stranka je v ponovljenem postopku zagrešila bistvene kršitve določb postopka, ker odločba ni izdana v skladu z določili ZZZDR, ki določajo pogoje za postavitev skrbnika za poseben primer, saj se neupravičeno sklicuje na navzkrižje interesov med otroci in roditelji po prvem odstavku 213. člena ZZZDR. Neutemeljeno se sklicuje tudi na 86. člen ZSV, ker je to le izhodišče za odločanje CSD v izvrševanju javnih pooblastil. Je pa tožena stranka spregledala, da 88. člen ZSV predpisuje obvezno javno obravnavo, ki je organ ni izvedel. Otrokove koristi v postopku niso bile ugotovljene, zato je postopek tako pomanjkljiv, da je sporno odločbo treba odpraviti. Tožena stranka je v zvezi s postavitvijo skrbnika spregledala tudi jasne določbe 106. člena ZZZDR, ki v 5. točki določa, da sodišče lahko stike omeji ali odvzame samo, če otroku niso v korist. Stiki, ki otroku niso v korist, pa so tisti, ki pomenijo za otroka psihično obremenitev, ali če se z njimi ogroža njihov telesni ali duševni razvoj. Tožena stranka je bil seznanjena, kaj vse so otroci doživljali na stikih in ni ustrezno ukrepala za zaščito otrok. Ni upoštevala dejstva, da je bil oče pravnomočno kaznovan za dejanja družinskega nasilja. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo do nerazumnih meja razširila pooblastila skrbnika za poseben primer nad in pred pravice matere, ki so ji otroci dodeljeni, in s tem posegla v ustavne pravice matere iz 54. člena Ustave RS. Prizadete pa so tudi pravice in koristi vseh treh mladoletnih otrok po 56. členu Ustave RS. Tožena stranka v svojih postopkih ni zaščitila pravice otrok do pravnega varstva njihovih koristi, na pritožbe in prošnje matere-tožnice ni reagirala, ni izvedla ustreznih ugotovitvenih postopkov, ni podala kazenskih ovadb, ni pravilno ovrednotila kaj so otrokove koristi in ni izpeljala ugotovitvenih postopkov za zaščito koristi otrok. Sprejela je odločitev, za katero ni nihče preveril, ali je za otroke sploh sprejemljiva. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, da odločbo Centra v zvezi z odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, kot nezakoniti odpravi. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da tožbo iz razlogov, navedenih v izpodbijanih odločbah, zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Ustava RS v prvem odstavku 54. člena določa, da imajo starši pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Po 56. členu Ustave RS pa otroci uživajo posebno varstvo in skrb, le-to pa vključuje tudi pravice otrok, da jih starši vzdržujejo, izobražujejo in vzgajajo. V primeru, da med izvrševanjem starševskih pravic pride do medsebojnih navzkrižij med njimi in otroci, to ureja prvi odstavek 213. člen ZZZDR, ki določa, da se poseben skrbnik postavi mladoletniku, nad katerim izvršujejo starši roditeljske pravice, v primeru spora med njim in starši, za sklenitev posameznih pravnih opravil med njimi, ter v drugih primerih, če so njihove koristi v navzkrižju.

Ob upoštevanju navedenih določb je po mnenju sodišča odločitev prvostopenjskega organa, kakor tudi tožene stranke za njim, pravilna. Upravni organ je pravilno in skladno s podatki v spisih, ugotovil, da je v konkretnem primeru glede na to, da starša zaradi medsebojne sprtosti in nesodelovanja nista zmožna objektivno oceniti interesov otrok, nedvomno podano navzkrižje interesov med mladoletnimi otroci in njihovimi starši. Posledično je pravilno ugotovil tudi, da je bilo zaradi podanega navzkrižja interesov, v skladu z določbo 213. člena ZZZDR ter upoštevaje 5.a člen ZZZDR in 3. člen Konvencije OZN o otrokovih pravicah, da je v postopkih z otroci najpomembnejša otrokova korist, potrebno postaviti kolizijskega skrbnika v korist otrok zaradi zastopanja otrok v odprtih postopkih pred sodiščem. Glede na navedeno je neutemeljen glavni tožbeni ugovor, da je v konkretnem primeru postavitev skrbnika za poseben primer v nasprotju s koristmi otrok. Sodišče pa tudi preostale tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene, ker na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati.

Na podlagi navedenega je bilo po presoji sodišča dejansko stanje v upravnem postopku pravilno in popolno ugotovljeno. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je tožena stranka tudi pravilno uporabila materialno pravo o postavitvi skrbnika za poseben primer. Sodišče tudi ni našlo kršitev določb postopka.

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče, na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Ker je tožnica v tožbi zatrjevala tudi, da ji je bilo z izpodbijano odločbo poseženo v njeno ustavno pravico iz 54. člena Ustave RS, kakor tudi, da je bilo poseženo v koristi otrok po 56. členu Ustave RS, sodišče ob ugotovitvi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ni moglo slediti tem tožbenim navedbam.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.