Jedro

V skladu s 1. odstavkom 225. člena ZUP postane materialno pravnomočna le tista odločba, ki se ne more več izpodbijati v sodnem socialnem sporu, pa je stranka z njo pridobila določene pravice, oziroma so ji bile naložene kakšne obveznosti. Zavrnilna odločba o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja z dne 24. 2. 2011 je formalno, ne pa tudi materialno pravnomočna. Z izpodbijano sodbo je od prvega naslednjega dne po pravnomočnosti odločbe z dne 24. 2. 2011, to je od 19. 3. 2011 dalje, pravilno ponovno priznana pravica do premestitve na drugo ustrezno delo s predhodno že priznanimi in dodatnimi stvarnimi omejitvami.

Čeprav je invalidnost III. kategorije zaradi posledic bolezni ob ugotovljeni preostali delazmožnosti z določenimi omejitvami vsebovana v izreku pravnomočne odločbe z dne 23. 4. 2010, se pravnomočnost nanjo ne razteza, saj ne gre za pravico samo. Pravnomočnost upravne odločbe ne pomeni, da so vsi njeni elementi avtomatično vključeni v posledice pravnomočnosti, in da o določenih sestavinah, ki po naravi stvari predstavljajo dejstva, ne pa pravice, pozneje ne bi bilo mogoče več odločati. To še zlasti, če so bila ta dejstva v prejšnjem upravnem postopku zmotno ali pomanjkljivo ugotovljena, kot v obravnavanem primeru. Invalidnost in tudi preostala delazmožnost sta namreč pravni dejstvi, ki morata biti podani, da je sploh mogoče priznati ustrezno pravico iz invalidskega zavarovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu (I., II. in IV. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 22. 1. 2014 in št. ... z dne 21. 11. 2013 (I. točka izreka). Tožnico je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, da ne opravlja fizičnih del, kjer so potrebni napori z desno roko, desno zapestje lahko obremenjuje z bremeni do 5 kg, opravlja psihofizično nezahtevna dela, brez vsiljenega tempa in ritma dela in le dela, kjer se ne zahteva izrazita soročnost oziroma spretnost rok, s polnim delovnim časom od 19. 3. 2011 dalje (II. točka izreka). Tožbeni zahtevek, da se tožnico razvrstil v I. kategorijo invalidnosti in prizna pravico do invalidske pokojnine od 6. 8. 2013, je zavrnilo (III. točka izreka). Hkrati je izreklo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 113,61 EUR v 8 dneh pod izvršbo (IV. točka izreka).

2. Zoper ugoditveni del sodbe v I., II. in IV. točki se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek tudi v tem obsegu zavrne, oziroma podrejeno sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ne strinja se z razvrstitvijo tožnice v III. kategorijo invalidnosti in priznanjem pravice do premestitve na drugo delovno mesto z dodatnimi omejitvami s polnim delovnim časom od 19. 3. 2011 dalje. Tožnica je bila z odločbo z dne 23. 4. 2010 že razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z določenimi omejitvami od 4. 2. 2010 dalje, z odločbo z dne 24. 2. 2011 pa je bila zahteva za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja, zavrnjena. Slednja odločba je pravnomočna, saj zoper njo ni bilo uveljavljano redno pravno sredstvo. V novem postopku bi bilo mogoče nove pravice priznati le, v kolikor bi po pravnomočnosti prejšnjih odločb, prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju v smislu definicije iz 60. člena ZPIZ-1. Takšna sprememba pa iz izvedenskega mnenja ne izhaja. S tem, ko je sodišče dopustilo ocenjevanje invalidnosti pred obdobjem izdaje pravnomočne odločbe, se je posredno spustilo v presojo pravilnosti odločb, ki so formalno in materialno pravnomočne. Datum spremembe v stanju invalidnosti je določilo arbitrarno, saj ne more biti določen avtomatsko s prvim dnem po pravnomočnosti odločbe. Ker pri tožnici tekom upravnega in sodnega postopka ni prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju, ji nove pravice na temelju III. kategorije ne morejo biti priznane ter se pri tem sklicuje na stališče, zavzeto v sodbi Psp 91/2015 z dne 2. 7. 2015. Izpodbija tudi stroškovni izrek sodbe sodišča prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ob preizkusu zadeve v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijani ugoditveni del sodbe izdan ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

5. V obravnavani zadevi gre za spor o novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Z izpodbijanima upravnima aktoma je bila takšna zahteva zavrnjena, saj je bilo na podlagi mnenj IK I z dne 18. 9. 2013 in IK II z dne 17. 1. 2014 ugotovljeno, da je pri tožnici zaradi aseptične nekroze osi lunatuma desno po kompresijski fracturi kosti in artroze desnega zapestja od 4. 2. 2010 in še nadalje zaradi bolezni podana III. kategorija invalidnosti. Za delo „konditor pomočnik“ sicer več ni zmožna, temveč s polnim delovnim časom in naporom, ki ne poslabša njene invalidnosti, za drugo delo v svojem poklicu, oziroma na drugem delovnem mestu z omejitvami, da niso fizična težka, kjer niso potrebni napori z desno roko in z obremenitvijo desnega zapestja z bremeni do 5 kg(1) .

6. V postopku pred sodiščem prve stopnje je tudi sodno medicinski izvedenec ocenil, da pri tožnici ni prišlo do tolikšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da bi bila pri njej indicirana I. kategorija invalidnosti(2). Drugače kot v predsodnem postopku pa je ugotovil, da so od 4. 2. 2010 v zvezi z zdravstvenimi spremembami zapestja desne roke, na kateri je bila leta 2013 napravljena kompletna artrodeza, potrebne še dodatne omejitve pri delu. Tožnica je po njegovi oceni zmožna le za psihofizično nezahtevno delo, brez vsiljenega tempa in ritma dela in brez dela, kjer se zahteva izrazita soročnost in spretnost rok. Ob takšni strokovno medicinski oceni, na katero tožena stranka, niti njen izvedenski organ (list. št. 26 sodnega spisa) nista imela nobenih vsebinskih pripomb, je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo izpodbijana zavrnilna upravna akta. S tem delom sodbe ni poseglo v pravnomočni upravni odločbi z dne 23. 4. 2010 in z dne 2. 4. 2011, kot neutemeljeno zatrjuje tožena stranka.

7. Pravnomočne posamične upravne akte je sicer dejansko mogoče spreminjati, odpraviti ali razveljaviti le pod pogoji, na način in po postopku, določenim z Zakonom o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZUP), ob uporabi izrednih pravnih sredstev. Vendar v obravnavani zadevi zagotovo ne gre za takšen primer.

V skladu s 1. odstavkom 225. člena ZUP-a materialno pravnomočna postane le tista odločba, ki se več ne more izpodbijati v sodno socialnem sporu, pa je stranka z njo pridobila določene pravice, oziroma so ji bile naložene kakšne obveznosti. Zavrnilna odločba o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja št. ... z dne 24. 2. 2011 je tako formalno, ne pa tudi materialno pravnomočna.

8. Z izpodbijano sodbo je od prvega naslednjega dne po pravnomočnosti odločbe z dne 24. 2. 2011, in torej od 19. 3. 2011 zato nadalje pravilno ponovno priznana pravica do premestitve na drugo ustrezno delo s predhodno že priznanimi in še dodatnimi stvarnimi omejitvami, indiciranimi iz zdravstvenih razlogov. Pravzaprav je z izpodbijano II. točko izreka sodbe tožnici priznana enaka pravica iz invalidskega zavarovanja kot s pravnomočno odločbo z dne 23. 4. 2010, le da so dodane dodatne omejitve pri delu glede na ugotovljeno preostalo delazmožnost. Čeprav je invalidnost III. kategorije zaradi posledic bolezni ob ugotovljeni preostali delazmožnosti z določenimi omejitvami, vsebovana v izreku pravnomočne odločbe z dne 23. 4. 2010, se pravnomočnost nanjo ne razteza, saj ne gre za pravico samo. Pravnomočnost upravne odločbe namreč ne pomeni, da so vsi njeni elementi avtomatično vključeni v posledice pravnomočnosti, in da o določenih sestavinah, ki po naravi stvari predstavljajo dejstva, ne pa pravice, pozneje ne bi bilo mogoče več odločati(3). To še zlasti, če so bila ta dejstva v prejšnjem upravnem postopku zmotno ali pomanjkljivo ugotovljena, kot v obravnavanem primeru. Invalidnost in tudi preostala delazmožnost sta namreč pravni dejstvi, ki morata biti podani, da je sploh mogoče priznati ustrezno pravico iz invalidskega zavarovanja. Torej tudi pravico do premestitve iz 91. v zvezi s 4. členom prej veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/ 1999 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1).

9. Kljub temu, da se nove pravice iz invalidskega zavarovanja praviloma priznavajo takrat, kadar zaradi sprememb v zdravstvenem stanju pride do novega primera invalidnosti, sodišče prve stopnje v ta princip le zaradi določitve dodatnih omejitev pri delu, ni poseglo. V izpodbijani II. točki izreka sodbe je tožnici priznana ista pravica, kot v pravnomočno končanem predsodnem postopku leta 2010. Pravica do premestitve z dodatnimi tremi omejitvami, je utemeljeno priznana od prvega naslednjega dne po pravnomočnosti odločbe z dne 24. 2. 2011, torej od 19. 3. 2011 dalje. Pritožbeni očitek o arbitrarnosti takšne odločitve v okoliščinah konkretnega primera, ni utemeljen, niti se tožena stranka ne more uspešno sklicevati na stališče, zavzeto v sodbi Psp 91/2015 z dne 2. 7. 2015(4) .

10. Glede na predhodno navede razloge pritožba tožene stranke zoper ugoditveni del sodbe iz spora o glavni stvari, ni utemeljena. To velja tudi za stroškovni izrek sodbe. Z njim je zaradi delnega uspeha tožnice v sporu, tožena stranka zakonito zavezana k povračilu odmerjenih stroškov.

11. Zaradi obrazloženega je bilo potrebno na temelju 353. člena ZPP razsoditi, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe.

(1) Z odločbo št ... z dne 23. 4. 2010 je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti od 4. 2. 2010 dalje zaradi posledic bolezni in ji je bila od tistega dne dalje priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto s tedaj ugotovljenimi omejitvami.

(2) Zavrnilni del sodbe (v III. tč. izreka, ki ni izpodbijana) o vtoževani pravici do invalidske pokojnine na temelju I. kategorije invalidnosti je že pravnomočen.

(3) Stališče Vrhovnega sodišča RS, zavzeto v sodbi opr. št. VIII Ips 175/2015 z dne 27. 10. 2015. (4) Ki niso skladna s prepričljivim pravnim stališčem revizijskega sodišča iz zadeve, cit. pod opombo tč. 3 in v bistvu pomenijo spremembo dosedanje sodne prakse pritožbenega sodišča.