Jedro

Glede na dejstvo, da je v konkretnem primeru imenovanje predsednika s statutom prepuščeno upravi družbe, da se med njima nato vzpostavi na tem sklepu uprave korporacijskopravno razmerje, je zahteva po objektivni nepristranskosti pretirana.

Dolžnost dati podatke ni absolutna, omejitve so vezane na dva pogoja, in sicer: da gre za podatke o zadevah družbe, ki so potrebni za presojo točk dnevnega reda ter da ne gre za katerega od razlogov, zaradi katerih poslovodstvu delničarju ni treba dati podatkov.

Tožeča stranka je v zvezi z bilančnim dobičkom in njegovo uporabo v postopku ves čas trdila, da prav zaradi kršenja pravice do obveščenosti ni mogla samostojno preveriti ali je izkazani bilančni dobiček sploh pravilen oziroma ali je višina bilančnega dobička izkazana pravilno. A je nato ne glede na slednje na sami skupščini oblikovala in podala nasprotni predlog, da se bilančni dobiček deli v višjem znesku kot ga je predlagala uprava. Navedeno pomeni le, da je tožeča stranka svojo voljo in svojo odločitev dejansko lahko oblikovala, kljub temu, da to v svojih trditvah vztrajno zanika. To pa kaže, da je očitno želela vplivati na odločitve skupščine z izpodbijanjem tistih skupščinskih sklepov, s katerimi se pravzaprav ni strinjala. Delovanju v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja sodišče ne more nuditi sodnega varstva. Namen pravice do obveščenosti je namreč, da se posameznemu delničarju zagotovijo tiste informacije, ki jih potrebuje za učinkovito uresničevanje svojih članskih pravic, ki so povezane s skupščino.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba: - v I. točki izreka delno spremeni, tako da se razveljavi sklep sprejet na 29. skupščini družbe HOTEL A. d. d., matična številka ..., opravljeni dne 30.08.2018, kot je naveden v notarskem zapisniku skupščine družbe HOTEL A. d. d., opr. Št. SV 1652/18 z dne 30.08.2018, izdelanem s strani notarja G. G., pod 3. točko dnevnega reda skupščine, s sledečim besedilom: „Za revizorja za poslovno leto 2018 se imenuje revizijska družba P. d. o. o.“, - v II. točki izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 736,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po preteku 15-dnevnega plačilnega roka.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v nespremenjenem delu I. točke izreka potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti 101,44 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastanka zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev treh sklepov sprejetih na 29. skupščini družbe HOTEL A. d. d., (tožene stranke) opravljeni dne 30. 8. 2018 (I. točka izreka) in odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 2.165,25 EUR pravdnih stroškov z obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo pošlje sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povračilo stroškov pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahteva povračilo stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je predsednika 29. skupščine tožene stranke družbe Hotel A. d. d., odvetnika B. B., imenovala s sklepom uprava družbe, kar je skladno s 26. členom Statuta tožene stranke. Trditve, da je kot pooblaščenec večinskega delničarja družbe L. zastopal odvetnik A. A., ki je hkrati tudi družbenik v Odvetniški pisarni B. B. in partnerji, kar naj bi onemogočalo objektivno in enakopravno obravnavanje vseh delničarjev tožene stranke, je sodišče prve stopnje ocenilo kot pavšalne in nekonkretizirane, nepreprekane so ostale tudi trditve, da je B. B. predsednik skupščine tožene stranke že vse od leta 2004. Nadalje je sodišče prve stopnje na podlagi dokazne ocene listinskih dokazov in izvedenih zaslišanj C. C., ki je kot pooblaščenec zastopal tožečo stranko na obravnavani skupščini tožene stranke in D. D., direktorja tožene stranke ocenilo, da tožeči stranki pravica do obveščenosti ni bila kršena. Ker so se po presoji sodišča prve stopnje argumenti tožeče stranke izkazali za neutemeljene, je tožbeni zahtevek zavrnilo.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Iz celotnega konteksta obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje upoštevalo razumno upoštevne navedbe strank ter se je opredelilo do bistvenih razlogov, s katerimi je utemeljilo svojo odločitev, saj se sodišču ni potrebno opredeljevati prav do vsake podrobne navedbe pravdnih strank. Če je razvidno, katera dejstva in okoliščine ter pravna stališča je sodišče v izpodbijani sodbi obravnavalo kot bistvene, nanje oprlo svojo odločitev in se do njih opredelilo, je tudi razvidno, katerih okoliščin kot takih sodišče ni štelo za bistvene se in se mu zato do njih ni potrebno opredeljevati1. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi opredelilo do vprašanj, povezanih s predsednikom skupščine in glede kršitve pravice do obveščenosti ter svojo odločitev pojasnilo skupaj in celostno glede neutemeljenosti navedb tožeče stranke v zvezi z vsemi tremi točkami dnevnega reda izpodbijane skupščine skupaj. Zato po presoji pritožbenega sodišča pritožbeno očitana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

8. Prav tako niso utemeljeni pritožbeni očitki, ki se nanašajo na dejstvo, da je bil za predsednika izpodbijane skupščine imenovan odvetnik B. B. Pritožba očita, da pri njegovem imenovanju za predsednika skupščine ni bilo podane objektivne nepristranskosti, saj je bil hkrati na tej isti skupščini pooblaščenec večinskega delničarja družbe L. - A. A., ki je odvetnik in družbenik v odvetniški pisarni odvetnika B. B. Po mnenju pritožbe že zgolj na podlagi tega B. B. ne bi smel biti imenovan za predsednika skupščine oziroma je to vplivalo na zakonitost v tej zadevi izpodbijanih skupščinskih sklepov.

9. Pritožba sicer pravilno navaja in opredeljuje vlogo predsednika skupščine ter njegove naloge pri izvedbi skupščine. Položaj predsednika skupščine v samem zakonu ni podrobno urejen. Iz 217. člena ZGD-1 izhaja le njegova izvolitev v okviru ustanovne skupščine. Vse ostale določbe ZGD-1 pa se le omejeno nanašajo na naloge, ki jih predsednik skupščine v okviru svoje funkcije opravlja. Predsednik skupščine tako ugotovi udeležbo na skupščini in podpiše seznam udeležencev (303. člen ZGD-1) in sprejetje in izid glasovanja na skupščini (drugi odstavek 304. člena ZGD-1). Predsednik skupščine je torej nujen institut vsake skupščine, tudi univerzalne. Poleg nalog iz citiranih zakonskih določb, ima predsednik skupščine še številne pomembne pristojnosti, ki jih zakon ne omenja, kot so npr. dajanje predlogov sklepov na glasovanje, ugotovitev rezultata glasovanja, razglasitev sprejetih sklepov, podeljevanje oziroma odvzem besede delničarju, (ne)upoštevanje glasov posameznega delničarja (zaradi morebitne zlorabe glasovalne pravice) in preprečitev udeležbe na skupščini idr2. Ne glede na njegovo vlogo, ki je pri izvedbi skupščine vsekakor pomembna, pa iz zakona razen za ustanovno skupščino, ne izhaja točno določno, kako se predsednika skupščine imenuje, zato je to prepuščeno različnim načinom in eden možnih je tudi ta, da je imenovanje predsednika skupščine prepuščeno ureditvi v statutu družbe. V konkretni situaciji gre prav za tak primer. Iz 26. člena Statuta tožene stranke (B2) izhaja, da vodi skupščino predsednik, ki ga za vsako posamezno sejo skupščine s sklepom imenuje uprava. Zato je uprava družbe ravnala pravilno in zakonito, ko je s svojim sklepom za predsednika skupščine imenovala odvetnika B. B., saj je delovala v skladu s statutom družbe. Neprerekane so ostale trditve tožeče stranke, da je ta isti odvetnik že pred tem večkrat bil imenovan za predsednika skupščine tožeče stranke.

10. S sprejemom sklepa uprave o imenovanju predsednika skupščine se med predsednikom skupščine in delniško družbo vzpostavi korporacijskopravno razmerje, iz katerega nato nastane razmerje med družbo in predsednikom. Ni izključeno, da se z njim sklene dodatna pogodba o izvedbi predsedovanja. V nobenem primeru pa ne nastane pravno razmerje med delničarji in predsednikom skupščine3. Zato so neutemeljene pritožbeni očitki, da je poslovodstvo preneslo pooblastilo za začetek skupščine tožene stranke na predsednika skupščine brez, da bi delničarje predhodno seznanilo s predlaganim kandidatom za predsednika. Za kaj takega ni nobene podlage. Pri tem v konkretnem primeru ni šlo za kandidata za predsednika skupščine, temveč je bil odvetnik B. B. za predsednika že imenovan in skupščina o njegovem imenovanju ni odločala, temveč je bila z njim le seznanjena. Slednje izhaja tudi iz samega predloga 1. sklepa, ki je predmet izpodbijanja, saj ne vsebuje predloga za imenovanje predsednika skupščine. Skupščina se z že imenovanim predsednikom le seznani.

11. Neutemeljena je zato pritožba tudi v delu, ko trdi, da bi morali biti delničarji o predsedniku skupščine obveščeni v njenem sklicu. Vsebina sklica je določena v 296. členu ZGD-1 in podatki o predsedniku v njem (niti v kakšnih drugih določbah; prim. 12. alinejo prvega odstavka 296. člena ZGD-1) niso opredeljeni. Izpovedbe zaslišanega C. C. so zato v tem delu povsem nepomembne, saj gre za pravno in ne dejansko vprašanje. Zato je bila le seznanitev skupščine s sklepom direktorja pravilna, ne da so bili delničarji o tem obveščeni že v samem sklicu skupščine. Na pravilnost in zakonitost skupščine zato navedeni pritožbeni očitek nima nobenega vpliva. S tem v zvezi so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki, da tožeča stranka ni mogla pred izvedbo skupščine preveriti kompetenc odvetnika B. B., saj za kaj takega niti ni bilo zakonske podlage in potrebe. Predsednika imenuje uprava s svojim sklepom, zato delničarji neposrednega vpliva, kot ga želi doseči tožeča stranka, na njegovo imenovanje nimajo. Posledično zaradi navedenega tudi ni moglo priti s tem v zvezi do kršitve pravice do obveščenosti. V skladu z določbo prvega odstavka 305. člena ZGD-1 mora namreč poslovodstvo na skupščini delničarjem dati zanesljive podatke o zadevah družbe, če so potrebni za presojo točk dnevnega reda. Imenovanje predsednika skupščine pa ni bilo na dnevnem redu skupščine, saj to v skladu s Statutom niti ni mogoče. 12. Pritožba tudi nima prav, ko trdi, da je zaradi vseh nalog, ki jih predsednik skupščine ima in opravlja na skupščini, lahko na mestu predsednika imenovana le oseba, ki je v objektivnem pogledu povsem nepristranska. Glede na dejstvo, da je v konkretnem primeru imenovanje predsednika s statutom prepuščeno upravi družbe, da se med njima nato vzpostavi na tem sklepu uprave korporacijskopravno razmerje, je zahteva po objektivni nepristranskosti, ki jo zagovarja pritožba, pretirana. Položaj in odgovornost predsednika skupščine se presoja po pravilih tako vzpostavljenega razmerja, njegova odgovornost pa je subjektivna. Zato ima sodišče prve stopnje prav, ko navaja, da so trditve tožeče stranke s tem v zvezi ostale na pavšalni ravni, saj so temeljile na zahtevi po objektivni nepristranskosti, kar se izkaže za napačno.

13. Prav tako je pritožba neutemeljena v delu, v katerem zatrjuje, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi napačno ocenilo dokaze in presodilo, da ni prišlo do kršitve pravice do obveščenosti, vendar le v delu, v katerem se nanaša na 2. točko dnevnega reda izpodbijane skupščine, ko se je odločalo o seznanitvi z višino celotnega bilančnega dobička, o delitvi bilančnega dobička med delničarje in podelitvi razrešnice upravi in nadzornemu svetu za poslovno leto 2017. 14. Pravica do obveščenosti je ena od pravic, ki jih delničarji uresničujejo praviloma na skupščini delniške družbe, le izjemoma zunaj nje. Zavezanec iz te pravice je poslovodstvo, sama pravica pa se nanaša na vse informacije o zadevah družbe in tudi na razmerja družbe s povezanimi družbami. Dolžnost dati podatke ni absolutna, omejitve so vezane na dva pogoja, in sicer: da gre za podatke o zadevah družbe, ki so potrebni za presojo točk dnevnega reda ter da ne gre za katerega od razlogov, zaradi katerih poslovodstvu delničarju ni treba dati podatkov (drugi odstavek 305. člena ZGD-1)4. Delničarjeva pravica do obveščenosti se uresničuje z ustrezno informacijsko zahtevo (vprašanjem) in mora torej izpolnjevati tri predpostavke: delničar jo mora uveljavljati na skupščini, nanašati se mora na zadeve družbe ali na pravna in poslovna razmerja družbe s povezanimi družbami in zahtevana informacija mora biti potrebna za presojo dnevnega reda5. Če je bila v zvezi s sprejetjem sklepa kršena delničarjeva pravica do obveščenosti iz 305. člena ZGD-1, je sklep skupščine vedno izpodbojen (drugi odst. 395. člen ZGD-1).

15. V zvezi s pravico do obveščenosti je tožeča stranka trdila, da se zato, ker ji poslovodstvo ni dalo ustreznih podatkov ali pa so bili ti pomanjkljivi, ni mogla opredeliti do glasovanja na skupščini, ni mogla samostojno preveriti. V zvezi z 2. točko dnevnega reda zato ni mogla ugotoviti ali je izkazani bilančni dobiček pravilen oziroma ali je višina bilančnega dobička za poslovno leto 2017 pravilno izkazana. To bi lahko tožeča stranka presodila šele, če bi pridobila vse zahtevane informacije, predvsem tiste, ki se nanašajo na letno poročilo, mnenje revizorja in poročilo nadzornega sveta o preveritvi in potrditvi letnega poročila ter seznanitvi s prejemki članov organov vodenja in nadzora. Ker ustreznih informacij ni dobila, ni mogla glasovati. Iz istih razlogov tudi ni mogla glasovati o podelitvi razrešnice upravi za poslovno leto 2017. 16. Sodišče prve stopnje je na podlagi verodostojne izjave zaslišane priče C. C. ugotovilo, da je bila tožeča stranka (zanjo C. C.) z nekaterimi odgovori zadovoljena, a z večino ne, ker niso bili dovolj podrobni. Pri tem je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotovilo, da so bili določeni odgovori poslovodstva tožene stranke očitno pomanjkljivi, na določena vprašanja delničarja pa poslovodstvo sploh ni odgovorilo. Kaj takega iz sodbe ne izhaja. Sodišče prve stopnje je le ugotovilo, da iz izpovedi C. C. izhaja, da so bili odgovori pomanjkljivi in tudi pojasnila na katera vprašanja so bili odgovori pomanjkljivi (zadnji stavek 15. točke obrazložitve) ter da je C. C. pojasnil, da je bil z nekaterimi odgovori zadovoljen, vendar pa z večino ne in ker niso bili tako podrobni odgovori, da bi lahko ugotovili ali je poslovodstvo ravnalo transparentno, so glasovali proti sklepom (18. točka obrazložitve). Očitki o tem, da bi bila izpodbijana sodba zaradi tega sama s seboj v nasprotju, so zato neutemeljeni.

17. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje nato presodilo, da samo dejstvo, da tožeča stranka ni bila zadovoljna s podrobnostmi odgovorov, ni taka okoliščina, da bi bila kršena njena pravica do obveščenosti. Pri tem je namreč na podlagi verodostojne izjave zaslišanega zakonitega zastopnika D. D. tudi ugotovilo, da je D. D. dal odgovore in informacije, nekaterih pa ni mogel razkriti, saj je šlo za poslovne skrivnosti.

18. Nesporno med pravdnima strankama je, da je tožeča stranka (oziroma zanjo pooblaščenec C. C. in odvetnik E. E.) v okviru razprave na sporni skupščini podala več vprašanj in zahtevala več pojasnil. Nesporno je tudi, da sta na ta vprašanja in zahteve v okviru 2. točke dnevnega reda odgovarjala direktor tožene stranke D. D. in strokovna sodelavka tožene stranke za finance in kontroling F. F., kar izhaja tudi iz zapisnika skupščine (A3). Toženi stranki je bil posredovan tudi pisni odgovor (B3), ki se ga je direktor družbe zavezal posredovati po preveritvi podatkov v okviru razprave pri 2. točki dnevnega reda (stran 2, zapisnika A3). Poslovodstvo tožene stranke je tudi pojasnilo, zakaj nekaterih informacij pri 2. točki dnevnega reda ne more posredovati (poslovne tajnosti), saj bi bilo to za samo družbo škodljivo. Ne glede na vse navedeno pa iz obrazložitve izpodbijane sodbe (15. točka) izhaja tudi, da je tožeča stranka na sporni skupščini k 2. točki dnevnega reda podala svoj nasprotni pisni predlog. Iz zapisnika sporne skupščine (A3) je razvidno, da je tožeča stranka svoj nasprotni pisni predlog podala po izvedeni razpravi. Predlog sta obrazložila pooblaščenca C. C. in odvetnik E. E. Pisni nasprotni predlog tožeče stranke je priloga notarskega zapisa skupščine (A3). Iz trditev tožeče stranke v okviru pripravljalne vloge z dne 27. 2. 2019 (red. št. 8) izhaja, da je v okviru svojega nasprotnega predloga predlagala delitev bilančnega dobička v višjem znesku, kot je to v svojem predlogu predlagalo poslovodstvo tožene stranke. Poslovodstvo tožene stranke je predlagalo delitev 7.437,80 EUR bilančnega dobička, kar je 0,04 EUR/ delnico in podelitev razrešnice upravi za poslovno leto 2017. Iz nasprotnega predloga pa izhaja predlog za delitev 1.000.384,10 EUR bilančnega dobička, kar je 5,38 EUR/delnico. Hkrati je tožeča stranka predlagala, da se razrešnica upravi za poslovno leto 2017 ne podeli. Tožeča stranka je sama trdila, da je nasprotni predlog podala predvsem zato, ker je izkazani bilančni dobiček relativno visok, tožena stranka pa že vrsto let ne izplačuje dobička (četrti odstavek na str. 4 pripravljalne vloge, r. 8), pri čemer poslovodstvo ni navedlo, zakaj delitev dobička v višini, ki jo je predlagala tožeča stranka, ni mogoča in dopustna, kar naj bi dodatno kazalo na kršitev pravice do obveščenosti.

19. Tožeča stranka je v zvezi z bilančnim dobičkom in njegovo uporabo v postopku ves čas trdila, da prav zaradi kršenja pravice do obveščenosti (ker ni imela vseh podatkov o vsebini podatkov, ki sestavljajo letno poročilo) ni mogla samostojno preveriti, ali je izkazani bilančni dobiček sploh pravilen oziroma ali je višina bilančnega dobička za poslovno leto 2017 izkazana pravilno. A je nato ne glede na slednje na sami skupščini oblikovala in podala nasprotni predlog, da se bilančni dobiček deli v višjem znesku kot ga je predlagala uprava. Po presoji pritožbenega sodišča pa navedeno pomeni le, da je tožeča stranka svojo voljo in svojo odločitev dejansko lahko oblikovala, kljub temu, da to v svojih trditvah vztrajno zanika. Tožena stranka tako pravilno ves čas postopka opozarja, da je sklicevanje tožeče stranke na kršitev pravice do obveščenosti v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja. Tožeča stranka se je namreč očitno že vnaprej odločila, kako bo ravnala, ne glede na zahtevane informacije in ne glede na to kaj ji bo poslovodstvo na njena vprašanja in zahteve odgovorilo. To pa kaže, da je očitno želela vplivati na odločitve skupščine z izpodbijanjem tistih skupščinskih sklepov, s katerimi se pravzaprav ni strinjala6. Delovanju v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja sodišče ne more nuditi sodnega varstva, kar pomeni, da je odločitev iz izpodbijane sodbe pravilna že iz tega razloga, vendar le v delu, v katerem se nanaša na 2. točko dnevnega reda. Zato ima tožena stranka prav, ko v odgovoru na pritožbo opozarja, da se sodišču prve stopnje sploh ne bi bilo potrebno spuščati v vsebinsko presojo ali je tožena stranka pravilno in v celoti izpolnila svojo obveznost po dajanju informacij v delu, v katerem se nanaša na sklepe sprejete pod 2. točko dnevnega reda. Namen pravice do obveščenosti je namreč, da se posameznemu delničarju zagotovijo tiste informacije, ki jih potrebuje za učinkovito uresničevanje svojih članskih pravic, ki so povezane s skupščino. Pritožba je zato v tem delu neutemeljena iz navedenih razlogov.

20. V zvezi s 3. točko dnevnega reda, ki se nanaša na imenovanje revizorja za poslovno leto 2018, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka ni podala nobenega nasprotnega predloga. Hkrati iz notarskega zapisnika skupščine (A3) tudi jasno in nedvoumno izhaja, da v zvezi s to točko dnevnega reda poslovodstvo na posamezna vprašanja tožeče stranke (A5) na skupščini ni dalo nobenih odgovorov, saj se je direktor zavezal, zahtevane podatke posredovati pisno. Enako to izhaja tudi iz izpovedbe priče C. C., zaslišani direktor D. D. nasprotnega pri svojem zaslišanju ni izpovedal. Obe zaslišanji je sodišče prve stopnje ocenilo za verodostojni in pritožbeno sodišče je tej dokazni oceni tudi sledilo, saj ga pritožbeni razlogi za nasprotno niso prepričali. Odgovore na vprašanja v zvezi z odločanjem o sklepih pod 3. točko dnevnega reda izpodbijane skupščine bi torej morala uprava tožeči stranki posredovati pisno, a da je to storila, tožena stranka ni izkazala. Iz dokazne listine »Odgovor na vprašanja« z dne 11. 9. 2018 (B3), na katero se tožena stranka v zvezi s pisnim odgovorom sklicuje, namreč ne izhaja, da bi se odgovori kakor koli nanašali na vprašanja v zvezi s podatki o drugih morebitnih ponudbah revizijskih hiš ter o dotedanjih pogodbah tožene stranke in povezanih družb o revizijah z navedenimi storitvami in cenami z revizorsko hišo, ki jo je uprava predlagala za revizorja za poslovno leto 2018. V pisnem odgovoru je navedeno le, da je strošek revizije razkrit na 54. strani letnega poročila, kar pa ne more biti podatek glede stroška bodoče revizije, saj se nanaša na preteklo leto. Vsega navedenega sodišče prve stopnje pri dokazni oceni te listine ni ugotovilo, zato je prišlo v delu, v katerem se nanaša na 3. točko dnevnega reda do nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče je zato na pritožbeni obravnavi ponovno izvedlo listinske dokaze ter ugotovilo, da tožeča stranka s strani poslovodstva tožene stranke dejansko ni prejela nobenih informacij v zvezi z vprašanji, ki jih je izpostavila na skupščini glede 3. točke dnevnega reda, ki se je nanašala na imenovanje revizorja za poslovno leto 2018 (A5), saj listina na katero se sklicuje tožena stranka, vseh teh podatkov ne vsebuje. Tožeča stranka glede imenovanja revizorja za poslovno leto 2018 zahtevanih informacij, ki jih je potrebovala za presojo te točke dnevnega reda ni prejela, zato je bila v tem delu kršena njena pravica do obveščenosti. V takem primeru pa je sklep skupščine vedno izpodbojen (drugi odst. 395. člen ZGD-1).

21. Tožeča stranka je že v postopku na prvi stopnji kot enako sedaj v pritožbi trdila, da je informacije, na katere so se nanašala vprašanja glede ravnanja poslovodstva pri imenovanju revizorja torej v zvezi s 3. točko dnevnega reda (ali je pridobila več ponudb in s tem dosegla najugodnejše pogoje revizije, predstavitev pogodb tožene stranke in povezanih družb o revizijah z navedenimi storitvami in cenami cenami s predlaganim revizorjem) potrebovala tudi za odločanja o podelitvi razrešnice upravi in nadzornemu svetu za poslovno leto 2017. Odločanje o podelitvi razrešnice je sodilo v okvir sklepa pod 2. točko dnevnega reda. O tem sklepu pa je bilo v času posredovanja zahteve po teh informacijah s strani tožeče stranke na skupščini že odločeno. Zato kljub ugotovitvi kršitev pravice do obveščenosti v zvezi s podatki, ki jih je tožeča stranka zahtevala v okviru 3. točke dnevnega reda in kar je vplivalo na veljavnost sklepa skupščinske v tem delu, ni mogoče slediti pritožbi tudi v delu, ko trdi, da je to vplivalo na njeno pravico v okviru odločanja glede podelitve razrešnice upravi in nadzornemu svetu (2. točka dnevnega reda), saj je bil ta sklep v času, ko je tožeča stranka dala zahtevo za informacije v zvezi z revizorjem za poslovno leto 2017, že sprejet. 22. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožeče stranke v delu, v katerem se nanaša na razveljavitev sklepa skupščine tožene stranke pod 3. točko dnevnega reda to je v zvezi z imenovanjem revizorja za poslovno leto 2018 in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo tako, da je sklep skupščine sprejet pod 3. točko dnevnega reda razveljavilo (prvi odstavek 351. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo (353. člena ZPP).

23. Delna sprememba izpodbijane sodbe je terjala tudi spremembo pri odločitev o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Pravica do povračila stroškov je namreč odvisna od uspeha v postopku in torej od odločitve o glavni stvari. Glede na končno odločitev v pritožbi je po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka uspela z 1/3 svojega zahtevka, tožena pa z 2/3, upoštevajoč navedeno razmerje pri odločitvi o stroških tako na prvi stopnji kot v pritožbenem postopku. Pri odločitvi o tem, kateri stroški naj se pravdnima strankama povrnejo je pritožbeno sodišče upoštevalo načelo potrebnosti stroškov (155. člen ZPP) ter jih odmerilo na podlagi Odvetniške tarife (OT), ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR.

24. V zvezi s stroški za postopek na prvi stopnje je pritožbeno sodišče tožeči stranki priznalo: 400 točk za tožbo (1. tč. tar. št. 18 OT), 400 točk za prvo pripravljalno vlogo (1. tč. tar. št. 19 OT), 300 točk za drugo pripravljalno vlogo (2. tč. tar. št. 19 OT), po 200 točk za tretjo in četrto pripravljalno vlogo (3. tč. tar. št. 19 OT), 400 točk za prvi narok (1. tč. tar. št. 20 OT) in 200 točk za drugi narok za glavno obravnavo (2. tč. tar. št. 20 OT), 150 točk za urnino (prvi odstavek 6. člena OT), 50 točk za končno poročilo (tar. št. 39 OT), 2% za materialne stroške, 22% DDV in sodno takso v višini 405,00 EUR, skupaj torej 2.122,27 EUR, glede na končni uspeh (1/3) torej 707,42 EUR. Toženi stranki so bili z izpodbijano sodbo priznani stroški v višini 2.165,25 EUR. Tožeča stranka v pritožbi pravdnih stroškov posebej ne izpodbijala, zato se pritožbeno sodišče ni spuščalo v njihovo ponovno odmero, temveč je odločilo le, da ji pripada le 2/3 tako odmerjenih stroškov, to je znesek v višini 1.443,50 EUR. Po opravljenem medsebojnem pobotu tako odmerjenih pravdnih stroškov obeh pravdnih strank je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tudi v II. točki izreka glede pravdnih stroškov in tožeči stranki naložilo, da plača stroške tožene stranke v novi višini 736,08 EUR. (prvi odstavek 351. člena ZPP).

25. Ob uporabi istih zakonskih določb, je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Tožeči stranki je priznalo: 500 točk za pritožbo (1. tč. tar. št. 21 OT), 500 točk za zastopanje na pritožbeni obravnavi (5. tč. tar. št. 20 OT), 50 točk za konferenco s stranko (tar. št. 39 OT), 2% za materialne stroške, 22% DDV in sodno takso v višini 405,00 EUR, skupaj torej 1.188,97 EUR, glede na uspeh (1/3) 396,32 EUR. Toženi stranki je priznalo: 500 točk za odgovor na pritožbo (1. tč. tar. št. 21 OT), 500 točk za zastopanje na pritožbeni obravnavi (5. tč. tar. št. 20 OT), 2% za materialne stroške in 22% DDV, skupaj torej 746,64 EUR, glede na uspeh (2/3) 497,76 EUR. Po opravljenem medsebojnem pobotu je pritožbeno sodišče odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki glede na končni uspeh v postopku povrniti 101,44 EUR pravdnih stroškov. Tako odmerjene stroške pritožbenega postopka tožene stranke je pritožbeno sodišče naložilo v plačilo tožeči stranki, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 prim. odločbi Ustavnega sodišča Up-373/97-15 in Up-429/01-5 2 prim. B. Bratina, Odgovornost predsednika skupščine v delniški družbi, Pravna praksa 2015, št. 5, str. 6-8. 3 Ibid. 4 Veliki komentar zakona o gospodarskih družbah, 2., dopolnjena izdaja ZGD-1A do ZGD-1H, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2014. 5 Sodba VSL II Cpg 1240/2014. 6 V zvezi s tem prim. tudi sodbi VS RS III Ips 155/2008 in III Ips 19/2006 ter Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 728.