Jedro

V zahtevi za izdajo začasne odredbe po določbi 1. odstavka 69. člena ZUS mora tožnik verjetno izkazati možnost nastanka težko popravljive škode. Če tožnik škode ne izkazuje niti ne zatrjuje, ni pogojev za izdajo začasne odredbe po navedeni določbi ZUS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 906/2004-13 z dne 2.9.2004.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo tožnice za izdajo začasne odredbe z dne 30.8.2004, da se zadrži izvršitev v upravnem sporu izpodbijane odločbe tožene stranke z dne 8.3.2004. S to odločbo je tožena stranka odločila, da se tožnica z dnem 31.3.2004 izbriše iz razvida samozaposlenih v kulturi. Tožnica je novo zahtevo za izdajo začasne odredbe vložila potem, ko je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 11.5.2004 zavrglo njeno prvo zahtevo za izdajo začasne odredbe, katero je tožnica vložila skupaj s tožbo dne 4.5.2004. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče ugotavlja, da je tožnica dne 18.8.2004 zahtevala odložitev izvršitve navedene odločbe pri toženi stranki in da tožena stranka o zahtevi ni odločila v predpisanem roku 7 dni. S tem je izpolnjena procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe pri sodišču. Sodišče jo je zato obravnavalo po vsebini in presodilo, da za izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni pogoji, določeni v 1. odstavku 69. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000). Eden od pogojev za izdajo začasne odredbe po tej določbi je nastanek težko popravljive škode za tožnico. Tožeča stranka mora v zahtevi za izdajo začasne odredbe navesti in vsaj verjetno izkazati, da ji bo z izvršbo izpodbijanega akta nastala težko popravljiva škoda. Tega pa tožnica v zahtevi ne zatrjuje in ne izkazuje.

Tožnica v pritožbi in dopolnitvi pritožbe navaja, da je imela status samostojnega ustvarjalca na področju kulture, zato meni, da sta odločbi Zavoda za zdravstveno zavarovanje Republike Slovenije (ZZZS) z dne 20.4.2004 in 19.7.2004 nezakoniti. Take odločbe se izdajajo zavezancem za plačilo obveznega zdravstvenega zavarovanja, to pa tožnica ni. Obravnavana bi morala biti kot oseba, ki je bila v delovnem razmerju z Republiko Slovenijo. Predlaga, da sodišče odpravi vse odločbe, ki jih je izdala tožena stranka in odločbe ZZZS, oziroma zadrži njihovo izvršitev do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu. Z izvršitvijo navedenih odločb bi tožnici utegnile nastati naslednje škodljive posledice: izterjava prispevkov za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje za nazaj, prikrajšana pa bo tudi za možnost uveljavljanja republiške priznavalnine.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je tožničino zahtevo za izdajo začasne odredbe, da se odloži izvršitev izpodbijane odločbe tožene stranke, obravnavati po določbi 1. odstavka 69. člena ZUS. Tožnica je namreč odložitev izvršitve odločbe najprej zahtevala pri toženi stranki, kar je procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe po 1. odstavku 69. člena ZUS v zvezi z 30. členom ZUS. Za izdajo začasne odredbe po tej določbi morajo biti izpolnjeni zakonski pogoji in sicer, da bi se z izvršitvijo izpodbijanega akta tožniku prizadejala težko popravljiva škoda, odložitev izvršitve pa ne nasprotuje javni koristi, in tudi ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda. Tožnik je že v zahtevi dolžan verjetno izkazati, da mu bo z izvršbo prizadejana težko popravljiva škoda. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, to pa izhaja tudi iz podatkov spisa in sicer iz tožničine zahteve, da tožnica težko popravljive škode ni izkazala oziroma v zahtevi tega sploh ni navajala, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Zahteva za izdajo začasne odredbe z dne 30.8.2004 namreč vsebuje le tožničine navedbe o tem, da se je zaradi odložitve izvršitve izpodbijanega akta zglasila pri toženi stranki, pri Davčni upravi Republike Slovenije in pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Republike Slovenije ter predlog, da sodišče zahtevi ugodi v smislu odločbe Ustavnega sodišča RS, št. Up 275/97 z dne 16.7.1998, ki se nanaša na ureditvene začasne odredbe. Konkretnih navedb o škodi, ki bi tožnici utegnila nastati z izvršitvijo izpodbijanega akta, pa njena zahteva ne vsebuje.

Tudi pritožbene navedbe o škodljivih posledicah, ki bi jih izvršitev izpodbijanega akta imela za tožnico, ne morejo vplivati na drugačno odločitev v tej zadevi. Vsa dejstva in okoliščine, ki kažejo na to, da bi ji verjetno z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala težko popravljiva škoda, bi morala tožnica navesti že v zahtevi za izdajo začasne odredbe. Pritožbeno sodišče namreč presoja pritožbo v obsegu dejstev, navajanih na prvi stopnji.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73., 68. in 69. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.