Jedro

Sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Azilni dom je samovoljno zapustil 23. 1. 2022 in se vanj ni vrnil. Tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožnika pridržala zaradi predaje odgovorni državi članici po Uredbi EU št. 604/20131. Sklenila je še, da se tožnika pridrži na prostore in območje Centra za tujce v Postojni, in sicer od 24. 11. 2021 od 11.40 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje šest tednov od takrat, ko bo odgovorna država članica eksplicitno ali implicitno odobrila zahtevo za ponovni sprejem, oziroma od takrat, ko bo prenehal veljati morebiten odložilni učinek tožbe na odločitev o predaji v odgovorno državo članico (2. točka izreka).

2. Tožnik je zoper izpodbijani sklep vložil tožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je odpravo izpodbijanega sklepa. Obenem je vložil še zahtevo za izdajo začasne odredbe.

3. V odgovoru na tožbo je tožena stranka predlagala zavrnitev tožbe.

4. O zadevi je sodišče odločilo že s sodbo in sklepom I U 1753/2021 z dne 8. 12. 2021. Vendar pa je Vrhovno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke, ki se je pritožila zgolj zoper sodbo in ne tudi zoper sklep v zvezi z zahtevano začasno odredbo. Navedeno sodbo je razveljavilo s sklepom I Up 3/2022 z dne 9. 2. 2022 in jo vrnilo naslovnemu sodišču v nov postopek.

5. Sodišče je po prejemu sklepa VS RS I Up 3/2022 z dne 9. 2. 2022 opravilo poizvedbe pri pooblaščenki tožnika in pri toženi stranki glede nahajališča tožnika. Z vlogo, ki jo je sodišče prejelo 24. 2. 2022, je tožena stranka sporočila, da je tožnik 23. 1. 2022 samovoljno zapustil azilni dom v Ljubljani in se do navedenega obvestila sodišču vanj ni vrnil. 6. Z navedeno vlogo je sodišče seznanilo še tožnikovo pooblaščenko.

7. Tožba ni dovoljena.

8. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. To velja tudi, če procesna predpostavka odpade po opravljeni glavni obravnavi.2 Če sodišče ugotovi, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, jo kot nedovoljeno zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

9. Sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Azilni dom je samovoljno zapustil 23. 1. 2022 in se vanj ni vrnil. Tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor.3 Zato je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev), v nadaljevanju Uredba Dublin III. 2 Prim. sklep Vrhovnega sodišča II Ips 643/2008 z dne 19. 3. 2012. 3 S tem v zvezi glej tudi odločbe Ustavnega sodišča RS št. Up-1136/11 z dne 15. 3. 2012 (7. točka obrazložitve), št. Up-555/07 z dne 11. 6. 2007, št. Up-805/08 z dne 5. 3. 2009, št. Up-3936/07 z dne 4. 7. 2008, ter Vrhovnega sodišča I Up 129/2020 z dne 30. 9. 2020 in I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020.