Jedro

Drveč nakladalni voziček, naložen s 400 kg tovora, predstavlja nevarno stvar.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 41.896,48 EUR odškodnine ter tožeči stranki naložilo v plačilo 40,00 EUR pravdnih stroškov tožene stranke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnik v pritožbi navaja, da je imelo sodišče v ponovljenem sojenju na razpolago številne dokaze, iz katerih neizpodbitno izhaja, da se je poškodoval pri delu, poškodba je povzročila invalidnost, izvedenci medicinske stroke so ugotovili tako vzrok kot posledice poškodbe, o zadevi je bilo že razsojeno pri Okrajnem in Višjem sodišču v Mariboru. Glede na to ni mogoče razumeti izpodbijane sodbe. Sodišče se je oprlo predvsem na izpoved priče A. A., ki jo je napačno povzelo, saj je zatrjeval predvsem, da se dogodka ne spomni. Pisno izjavo je napisala tajnica po nareku šefa. Sodišče v Mariboru je v pravnomočni sodbi jasno ugotovilo, da se je škodni dogodek resnično zgodil. Opozarja na ustavno določbo o enakosti pred zakonom (22. člen Ustave RS) ter da je grobo kršeno načelo ugotavljanja materialne resnice. Sodišče nima strokovnega znanja, da je ugotavljajo brez izvedenca tehnične stroke, ali je do dogodka prišlo. Izvedenca so predlagali pravočasno, saj se je sojenje v zadevi začelo znova, poleg tega je bil predlog za izvedenca podan na podlagi napotila višjega sodišča. Ogled na kraju samem kot ga je izvedla sodnica, ničesar ne dokazuje, ker je bil izveden enostransko. Sodnica je dovolila izvedbo samo tistih dejanj, ki so v korist močnejši, to je toženi stranki. Poizkusa, ki bi izkazal, da je do poškodbe verjetno prišlo tako, da so delavci porinili voziček skozi nihajna vrata, sodnica ni izvedla. Pripombe predstavnika tožeče stranke pa ni vpisala v zapisnik. Rekonstrukcija dogodka brez strokovnega tehničnega znanja ni mogoča. Sodnica je s povišanim glasom zavrnila vse dokazne predloge, ki bi bili v korist tožniku. Zato mu ni bila zagotovljena enakost pred zakonom.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter naredilo materialnopravno pravilne zaključke. Odločitev je utemeljilo s pravilnimi razlogi, katerim se pritožbeno sodišče pridružuje in se v izogib ponavljanju sklicuje nanje ter bo v nadaljevanju le kratko odgovorilo na pritožbene navedbe.

6. Pri ugotavljanju dejanskega stanja je sodišče vezano na trditveno in dokazno podlago strank. V pravdnem postopku velja razpravno načelo; stranki morata skladno s 7. in 212. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) navesti vsa dejstva in predlagati vse dokaze, na katerih temeljita svoj zahtevek ali s katerimi izpodbijata navedbe in dokaze nasprotnika. Sodišče lahko praviloma(1) opre svojo odločbo samo na s strani strank zatrjevana dejstva. Tak koncept pravdnega postopka je izraz spoštovanja ustavno zagotovljene avtonomije človeka na področju civilnopravnih razmerij.

7. Ker stranki determinirata sodbo o dejstvih, se učinki pravnomočnosti sodbe raztezajo le na stranki konkretnega postopka (subjektivne meje pravnomočnosti). Že zato sodba I P 1072/2005, ki jo je izdalo Okrajno sodišče v Mariboru, nima učinkov pravnomočno razsojene zadeve za pravdni stranki. Okrajno sodišče v Mariboru je sicer odločalo o istem historičnem dogodku, vendar na drugi pravni podlagi kot se odloča v tej zadevi. Šlo je za izplačilo zavarovalnine in se ni ugotavljalo odškodninske odgovornosti tožene stranke za dogodek. Razen tega pa postane pravnomočen le izrek sodne odločbe, ne pa v njej ugotovljeno dejansko stanje. Stališče tožnika, da je dejansko stanje že pravnomočno ugotovljeno, je torej zmotno. Posledično so neutemeljeni tudi očitki prvostopenjskemu sodišču, da ni upoštevalo že ugotovljenega dejanskega stanja, da je kršilo načelo ugotavljanja materialne resnice (ki je v pravdnem postopku itak omejeno) in o kršitvi enakosti pred zakonom.

8. Sodišče prve stopnje se ni oprlo predvsem na izpovedbo priče A. A., pač pa je naredilo 8. členu ZPP skladno – celostno in življenjsko logično dokazno oceno. Izpovedbo priče je povzelo korektno. Izpovedal je, da se ne spominja samega dohodka, ne pa, da se ne spominja kako in kje je potekalo nakladanje v dostavna vozila pri zavarovancu tožene stranke, o čemer je pričal. A. A. je bil zaslišan v tem postopku in sodišče se je oprlo na njegovo izpovedbo, ne pa na pisno izjavo, za katero je povedal, da jo je le napisal „kadrovik“ podjetja, zapisal pa je, kar mu je povedal on na razgovoru. A. A. ni izpovedal, da predstavlja kraj dogodka manjšo klančino na nakladalni rampi, kot navaja pritožba.

9. Tožbeni zahtevek je tožnik utemeljeval s trditvami, da se je poškodoval, ko je zadržal ali od sebe odrinil voziček, v katerem so bili naloženi časopisi in revije, tako da je bil težak kakšnih 400 kg. Nobenih trditev v smeri krivdne odškodninske odgovornosti ni podal. Glede na tako trditveno podlago je sodišče lahko ugotavljalo le, ali je podana objektivna odškodninska odgovornost po drugem odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ), po katerem se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo. Pojma nevarne stvari in dejavnosti sta pravna standarda, katerega vsebino napolnjuje sodna praksa. Ta pa je enotna, da je nevarna stvar oziroma nevarna dejavnost tista, pri kateri je tveganje za nastanek škode večje od običajnega in pri kateri nevarnosti presegajo tiste nevarnosti, s katerimi se srečuje človek pri vsakdanjih opravilih.

10. Kot je zapisalo to sodišče že v razveljavitvenem sklepu, ki ga je izdalo v tej zadevi,(2) drveč nakladalni voziček, naložen s 400 kg tovora, predstavlja nevarno stvar. Trditveno in dokazno breme, da gre za nevarno stvar, je na tožeči stranki. Kot rečeno je tožnik trdil, da se je voziček gibal zaradi klančine; ni zatrjeval, da je voziček kdo porinil proti njemu, zato tega sodišče ni ugotavljalo. Notorno dejstvo je, da se voziček po ravnini samodejno ne vozi. Tožena stranka je v dokaz svoji obrambi, da klančine ni in se voziček ni gibal proti tožniku, predložila CD posnetek in predlagala tudi ogled kraja dogodka. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku oba dokaza izvedlo. Tožeča stranka je šele po razveljavitvi prve zavrnilne sodbe v tej zadevi predlagala ogled skupaj z izvedencem strojne stroke, ki bi ocenil naklon klančine ter kakšno silo lahko razvije nakladalni voziček na njej. Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da je tožeča stranka dokazni predlog za postavitev izvedenca podala prepozno. Če višje sodišče razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in vrne zadevo v novo sojenje, se glavna obravnava ne prične znova. Na prvem naroku nove glavne obravnave lahko stranke navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze le, če jih brez svoje krivde niso mogle navajati v dotedanjem postopku (drugi odstavek 362. člena ZPP). Višje sodišče v razveljavitvnenem sklepu ni dalo napotka, da je treba angažirati izvedenca. Tožena stranka ni ne na prvi stopnji ne v pritožbi pojasnila razloga, zakaj ni dokaznega predloga z izvedencem predlagala že prej. Sicer pa je bistveno, da je dokaz z izvedencem nepotreben, saj za ugotavljanje dejstev, s katerimi utemeljuje tožnik objektivno odškodninsko odgovornost zavarovanca tožene stranke, ni potrebno posebno strokovno znanje tehnične stroke. Jasno je, da se lahko voziček samodejno in nenadzorovano giblje le, če je teren dovolj nagnjen. Klančina je vsakomur vidna in sodišče si je prostor, kjer naj bi prišlo do škodnega dogodka, ogledalo ter napravilo tudi preizkus, če se voziček, naložen s cca 400 kg, lahko sam od sebe giblje. Za tak preizkus ni potrebno posebno strokovno znanje.

11. Iz zapisnika o ogledu na kraju samem je jasno razvidno, da je sodišče pri rekonstrukciji dogodka sledilo trditvam tožnika, kako naj bi se dogodek zgodil. Očitek pritožbe, da je bil dokaz izveden enostransko, zato ni razumljiv. Sodišče ni bilo dolžno poizkušati, ali obstaja kakšna možnost, da bi se voziček lahko z veliko hitrostjo gibal po prostoru. Preizkušalo je lahko le to, kar sta zatrjevali stranki. Na ogledu je bil prisoten tožnikov pooblaščenec – odvetnik, ki je zapisnik o ogledu podpisal. Da bi imel kakršnekoli pripombe na zapisnik ali delo sodnice, iz spisa ne izhaja. Pritožbenim navedbam o nekorektnem delu sodnice, zato ni mogoče slediti. Ravno tako ne očitkom v zvezi z zavrnitvijo dokazov. Katerih dokazov in zakaj sodišče ni izvedlo, je obrazložilo v izpodbijani sodbi. Višje sodišče razlogom pritrjuje. Da bi že na narokih sodišče obrazlagalo katere dokaze in zakaj bo zavrnilo, iz zapisnikov ne izhaja, zato niso verjetne pritožbene trditve o zavračanju dokazov s povišanim glasom.

12. V pritožbi uveljavljani razlogi niso utemeljeni. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je materialnopravno pravilna, pa tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve, ki so taksativno naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ni. Zato je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP) in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Op. št. (1): razen v primeru, ko ugotovi, da gre za nedovoljena razpolaganja strank Op. št. (2): sklep VSL II Cp 3488/2014