Jedro

Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da toženka kot starejša gospa napake na ostrešju ni mogla odkriti, da gre za skrito konstrukcijsko napako, ki se ob normalnem pregledu ne opazi ter da je zanjo izvedela šele po ogledu izvedenca, kar predstavlja tudi nedopustno širjenje na prvi stopnji podane trditvene podlage (337. čl. ZPP).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in izrek izpodbijane sodbe delno s p r e m e n i, tako da se v 1. odst. besedi "do plačila" nadomestita z besedilom: "dalje, pri čemer obresti nehajo teči, ko dosežejo glavnico".

V preostalem delu se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi t a sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v K. obdrži v veljavi za znesek glavnice v višini 1.112.491,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.4.1999 do plačila ter za izvršilne stroške v višini 30.980,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.6.1999 do plačila, v preostalem delu (za znesek glavnice v višini 265.449,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.4.1999 dalje do plačila) pa se razveljavi in predlog zavrne. Z izpodbijanim sklepom je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške v višini 206.097,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, v 15-ih dneh.

Zoper ugodilni del sodbe ter zoper sklep o stroških se pritožuje toženka po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se sodbo v izpodbijanem delu in sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da se pritožuje zoper sodbo v zvezi z napakami izvedenih gradbenih del, na strešni konstrukciji in prekladah nad okni, kar se, izključno strešno konstrukcijo, v sodbi obrazlaga kot pobotni ugovor. Napake pri izvedbi strešne konstrukcije je toženka podala v pripravljalni vlogi z dne 7.10.2002. Sodišče meni, da prepozno, ker bi jih morala podati že na prvem naroku, ker so ji bile te napake takrat že znane. Sklicuje se na izpoved toženke, da sta z možem zvedela za slabo stanje ostrešja takoj, ko je bil narejen račun tožeče stranke. V kolikor se vpogleda zapisnik o zaslišanju z dne 7.2.2006, se vidi, da je toženka res tako izpovedala - slabo stanje ostrešja, vendar je potrebno njeno izpovedbo oceniti v povezavi z njenimi drugimi izpovedbami. Ko je toženka to izpovedovala, ni mislila na napako v izvedbi strešne konstrukcije, ampak na to, da je tožeča stranka uporabila slab les za ostrešje - odgovor na vprašanje v zvezi s tem, kdo je odločal, kakšen material se bo vgradil v ostrešje. Na nadaljnje vprašanje pa je povedala, da je mislila predvsem na slabe preklade, pravilno na slabe trame. Šlo je za črviv, star les in drugo. Upoštevati je tudi, da je toženka govorila bolj na splošno. Navedene izpovedbe je potrebno primerjati z njenimi izpovedbami, ki jih je podala na zaslišanju 15.2.2002 in katere je prav prvostopno sodišče ocenilo kot: toženka ni vedela, kakšne dogovore naj bi imela njen mož in J., da je na objekt le malokrat prišla in podobno. Ne glede na navedeno zmotno zaključevanje sodišča, da je toženka vedela za konstrukcijsko napako ostrešja že na prvem naroku, tudi ni mogoče spregledati naslednjih razlogov: za navedene konstrukcijske napake je toženka izvedela šele po tem, ko si je celoten objekt, tudi samo strešno konstrukcijo, ogledal izvedenec P. in ugotovil da je izvedena nestrokovno, kasneje pa je svoje mnenje spremenil. Imenovan je bil drug izvedenec Š., ki je bil mnenja, da je strešna konstrukcija izvedena strokovno. Tretji izvedenec G. je ugotovil, da je strešna konstrukcija slabo izvedena. Očitno je, da gre za skrito napako v konstrukciji, glede katere imajo celo izvedenci diametralno nasprotna si stališča. Navedene napake toženka kot starejša gospa ni mogla odkriti. Napako je odkril šele izvedenec, ki si je objekt ogledal za potrebe izdelave izvedenskega mnenja. V zvezi s to napako je izvedenec G. podal prepričljivo strokovno mnenje ter tudi ovrednotil stroške za popravilo. To naj bi predstavljalo vrednost pobotnega ugovora. Torej napaka v izvedbi je take narave, da jo lahko odkrije in oceni le izvedenec - strokovnjak. V bistvu gre za skrito napako, ki se jo ob normalnem pregledu ne opazi. To skrito napako je toženka uveljavljala takoj, ko je bila odkrita. Sodišče pa je naredilo tudi nadaljnjo napako, ko je pri odločanju o pobotnem ugovoru štelo napako v strešni konstrukciji za edino napako v izvedbi del. Toženka je že od vsega začetka uveljavljala tudi zmanjšanje zaračunanih vrednosti zaradi napak, ki jih je tožeča stranka storila v zvezi z betonskimi prekladami nad okni. V zvezi s tem so bile navedbe toženke pravočasne, te pomanjkljivosti je ocenjeval izvedenec P.G. in tudi v zvezi s tem podal mnenje, da gre za dejanske napake. Te napake je tudi ovrednotil, res skupaj z napakami na strešni konstrukciji. Zato je odločitev sodišča v tem delu zmotna, saj je tudi te napake rešilo na procesni način, kot da so bile uveljavljene prepozno oziroma o tem sploh ni odločilo, ker je menilo, da je napaka na strešni konstrukciji edina uveljavljana napaka. Sodišče je tudi zmotno uporabilo zakon, ko je pustilo v veljavi izvršilni predlog glede teka zakonskih zamudnih obresti, in sicer od nastanka do plačila. Uporabiti je potrebno 376. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico. Prehodna določba 1060. čl. OZ določa, da se ZOR še vedno uporablja za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo OZ, Ustavno sodišče pa je v zvezi s to določbo odločilo, da se razveljavi, v kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ, ki tečejo po 1.1.2002, uporablja 277. čl. ZOR, čeprav so že dosegle oziroma presegle glavnico. Zato lahko zapadle obresti od vtoževane terjatve tečejo do 1.1.2002, če so do tega datuma dosegle in presegle glavnico, če je še niso, pa tečejo vse dotlej, dokler ne dosežejo glavnice. Zato je odločitev sodišča glede teka zakonskih zamudnih obresti, tudi v kolikor bi se izkazalo, da je dosojena terjatev utemeljena, očitno potrebno spremeniti v navedeni smeri. V takem primeru se zahteva povrnitev pritožbenih stroškov. Prav tako je potrebno spremeniti - razveljaviti odločitev glede stroškov postopka, saj je glede na uspeh v pravdi zmotna.

Pritožba je delno utemeljena.

Res je toženka v pripravljalni vlogi z dne 12.1.2002 podala navedbe o napakah pri vgradnji oken, kot navaja v pritožbi, vendar ne v smislu uveljavljanja pobotnega ugovora. Pobotni ugovor je bil podan šele v pripravljalni vlogi z dne 7.10.2002, že po opravljenem prvem naroku, zato prepozno (286. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo namen pobotnega ugovora, da tožena stranka doseže zavrnitev tožbenega zahtevka, zato za tak ugovor ne morejo veljati drugačna pravila kot veljajo za druge navedbe v postopku. Nobenega razloga zato ni bilo, zaradi katerega toženka ob zatrjevanih napakah pri vgradnji oken pobotnega ugovora ni podala (pravočasno), ampak šele v vlogi z dne 7.10.2002, po pridobljenem izvedenskem mnenju. Pri tem ne smejo zavesti pritožbene navedbe, da je te napake (kasneje) ocenjeval (ovrednotil) tudi izvedenec G., saj je strošek za popravilo toženka (ob postavitvi pobotnega ugovora) sama ocenila. Neutemeljene so tudi ostale pritožbene navedbe. Ob pričetku te pravde je toženkin mož (umrl tekom pravde) v ugovoru navajal, da je v letu 1999 prekinil sodelovanje s tožečo stranko (takrat O. d.o.o.) zaradi "hudih izvedbenih napak", katerih popravilo je prepustil drugemu izvajalcu in vsled katerih je zavrnil končno situacijo št.. Kot je izpovedala toženka, sta s pokojnim možem zvedela za slabo ostrešje takoj, ko je bil narejen račun, zato je slednji dejal, da računa ne bo plačal. Da bi s tem mislila na slab les ostrešja, ne gre slediti pritožbi, ko je toženka na dodatno vprašanje pooblaščenca poskušala popraviti to izjavo, da je imela v mislih preklade, torej preklade nad okni in ne trame, kot navaja pritožba. Toženkina izpoved z dne 15.2.2002, na katero se sklicuje pritožba, pa se je nanašala na povsem nekaj drugega, na vprašanja v zvezi z vlogo D.J. pri obnovi hiše,... "ni vedela, kakšne dogovore naj bi imela njen mož in J., da je na objekt malo prihajala in ga tam videla dvakrat ali trikrat" (list. št. 34 spisa). Tako ni mogoče slediti nadaljnjim pritožbenim navedbam, da toženka kot starejša gospa napake na ostrešju ni mogla odkriti, da gre za skrito konstrukcijsko napako, ki se ob normalnem pregledu ne opazi ter da je zanjo izvedela šele po ogledu izvedenca, kar predstavlja tudi nedopustno širjenje na prvi stopnji podane trditvene podlage (337. čl. ZPP). Navedbe o skriti napaki pa so tudi neutemeljene, saj se je toženka že v vlogi 7.10.2002 sklicevala na fotografije, priložene izvedenskemu mnenju, na katerih so vidne napake strešne konstrukcije, torej ne gre za skrito napako, ki jo ne bi bilo mogoče ugotoviti oziroma ki je ne bi lahko opazil (ugotovil) skrben človek tudi brez posebnega (specializiranega) znanja, drugo pa je seveda vprašanje ocene napake, kar je strokovno vprašanje in o čemer si izvedenci v obravnavanem primeru niso bili enotni. Pa celo če bi šlo za skrito napako, je opozoriti na določbo 2. odst. 615. čl. ZOR (v zvezi s 1060. čl. Obligacijskega zakonika), po kateri se po dveh letih od prevzema opravljenega posla (v danem primeru je na zahtevo tožene stranke morala tožeča stranka zapustiti gradbišče in končna situacija je bila izdana dne 31.3.1999) ne more več sklicevati na skrito napako. Zato po poteku navedenega roka tudi ne more več uveljavljati svojih pravic po 2. odst. 616. čl. ZOR, v kolikor se nanašajo na skrite napake (prekluzija).

Pravilno pa pritožba opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe omejiti tek zamudnih obresti do višine glavnice v skladu z odločbo Ustavnega sodišča U-I-300/04 z dne 2.3.2006. Ustavno sodišče je tudi zavzelo že jasno stališče, da v primeru, ko so obresti dosegle glavnico pred uveljavitvijo novele OZ-A, ne začnejo ponovno teči po uveljavitvi te novele. Pritožbeno sodišče je zato po opravljenem informativnem izračunu zamudnih obresti s pomočjo računalniškega programa, s katerim razpolaga, ugotovilo, da so v obravnavanem primeru že pred uveljavitvijo OZ-A obresti dosegle glavnico. Zato je v obrestnem delu v skladu z določbo 4. odst. 358. čl. ZPP izrek izpodbijane sodbe spremenilo tako, da zamudne obresti prenehajo teči, ko dosežejo glavnico. V preostalem delu pa je, ob neutemeljenih pritožbenih navedbah, tudi glede pavšalno izpodbijane stroškovne odločitve in ko tudi ob uradnem preizkusu (2. odst. 350. čl. ZPP) kršitev ni zasledilo, neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu ter tudi izpodbijani sklep potrdilo (353. in 2. tč. 365. čl. ZPP). Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela le v manjši meri, v obrestnem delu, nosi sama svoje pritožbene stroške (154., 165. čl. ZPP).