Jedro

Pri prenovi omenjenega trga je šlo za splošno koristno dejavnost v smislu tretjega odstavka 133. člena Obligacijskega zakonika (OZ). V tem primeru je torej protipravna le tista škoda, ki presega običajne (normalne) meje. Samo za to škodo bi bila tožeča stranka upravičena zahtevati odškodnino.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora v petnajstih dneh povrniti toženi stranki še 498,74 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od šestnajstega dne).

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se tožnikov zahtevek zoper toženca na plačilo zneska 6.077,72 EUR s pp zavrne. Poleg tega je sodišče prve stopnje s to sodbo tudi odločilo, da mora tožeča stranka v petnajstih dneh povrniti toženi stranki 765,55 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oz. glede višine vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi opozarja, da gre pri vprašanju, ali so bile običajne mere škode presežene, za pravno vprašanje. Sodišče je napačno ugotavljalo krivdo tožene stranke, pri čemer pa gre pri tovrstnih primerih za objektivno odgovornost. Sodišče se ni opredelilo do vprašanja, kaj je običajna meja škode v konkretnem primeru. Tožeča stranka je vložila v spis 27 barvnih fotografij, iz katerih je razvidno dejansko stanje. Te fotografije so jasne, zato jim sodišče ne bi smelo odreči dokazne vrednosti. Sodišče bi moralo upoštevati tudi izpovedbo tožnika, da so bili v času izvedbe gradbenih del pred zlatarno bagerji, cevi in drug material, spričo česar je bil vhod v zlatarno praktično onemogočen. Tudi priča S. je izpovedal, da je bila zlatarna bolj pod udarom v določeni fazi, ko je bilo treba odstraniti dostop zaradi izvajanja določenih del. Šlo je za riskanten dostop. Tudi priča G. je povedal, da vseskozi ni bilo varno in nemoteno mogoče vstopiti v poslovni prostor, vsaj v času izkopov ne. Tudi priča L. je povedal, da je bilo stanje neurejeno, čeprav so bile deske čez izkope postavljene. Stranke ne bi prišle v zlatarno, če to ne bi bila nuja. Iz izpovedbe priče J. pa izhaja, da je bil dostop nemogoč, ko so se izvajala dela. On sam ni mogel priti v bližino približno teden dni, to je v času, ko so se izvajala ta dela. Iz izpovedbe priče K. pa izhaja, da je bil nekaj časa dostop absolutno nemogoč.

3. Iz vsebine omenjenih dokazov po mnenju pritožbe izhaja, da je bil dostop v zlatarno večinoma časa onemogočen ali vsaj zelo otežen. Običajna meja škode bi bila hrup, prah in odloženi material. Obveza izvajalca je bila, da je ves čas zagotavljal nemoten dostop v poslovni prostor. Stranke bi se zaradi razmer na gradbišču pri vhodu v zlatarno lahko huje poškodovale. Sodišče prve stopnje tudi ni ustrezno obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo izvedenca gradbene stroke. Ta izvedenec bi namreč lahko podal mnenje o tem, ali je bil dostop tožeči stranki in njenim strankam dejansko omogočen oz. zelo otežen, pri tem pa bi se lahko izrekel tudi o tem, ali je tak način rekonstrukcije trga običajen, torej da se dostop prepreči oz. oteži. Tožeči stranki je nastala tudi navadna škoda, saj tožeča stranka ni mogla poslovati tri mesece; ne glede na to, pa je morala plačevati fiksne stroške.

4. Tožena stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo tožeče stranke in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. V tej zvezi je tožena stranka priglasila tudi stroške pritožbenega postopka.

5. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine v višini 3.142,11 EUR s pp iz naslova navadne škode, pri čemer je sodišče prve stopnje v tej zvezi prepričljivo obrazložilo svojo odločitev (točka 6 obrazložitve izpodbijane sodbe), in sicer, da med navadno škodo, ki jo uveljavlja tožeča stranka (prispevki tožnika, plača delavcu, voda, članarina, elektrika - fiksni stroški tožeče stranke), in ravnanjem tožene stranke ni podana vzročna zveza, kar pomeni, da v tem delu niso podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v tem delu zgolj v mejah pritožbenih razlogov (fiksni stroški so navadna škoda) in pritožbenih razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Ob tem preizkusu pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da ti pritožbeni razlogi niso podani, zlasti pa je sodišče prve stopnje na tem mestu pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Pravilna in zakonita je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede odškodnine za škodo zaradi izgubljenega dobička. Tožeča stranka je iz tega naslova zahtevala povrnitev škode v višini 2.935,61 EUR s pp. Tožena stranka je v prvi pripravljalni vlogi (točka 2) jasno in utemeljeno opozorila, da je tožba v tem delu nesklepčna (nasprotna stranka na takšno kritiko tožene stranke ni odgovorila), saj je tožeča stranka pri izračunu izgubljenega dobička za prvo tromesečje leta 2008 izhajala iz primerjave med podatki o poslovanju za prvo tromesečje leta 2007 (prihodki od prodaje so znašali 1.969,00 SIT, drugi prihodki od prodaje - nadomestilo bolniške pa 602,98 SIT, medtem ko so odhodki za isto obdobje znašali 2.538,89 SIT - priloga A15, A18, kar pomeni, da je dobiček v tem obdobju znašal 33,09 SIT ali 0,14 EUR) in podatki o poslovanju za prvo tromesečje 2008 (negativna razlika med prihodki in odhodki v tem obdobju v višini 2.935,75 EUR, priloga A16), zato tudi po oceni pritožbenega sodišča ni jasno, na kateri podlagi je prišla tožeča stranka do izračuna izgubljenega dobička za prvo tromesečje poslovanja v letu 2008. Negativne razlike med prihodki in odhodki v tem obdobju prav gotovo ni mogoče enačiti z izgubljenim dobičkom.

8. Tožeča stranka je v konkretni pravdi uveljavljala povračilo izgubljenega dobička, ker zaradi ravnanja tožene stranke (gradbena obnova trga v P.) v prvih treh mesecih leta 2008 ni mogla poslovati oz. delovati v svoji zlatarni, ki se nahaja na obrobju tega trga v P., in sicer zaradi smradu, prahu, odloženega gradbenega materiala in gradbene mehanizacije pred vrati v zlatarno tožeče stranke in zaradi gradbene jame pred to zlatarno. Po trditvah tožeče stranke je bil zato dostop kupcem v to zlatarno v spornem trimesečnem obdobju leta 2008, ko se je izvajala prenova omenjenega trga v P., onemogočen ali zaradi varnosti vsaj znatno otežen.

9. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo (česar obravnavana pritožba ne izpodbija), da je pri prenovi omenjenega trga v P. šlo za splošno koristno dejavnost v smislu tretjega odstavka 133. člena Obligacijskega zakonika (OZ). V tem primeru je torej protipravna le tista škoda, ki presega običajne (normalne) meje. Samo za to škodo bi bila tožeča stranka upravičena zahtevati plačilo odškodnine. Da prah in hrup v spornem obdobju zaradi obnovitvenih del nista presegla dovoljenih mej, je na podlagi izvedenega dokaznega postopka prepričljivo zaključilo že sodišče prve stopnje, pri čemer te ugotovitve obravnavana pritožba niti ne izpodbija. To pa pomeni, da je tožeča stranka zaradi povečanega prahu in hrupa (ki pa nista prešla čez dovoljene meje) iz naslova gradbenih del obnove trga v P. lahko ves čas nemoteno poslovala v svoji zlatarni. V tej zvezi je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo (izpoved tožnika), da je bila tožnikova zlatarna v času obnovitvenih del ves čas odprta. To pa tudi pomeni, da je tožnik v spornem obdobju kljub obnovitvenim delom fizično lahko prišel do svojega poslovnega prostora in mu dostop do zlatarne zaradi poslovanja sploh ni bil onemogočen. Iz tega izhaja, da tudi gradbeni material ali gradbeni stroji pred vhodom v zlatarno niso mogli onemogočati poslovanja zlatarne v spornem obdobju v smeri povzročanja škode, ki bi presegala normalne meje. Takšen zaključek je mogoče narediti tudi na podlagi presoje barvnih fotografij (priloga A27 do A39), ki jih je v sodni spis kot dokaz predložila sama tožeča stranka. Zato je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da na podlagi presoje teh fotografij sploh ni mogoče zaključiti (kar je bilo trditveno in dokazno breme tožeče stranke), da ustrezne dostopne poti do tožnikove zlatarne ne bi bile zagotovljene, čeprav so se v spornem obdobju na trgu v P. izvajala obsežna in zahtevna gradbena dela (tudi rekonstrukcija in izgradnja nove komunalne infrastrukture). Pritožbena izvajanja teh prepričljivih ugotovitev sodišča prve stopnje ne morejo omajati. Sodišče prve stopnje omenjenim barvnim fotografijam sploh ni odvzelo vsakršne dokazne vrednosti, saj je na podlagi vpogleda v te fotografije (in ob upoštevanju pričevanja prič, ki so si na glavni obravnavi te fotografije ogledale) jasno ugotovilo, da tožnik ni uspel dokazati, da je bil dostop v njegovo zlatarno v spornem obdobju zaradi gradbenih strojev in gradbene mehanizacije na trgu onemogočen oz. zaradi varnostnih razlogov znatno otežen.

10. Pritožnik se v obravnavani pritožbi konkretno sklicuje tudi na izpovedbe številnih zaslišanih prič (ki jih je v postopku na prvi stopnji v zvezi z razmerami na trgu v spornem obdobju zaslišalo sodišče prve stopnje), na podlagi katerih je po mnenju pritožbe mogoče zaključiti, da je bil v spornem obdobju zaradi posega tožene stranke dostop do tožnikovega poslovnega prostora praktično onemogočen. Vendar pa se pritožbeno sodišče tudi v tem delu pridružuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, saj iz izpovedb zaslišanih prič izhaja, da je bil dostop do tožnikovega poslovnega prostora onemogočen oz. zaradi varnosti dostopa znatno otežen le nekaj časa (približno teden dni), in sicer v obdobju izkopa gradbene jame zaradi polaganja cevi, pri čemer je bil tedaj (razen kadar so se dela izkopa in polaganja cevi neposredno izvajala) dostop omogočen preko prečno postavljenih lesenih desk (fotografija B1, izpovedbe prič: S., G., L., J., K.). Po izvedbi teh del pa je prišlo do zasutja in betoniranja jarka (priloga B2). Glede na naravo, obsežnost in neposredno izvedbo del (pridobitev ustreznih dovoljenj, izvedba v času izven turistične sezone, fazna izvedba po korakih) pa tudi po oceni pritožbenega sodišča omenjene tedenske izpostavitve tožnikovega poslovnega prostora obnovitvenim in gradbenim delom do te mere, da je bil tedaj dostop do poslovnega prostora praktično onemogočen, ni mogoče opredeliti kot škode, ki presega običajne oz. normalne meje. Nemožnost uporabe poslovnega prostora je trajala kar se da kratko in razumno časovno razdobje, zato škode tudi v tem časovnem obdobju ne moremo opredeliti kot protipravne posledice, ki bi lahko upravičevala plačilo denarne odškodnine.

11. Iz omenjenih razlogov tudi ne drži pritožbena kritika, da se sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru sploh ni opredelilo do škode, ki presega običajne meje (ker naj bi se napačno ukvarjalo s krivdo tožene stranke), upoštevaje ob tem, da že iz pritožbenih izvajanj jasno izhaja, da v konkretnem primeru tožnikov poslovni prostor zaradi obnove trga ni bil izpostavljen omejitvam v tolikšni meri, da bi se lahko zaključilo, da je tožeči stranki zaradi tega nastala protipravna škoda, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. V tej zvezi pritožbeno sodišče sicer soglaša s pritožbeno kritiko, da bi moralo sodišče prve stopnje bolj določno obrazložiti, zakaj je zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke za postavitev izvedenca gradben stroke, kar pa je lahko le bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Glede na povedano, pa ta postopkovna kršitev nikakor ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj je sodišče prve stopnje vsa pravno pomembna dejstva ugotovilo na podlagi izvedenih (neposredno zaznavnih) dokaznih sredstev; vprašanje (upoštevaje ob tem tudi posplošenost tožnikovih navedb glede onemogočene rabe zlatarne v spornem obdobju)), ali je škoda v konkretnem primeru presegla dopustne meje, pa je predvsem pravno vprašanje, ki sodi v sodnikovo pristojnost. 12. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

13. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo stroške za odgovor na pritožbo v skupnem znesku 498,74 EUR (nagrada za postopek po tarifni številki 3210 Zakona o odvetniški tarifi - ZOdvT v višini 388,80 EUR, materialni stroški po tarifni številki 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR ter 22% DDV na odmerjeno odvetniško nagrado), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo prvi dan po izteku paricijskega roka dalje.