Jedro

Kaj je pozneje najdeno premoženje, je v teoriji in novejši sodni praksi jasno - ni treba, da gre za premoženje, ki je bilo (dobesedno) najdeno pozneje, bistveno je, da zapuščinsko sodišče ob izdaji sklepa o dedovanju zanj ni vedelo, ne glede na to, ali so v času zapuščinske obravnave za to premoženje vedeli dediči. Imetnik živali je pravna ali fizična oseba, ki je odgovorna za govedo, ni pa nujno, da je tudi njihov lastnik.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim dodatnim sklepom o dedovanju je sodišče ugotovilo, da dodatno, kot pozneje ugotovljeno premoženje zapustnika, obstoji iz goveda na gospodarstvu na naslovu ... (18 glav goveje živine kot je to razvidno iz I. točke izreka), in to premoženje, na podlagi sklepa o dedovanju, prisodilo oporočnemu dediču, zapustnikovemu nečaku A. A. 2. Zoper sklep je zapustnikova izvenzakonska partnerica (po sklepu o dedovanju volilojemnica) vložila pravočasno pritožbo „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi, predlog pa kot prepozen zavrže, podredno spremeni tako, da se njo proglasi za dedinjo goveda oziroma, da se najprej ugotovi, da je 85 % živali njena last, 15 % pa predmet dedovanja, pri čemer je ona dedna upravičenka. Navaja, da ne gre za naknadno najdeno premoženje, saj je tudi o tem premoženju že tekla beseda na zapuščinski obravnavi in je pritožnica najmanj poštena posestnica živali. Govedo je sestavni del kmetijskega gospodarstva, kot volilojemnica vseh obveznosti in pravic zapustnika iz naslova nosilca kmetijskega gospodarstva, pa je bila proglašena ona, zato je tudi ona tista, ki je upravičena dedinja tega premoženja. Podredno pa uveljavlja izločitveno pravico, saj je govedo, če že, lahko le skupno premoženje nje in zapustnika, glede na njene bistveno večje dohodke in vložek iz naslova dela, pa predstavlja njen solastni delež na tem skupnem premoženju, 85 %. Pojasnjuje še, da je bil v registru goveda zapustnik vpisan zgolj kot imetnik, kar pa še ne dokazuje njegovega izključnega lastništva, gre za njuno skupno premoženje. Na zapuščinski obravnavi se je razpravljalo tudi o živini, in je bilo oporočnemu dediču pojasnjeno, da živina pripada njej kot nosilki pravic in obveznosti iz kmetijskega gospodarstva. Na podlagi takšnih pojasnil in tudi pojasnil pristojnih institucij, je bila prepričana, da govedo kot sestavni del kmetijskega gospodarstva pripada njej, zato ni imela razloga, da živali izloča iz zapuščine. Sicer pa zapustnik v oporoki ni navedel, katere živali ter na kakšni podlagi naj bi bile njegova last (vpisi v različne registre pomenijo zgolj imetništvo in ne lastništva). Da je dedič vedel, da gre živina pritožnici, izhaja tudi iz dejstva, da vse od pravnomočnosti sklepa o dedovanju za živali ni namenil niti centa, niti se z njimi ni ukvarjal. V vsakem primeru pa bi moralo sodišče pred izdajo dodatnega sklepa o dedovanju, razpisati zapuščinsko obravnavo.

3. Dedič A. A. je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V prvem odstavku 221. člena Zakon o dedovanju (ZD) ureja primere, ko se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde premoženje, za katero se ob izdaji sklepa ni vedelo, da pripada zapuščini. Določeno je, da sodišče v takih primerih ne opravi nove zapuščinske obravnave, temveč razdeli to premoženje z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju.

6. Kaj je pozneje najdeno premoženje, je v teoriji1 in novejši sodni praksi jasno - ni treba, da gre za premoženje, ki je bilo (dobesedno) najdeno pozneje, bistveno je, da zapuščinsko sodišče ob izdaji sklepa o dedovanju zanj ni vedelo, ne glede na to, ali so v času zapuščinske obravnave za to premoženje vedeli dediči.2

7. Iz zapisnika zapuščinske obravnave z dne 5. 7. 2018 je razvidno, da so bili dediči soglasni, da v zapuščino spadajo tam navedene nepremičnine, osebno vozilo, denarna sredstva, terjatev zapustnika do ZPIZ ter obveznosti in pravice zapustnika iz naslova nosilca kmetijskega gospodarstva. Izrecno so tudi izjavili, da zapustnik drugega premoženja ni zapustil. Zapuščinsko sodišče torej ob izdaji sklepa o dedovanju za obstoj dodatnega premoženja (18 glav goveje živine) ni vedelo, in je glede na povedano, pravilno ocenilo, da gre za pozneje najdeno premoženje v smislu 221. člena ZD. Premoženje je razdelilo z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju, po katerem je bil za dediča celotne zapuščine, na podlagi oporoke, ob upoštevanju dednih izjav,3 razglašen zapustnikov nečak A. A., do celotne zapuščine, pritožnica, zapustnikova izvenzakonska partnerica, pa za volilojemnico do dosmrtne služnosti stanovanja v hiši na naslovu ... ter do vseh obveznosti in pravic zapustnika iz naslova nosilca kmetijskega gospodarstva. Sklep o dedovanju je jasen, tudi oporoka zapustnika, ki jo je tudi pritožnica priznala za pristno in pravno veljavno. Z njo je zapustnik za dediča „vseh svojih nepremičnin in premičnin, kakor tudi svojih živali“ določil nečaka A. A. Pritožbene navedbe „če bi se izkazalo, da je bilo to govedo res last zapustnika“, „za katero bi se morebiti izkazalo, da je last zapustnika“, so pavšalne in ne vzbudijo dvoma v dejstvo, da je bil zapustnik lastnik živali. Število in oznaka živali pa je izkazana s seznamom priloženim k predlogu. Če ima pritožnica s tem v zvezi (tudi iz naslova morebitnega skupnega premoženja) kakšne zahtevke (ki jih tekom zapuščinskega postopka ni postavila), jih bo morala uveljavljati v pravdnem postopku. Ob izdaji dodatnega sklepa o dedovanju pa sodišče in stranke prejšnjega postopka veže pravnomočni sklep o dedovanju. Izdaja dodatnega sklepa o dedovanju pa tudi ni omejena z nobenim rokom.

8. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z dejstvom, da je pritožnica nosilka kmetijskega gospodarstva. Kot nosilka je odgovorna za govedo, ne pomeni pa to nujno, da je že na podlagi navedenega tudi lastnica živali. Imetnik živali je pravna ali fizična oseba, ki je odgovorna za govedo, ni pa nujno, da je tudi njihov lastnik (Pravilnik o identifikaciji in registraciji goveda, Ur. l. RS, št. 50/16). Ni bilo torej (zakonske) ovire, da se tudi živali, v skladu z izrecno oporočno voljo zapustnika in dednimi izjavami, na podlagi prvotnega sklepa o dedovanju, dodelijo v last oporočnemu dediču, pri čemer razpis zapuščinske obravnave, upoštevaje določbo 221. člena ZD, ni bil potreben. Ne pomeni pa to, da pritožnica ni imetnica govedi v smislu zgoraj navedenega pravilnika, da je v skladu s sklepom o dedovanju torej ona tista, ki se po pooblastilu lastnika ukvarja z rejo, varstvom, prodajo … goveda, glede na to, da sta bila dedič in pritožnica soglasna, da gredo pritožnici kot volilojemnici, vse obveznosti in pravice zapustnika iz naslova nosilca kmetijskega gospodarstva.

9. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in dodatni sklep o dedovanju potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. členom ZD).

10. Dedič in volilojemnica sama nosita stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 174. člena ZD).

1 Primerjaj V. Rijavec, Dedovanje, Procesna ureditev, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1999, str. 249. 2 Primerjaj sklepe VSL I Cp 884/2017, I Cp 1581/2016, I Cp 1631/2018, I Cp 1968/2018. 3 Zapustnikova otroka sta oporoko priznala, nujnega dednega deleža pa nista uveljavljala. Oporoko je priznala tudi pritožnica, ki prav tako nujnega dednega deleža oziroma njegove dopolnitve ni zahtevala.