Jedro

V postopku izdaje sklepa o odmeri stroškov za nudenje brezplačne pravne pomoči pooblaščencu tožnice tožnica ni bila stranka niti stranski udeleženec. Če tožnica ni imela zahtevanega položaja v upravnem postopku, tudi nima procesne legitimacije za sprožitev upravnega spora zoper v tem postopku izdan sklep. Sodišče je zato na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je organ za BPP odločil, da se odvetniku A.A. izplačajo stroški za nudenje brezplačne pravne pomoči na podlagi napotnice št. BPP 714/2014-1 v višini 273,28 EUR na tam opredeljen način in da se v presežku predlog za izplačilo nagrade zavrne. V obrazložitvi je navedel, da je bila upravičenki – tožnici z odločbo istega organa, št. BPP 714-2014 z dne 18. 11. 2014, odobrena brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje na prvi stopnji v individualnem delovnem sporu, ki se vodi pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, Zunanjim oddelkom v Brežicah, Pd 100/2013. Za nudenje brezplačne pravne pomoči je bil upravičenki dodeljen odvetnik A.A.. Iz napotnice BPP 714/2014 in stroškovnika izhaja, da je odvetnik upravičenko zastopal na naroku 19. 11. 2014 v tej zadevi in za opravljeno storitev izstavil stroškovnik. Na podlagi presoje stroškovnika, v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) ter ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta 14.761,86 EUR je organ odvetniku priznal nagrado za narok v višini 204,00 EUR, stroške za poštne in telekomunikacijske storitve v višini 20,00 EUR ter 22 % DDV, skupaj 273,28 EUR. Višje priglašeno nagrado je organ zavrnil glede na 11. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP).

Tožnica je v tožbi navedla, da je odločitev organa napačna. Imenovanemu odvetniku pripada tudi nagrada za postopek, saj je po izdaji odločbe o dodelitvi BPP tožnici opravil dejanja, za katera mu nagrada pripada. Tik pred prvim narokom je tožnica opravila razgovor pri odvetniku, ki se je nanašal na sam potek naroka, na svetovanje, kaj je treba poudariti ob zaslišanju tožnice, pojasnilo o nadaljnjem teku postopka in podajo mnenja o uspehu samega postopka. Organ bi lahko BPP omejil zgolj na eno dejanje, vendar je tožnici priznal pravico do pravnega svetovanja in zastopanja na prvi stopnji, to pa vključuje tudi pregled, pripravo, izdelavo in pošiljanje pisnih gradiv, posvete, nasvete, mnenja in druga ustrezna opravila, torej nagrado za postopek po tar. št. 3100. V zavrnitvenem delu je torej sklep neutemeljen in je treba priznati tudi nagrado za postopek v višini 221,00 EUR ter na novo odmeriti 22 % DDV, tako, da skupaj priznana nagrada in stroški znašajo 542,90 EUR. Tožnica je zato predlagala, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se odvetniku A.A. izplačajo stroški za nudenje BPP na podlagi napotnice BPP 714/2014 v višini 542,90 EUR na tam naveden način, 2. točka izreka sklepa razveljavi, toženka pa je tožnici dolžna povrniti še stroške postopka.

Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da tožnica ni aktivno legitimirana za sprožitev upravnega spora, saj ni bila stranka in tudi ne stranski udeleženec v postopku izdaje sklepa o stroških. Tožnik je lahko le njen pooblaščenec, odvetnik A.A., ki je tudi podal predlog za izdajo sklepa o stroških. Predlagala je zavrženje tožbe.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Tožnica je tožbo uvodoma označila kot tožbo zaradi plačila stroškov brezplačne pravne pomoči, predlagala pa je, da sodišče v sporu polne jurisdikcije odloči tako, da izpodbijani akt (sklep, št. Bpp 714/2014 z dne 28. 11. 2014) spremeni tako, da se odvetniku A.A. izplačajo stroški za nudenje brezplačne pravne pomoči na podlagi napotnice Bpp 714/2014 v višini 542,90 EUR. Sporen v tem upravnem sporu je torej sklep o odmeri stroškov za nudenje brezplačne pravne pomoči pooblaščencu tožnice.

Po prvem odstavku 17. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je lahko tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. To pa je oseba, na katere zahtevo je bil začet upravni postopek ali zoper katero teče postopek (prvi odstavek 42. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – v nadaljevanju ZUP) in oseba, ki se je upravnega postopka udeleževala zaradi varstva svojih pravnih koristi (prvi odstavek 43. člena ZUP). Oseba, ki ni bila stranka ali stranski udeleženec v upravnem postopku, lahko upravni spor sproži le, če najprej doseže, da ji upravni organ v postopku izdaje upravnega akta prizna položaj stranke, ali pa če ji upravni organ pravico do udeležbe v postopku izdaje upravnega akta zavrne (drugi odstavek 17. člena ZUS-1).

V postopku izdaje sklepa o odmeri stroškov za nudenje brezplačne pravne pomoči pooblaščencu tožnice tožnica ni bila stranka niti stranski udeleženec. To izhaja iz navedenega sklepa kot tudi iz odgovora na tožbo toženke v obravnavani zadevi in podatkov upravnih spisov. Z izpodbijanim sklepom je bila namreč tožničinemu pooblaščencu - odvetniku priznana nagrada, do katere je bil odvetnik upravičen po šestem odstavku 30. člena ZBPP v zvezi s 40. členom ZBPP, ki izvajalcu brezplačne pravne pomoči narekuje določeno ravnanje z napotnico zaradi obračuna opravljenih storitev. Gre torej za določbo, katere naslovnik je izvajalec brezplačne pravne pomoči, kar pomeni, da tožnica v tem postopku ne more biti stranka. To potrjuje tudi dejstvo, da ji izpodbijani sklep ni bil vročen, temveč je bil vročen le njenemu pooblaščencu. Tožnica pa tudi ne zatrjuje, da bi bila v postopku pred izdajo izpodbijanega sklepa v postopku na kakršen koli način udeležena. Če pa tožnica ni imela zahtevanega položaja v upravnem postopku, tudi nima procesne legitimacije za sprožitev upravnega spora zoper v tem postopku izdan sklep. Tako tudi Vrhovno sodišče v sklepu, I Up 71/2009 z dne 15. 4. 2009, v zadevi s podobnim dejanskim in materialnim stanjem.

Sodišče je zato na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, po kateri sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da tožnik v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka, tožbo tožnice zavrglo.

Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnice temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.