Jedro

Listinska dokumentacija ne nadomešča trditvene podlage.

Ni naloga sodišča, da (brez trditvene podlage) opravlja izračune (preverja pravilnost vtoževane terjatve) na podlagi predloženih dokazov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 19815/2011 z dne 21. 2. 2011 v prvem in tretjem odstavku izreka sklepa ter tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Hkrati je začasni zastopnici priznalo stroške zastopanje v višini 289,32 EUR in tožnici naložilo, da na račun sodišča plača znesek 101 EUR (II. in III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, vse s stroškovno posledico. Meni, da je s predloženimi listinskimi dokazi v zadostni meri dokazala obstoj in višino terjatve, ki je bila obračunana v skladu z določbo 8. člena kreditne pogodbe, kar je izrecno navedla v svoji drugi pripravljalni vlogi. Tožena stranka je ugovarjala le pavšalno glede višine terjatve, v ničemer ni konkretizirala, katera postavka oziroma znesek v pregledu transakcij ali obračunu obresti je po njenem mnenju napačen, niti na navedla, ali je tožeča stranka obračunala prenizko ali previsoko. Na podlagi predloženih dokazov je tožena stranka imela vse možnosti, da preveri pravilnost izračuna terjatve in da ponudi svoj izračun. Sodišče bi ne glede na neizveden dokaz z izvedencem finančne stroke moralo tožbenemu zahtevku ugoditi. V drugem odstavku 8. člena kreditne pogodbe je določen le način obračuna pogodbenih obresti in stroškov v primeru predčasnega odplačila kredita, tožeča stranka pa je predložila vse obračune obresti, tako realnih kot zamudnih. Obračun je skladen s kreditno pogodbo. Sodišče bi moralo vsaj delno ugoditi tožbenemu zahtevku (v pretežnem delu oziroma glede glavnice), se pravi neupoštevajoč obresti in stroške, če bi že (hipotetično) štelo, da niso obračunani z 8. členom kreditne pogodbe. Višina glavnice je razvidna iz priloženih dokaznih listin, zlasti iz izpiska iz poslovnih knjig na dan 15. 10. 2010 in obračunov obresti, in bi lahko sodišče brez težav izračunalo glavnico ter dokaz z izvedencem ni bil potreben. Ta bi bil potreben le v zvezi obračunom pogodbenih obresti in stroškov, čemur je tožena stranka edino ugovarjala, ni pa konkretizirala in utemeljila svojih trditev. Sodišče pa tudi ni obrazložilo, zakaj predložene dokazne listine ne zadostujejo za dokaz višine terjatve in je sodba zato pomanjkljiva, kar predstavlja bistveno kršitev postopka.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodba zavzema stališče, da tožnica ni zadostila niti trditvenemu niti dokaznemu bremenu. Odsotnost razlogov o tem, zakaj predložene dokazne listine ne zadoščajo za dokaz višine terjatve, ob pomanjkanju ustrezne trditvene podlage, ne predstavlja očitane bistvene kršitve določb postopka. Sodba ima zadostne razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo njen preizkus.

6. Pritožnica je očitno zmotno prepričana, da zadošča predložitev dokazov, saj kot nosilni razlog pritožbe navaja: „da je s predloženimi listinskimi dokazi vsekakor v zadostni meri dokazala obstoj in višino terjatve ...“. Določba 7. člena in 212. člena ZPP strankam nalaga, da navajajo dejstva in predlagajo dokaze, na katere opirajo svoj zahtevek. V skladu z 2. členom ZPP je sodišče na trditveno podlago strank vezano.

7. Tožnica ni ponudila trditev, ki bi toženi stranki omogočali preizkus pravilnosti izračuna. Zgolj s predloženo listinsko dokumentacijo, na katero se ponovno v pritožbi sklicuje, trditvenemu bremenu ni zadostila. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je tožena stranka „ugovarjala višini le pavšalno“, saj je dokazno breme glede vtoževane višine na strani tožnice, ki ni navedla niti kolikšen je v vtoževani terjatvi znesek glavnice in stranskih terjatev (pogodbenih obresti, zamudnih obresti, stroškov) in tudi na obrazložila načina obračunavanja pogodbenih in zakonskih zamudnih obresti ter manipulativnih stroškov. Navedla je le (III. točka dopolnitve točke tožbe, VI. točka pripravljalne vloge z dne 29. 3. 2012), da je zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti znašala višina zapadlih obveznosti na dan 26. 5. 2010, ko je poslala zadnji opomin pred odpovedjo kreditne pogodbe in sodno izterjavo 2.976,02 EUR, da je na dan izteka pogodbenega odpovednega roka (3. 8. 2010) znašala terjatev tožeče stranke 5.065,60 EUR, kar predstavlja znesek saldo kredita in vključuje obresti, zamudne obresti ter ostale stroške na podlagi kreditne pogodbe; da je z dnem predčasne zapadlosti zapadel v vračilo ves preostali kredit in, da je razlika med zneskom v opominu, kjer znesek predstavlja do 26. 5. 2010 zapadle neplačane redne pogodbene obveznosti (anuitete) in zneskom v odpovedi, kjer je naveden ves preostali znesek še nevrnjenega kredita s pripadki (anuitete do 1. 6. 2011 + stroški, glej določbo 10. člena kreditne pogodbe). Ugovor toženke (pripravljalna vloga 4. 4. 2012), ki je opozorila na upoštevanje drugega odstavka 8. člena kreditne pogodbe (gre za kreditno pogodbo z dne 16. 5. 2005- priloga A4) je očitno, kot vztraja tudi v pritožbi, štela za neobrazložen in načina obračuna ni pojasnila, temveč je navedla le, da je obračun pravilen. Sicer pa še v pritožbi tožnica ne opredeli, kolikšen znesek v vtoževani terjatvi predstavlja glavnica in navaja: „da je razvidno iz izpiska poslovnih knjig na dan 15. 10. 2010 in obračunov obresti“.

8. Neutemeljeno je zavzemanje pritožbe, da bi moralo sodišče tožbenemu zahtevku ugoditi v pretežnem delu, vsaj glede glavnice, če bi štelo, da so obresti in stroški obračunani napačno. Ni naloga sodišča, kot si očitno zmotno predstavlja pritožnica (1), da (brez trditvene podlage) opravlja izračune (preverja pravilnost vtoževane terjatve) na podlagi predloženih dokazov. Sicer pa je sodišče tožnici dalo možnost (kljub pomanjkanju trditvene podlage), da bi dokazala pravilnost vtoževane terjatve z izvedencem finančne stroke (po stališču pritožbe ni potreben), za katerega pa tožnica ni založila potrebnih stroškov in je njegovo izvedbo sodišče prve stopnje upravičeno opustilo.

9. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in tudi ni po uradni dolžnosti upoštevnih procesnih in materialnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijani I. točki izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Odločitev o zavrnitvi predloga za povrnitev pritožbenih stroškov (tožnica s pritožbo ni uspela) je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

(1) „Višina glavnice je vsekakor razvidna iz predloženih dokaznih listin, predvsem pa iz izpiska iz poslovnih knjig na dan 15. 10. 2010 in obračunov obresti, oziroma bi lahko iz tega sodišče brez težav izračunalo glavnico ...“