Jedro

ZPIZ v 293. členu določa, da se v postopku za uveljavljanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja oziroma za ugotavljanje pokojninske dobe, ki se je začel do 31.3.1992, uporabljajo predpisi, ki so veljali do navedenega dne (prvi odstavek), v primerih iz prejšnjega odstavka pa se pravice na podlagi invalidnosti določijo po predpisih, veljavnih na dan nastanka invalidnosti (drugi odstavek). Ker se je postopek za uveljavljanje pravic začel šele leta 2000, je neutemeljeno revizijsko zavzemanje za uporabo določb ZPIZ/83 in ZTPPIZ, kljub temu da je bila tožnikova invalidnost ugotovljena že z 11.5.1988, torej pred začetkom veljavnosti ZPIZ.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje v delu II. točke izreka spremeni, tako da se datum 7.6.2000 nadomesti s 1.7.2000. V ostalem se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnika za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja ter odpravilo odločbi tožene stranke z dne 30.3.2001 in 9.6.2000. Tožnika je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela z dne 13.9.1986, in sicer od 11.5.1988 dalje ter mu od tega dne dalje priznalo pravico do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu, ki ne bo zahtevalo prenašanja bremen nad 10 kg, dela na višini, na lestvi, prenašanja bremen po neravnem terenu, od 7.6.2000 dalje pa tudi klečanja ali čepenja ter dela v dlje časa trajajočem prisilnem položaju ledvene hrbtenice, vse v polnem delovnem času. Nadalje je odločilo, da bo o pravici in odmeri nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu oziroma nadomestilu zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu odločala tožena stranka s posebno odločbo. Delodajalec tožnika, C. d.o.o. je dolžan tožnika obdržati na delu. Sodišče je ugotovilo, da se je tožnik izven dela poškodoval z žago po levi goleni z dne 13.9.1986, v času, ko je bil sicer v delovnem razmerju v L., kjer je opravljal delo vzdrževalca in kjer mu je kasneje delovno razmerje prenehalo zaradi začetka stečaja. Dne 9.3.1987 se je na delih in nalogah vzdrževalca zaposlil pri sedanjem delodajalcu C. d.o.o.. Predlog za oceno invalidnosti je podal šele 3.4.2000, vendar je tožena stranka s prvostopenjsko odločbo, ki jo je potrdila tudi na drugi stopnji, njegovo zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zavrnila, ker je ugotovila, da je za svoje delo zmožen enako, kot ob nastopu tega dela dne 9.3.1987. Sodišče se je pri odločitvi o priznanju invalidnosti tretje kategorije od 11.5.1988 dalje oprlo predvsem na izvedensko mnenje dr. J.B.. Funkcionalno stanje tožnikovega levega stopala se je namreč zaradi okvare živcev dodatno poslabšalo po 11.5.1988, ko se je poslabšala tudi gibljivost v levem gležnju. Glede dodatnih omejitev tožnika pri delu od 7.6.2000 se je oprlo na izvedensko mnenje mag. F.V.. Ta je ugotovil, da je pri tožniku kasneje prišlo tudi do prizadetosti korenine levega kolčnega oziroma sedničnega živca ter degenerativnega obolenja ledvene hrbtenice. Pri materialnopravni presoji se je sodišče oprlo na določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Uradni list Republike Slovenije, št. 12/92 in nadalj.), ki ga je uporabilo glede na določbo 446. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Uradni list Republike Slovenije, št. 106/99 in nadalj.). Pri utemeljitvi svoje določitve se je sklicevalo tudi na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. Up- 828/03-14 z dne 14.4.2005 v zvezi s tem, da pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne zastarajo in se zavarovanec sam lahko odloči, kdaj bo zahtevek za priznanje pravic vložil; če ga vloži kasneje, kot so bili izpolnjeni pogoji za uveljavljanje pravic, to lahko vpliva le na čas uživanja pravice, kot to izhaja iz drugega odstavka 172. člena ZPIZ.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh strank in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dokaznimi zaključki in pravno presojo sodišča prve stopnje, zlasti z ugotovitvijo, da je prišlo pri tožniku do trajnih sprememb v zdravstvenem stanju 11.5.1988, zaradi česar je to pravilen datum priznanja invalidnosti III. kategorije in priznanje pravice do dela na drugem ustreznem delu. Pravilen je tudi dokazni zaključek o dodatnih omejitvah tožnika od 7.6.2000 dalje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji opozarja na pomanjkanje razlogov v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje, ki se ni opredelilo do pripomb invalidske komisije druge stopnje z dne 25.11.2004 in 5.8.2005 v zvezi z izvedenskimi mnenji obeh sodnih izvedencev. Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje na šesti strani o tem, da sta se z izvedenskim mnenjem dr. J.B. strinjali obe stranki. V tem delu je podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o navedbah tožene stranke in med navedbami le-te. Za toženo stranko bi bila sprejemljiva odločitev sodišča, da je tožnik invalid tretje kategorije od 7.6.2000 dalje z omejitvami, ki so navedene v drugem odstavku sodbe sodišča prve stopnje. Vzrok invalidnosti je po stališču tožene stranke 70% poškodba izven dela in 30% bolezen. Sodišče pri svoji odločitvi tudi ni pravilno uporabilo materialnega prava, saj se je oprlo na ZPIZ, ki je stopil v veljavo 1.4.1992. Ni upoštevalo, da se pravice na podlagi invalidnosti določijo po predpisih, veljavnih na dan nastanka invalidnosti, kar pomeni, da bi moralo uporabiti prejšnji Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/83, Uradni list SRS, št. 27/83 in nadalj.) ter Zakon o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZTPPIZ, Uradni list SFRJ, št. 23/82 in nadalj.). Sodišče se neutemeljeno sklicuje na drugi odstavek 172. člena ZPIZ, saj se ta določba nanaša na pričetek izplačevanja pokojnine, ne pa na čas vložitve zahtevka za uveljavljanje pravic. Pri odločitvi bi moralo upoštevati tudi drugi odstavek 186. člena ZPIZ, ki v primeru sprememb v stanju invalidnosti in preostale delovne zmožnosti določa, da pravica preneha ali se spremeni šele s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe - torej v konkretnem primeru šele s 1.7.2000. Enako določa tudi drugi odstavek 163. člena ZPIZ-1. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani in tožniku, ki v laičnem odgovoru izraža nestrinjanje z revizijo. Revizijsko sodišče odgovora ni upoštevalo, saj razen izjem, ki so za zastopanje v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi v socialnih sporih določene v 65. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Uradni list RS, št. 2/2004), stranka lahko opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, razen, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit (tretji in četrti odstavke 86. člena ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim sodbam in sklepom sodišča druge stopnje, s katerimi je bil postopek pravnomočno končan (367. in 384. člen ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Predmet presoje revizijskega sodišča je pravnomočna sodba sodišča druge stopnje. Že zaradi tega ni mogoče upoštevati revizijskih očitkov o bistvenih kršitvah določb postopka, ki se nanašajo izključno na sodbo sodišča prve stopnje, brez kakršnekoli navedbe revidenta, da je morebitna bistvena kršitev določb v postopku pred sodiščem prve stopnje vplivala tudi na pravilnost in zakonitost odločitve sodišča druge stopnje. Sicer pa izostanek opredelitve do vsake pripombe strank v postopku oziroma manjše napačno povzemanje navedbe ene od strank v postopku še ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka v svoji pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje tudi ni v ničemer omenila kakršnegakoli nasprotja oziroma se sklicevala na pomanjkljivo opredelitev sodišča do pripomb invalidske komisije.

Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 377. člena ZPP), revizijsko sodišče ni moglo in smelo upoštevati revizijskih navedb o tem. Takšne so navedbe v zvezi z ugotovitvami o datumu invalidnosti ter vzroku le-te.

V zvezi z pravilno uporabo materialnega prava sta se sodišči druge in prve stopnje pravilno oprli na določbe ZPIZ, predvsem 27., 34. in 36. člen. ZPIZ-1 je namreč v 446. členu odložil uporabo nekaterih določb o pravicah iz invalidskega zavarovanja po tem zakonu na 1.1.2003 oziroma 1.1.2004. Predvsem pomembna za ta spor je odložitev uporabe 60. do 71. člena ter 80. do 101. člena, pa tudi 158. do 163. člena, torej tudi določbe, na katero se neutemeljeno sklicuje revizija. Neutemeljeno je tudi revizijsko zavzemanje za uporabo določb ZPIZ/83 in ZTPPIZ, kljub temu da je bila tožnikova invalidnost ugotovljena že z 11.5.1988, torej pred začetkom veljavnosti ZPIZ. Ta zakon namreč v 293. členu določa, da se v postopku za uveljavljanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja oziroma za ugotavljanje pokojninske dobe, ki se je začel do 31.3.1992, uporabljajo predpisi, ki so veljali do navedenega dne (prvi odstavek), v primerih iz prejšnjega odstavka pa se pravice na podlagi invalidnosti določijo po predpisih, veljavnih na dan nastanka invalidnosti (drugi odstavek). Pogoj za uporabo prejšnjih predpisov je torej začetek ustreznega postopka do 31.3.1992. Do tega ni prišlo, saj se je postopek začel šele leta 2000. Druge izjeme v prehodnih in končnih določbah ZPIZ ne pridejo v poštev za ta primer.

Revizijsko sodišče se strinja z revizijo, ki navaja, da se je sodišče prve stopnje napačno sklicevalo na določbo drugega odstavka 172. člena ZPIZ - po kateri se osebi, ki ob uveljavitvi pravice ni zavarovana, pokojnina izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za šest mesecev nazaj. Kljub temu pa to napačno sklicevanje (izrecno le s strani sodišča prve stopnje) nima vpliva na drugačno materialnopravno presojo. Sodišče prve stopnje se je na drugi odstavek 172. člena ZPIZ sklicevalo v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. Up-828/03. V tej odločbi je Ustavno sodišče med drugim presodilo, da so pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja osebne pravice in da je od zavarovanca samega odvisno, ali bo zahtevek za uveljavljanje teh pravic vložil. Ker te pravice po 4. členu ZPIZ ne zastarajo, jih zavarovanec lahko uveljavlja kasneje, kot so bili izpolnjeni pogoji za njihovo uveljavljanje. Pri tem je res navedlo tudi, da to lahko vpliva le na čas uživanja pravice in se sklicevalo na drugi odstavek 172. člena ZPIZ, vendar se je to nanašalo le zavarovanca, ki je uveljavljal pravico do invalidske pokojnine. Ne more pa se nanašati na to zadevo, saj tožnik te pravice ne uveljavlja. Glede na to je bilo pri razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti potrebno upoštevati določbo 171. člena ZPIZ, po kateri zavarovanec pridobi pravico iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja z dnem, ko so izpolnjeni pogoji za to pridobitev, pravice na podlagi invalidnosti, telesne okvare, itd., pa z dnem nastanka invalidnosti ali telesne okvare. Zakon sicer vsebuje posebne določbe tudi v zvezi z priznanjem in izplačevanjem nadomestila za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu in nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu.

Z upoštevanjem določb 27. - 37. člena ZPIZ o invalidnosti, zmanjšanju delovne zmožnosti, razlikovanju med posameznimi kategorijami invalidnosti, itd., sta sodišči druge in prve stopnje odločitev o zmanjšani delovni zmožnosti tožnika pravilno oprli na izvedensko mnenje dr. J.B. in tožnika razvrstili v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela od 11.5.1988 dalje, s pravico do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu, ki ne zahteva prenašanja bremen nad 10 kg, dela na višini, na lestvi, ali prenašanja bremen po neravnem terenu.

Od 7.6.2000 je bila tožniku priznana pravica do ustrezne razporeditve oziroma zaposlitve tudi brez klečanja ali čepenja ter dela v dalj časa trajajočem prisilnem položaju ledvene hrbtenice. Datum 7.6.2000 je izvedenec mag. F.V. določil kot datum poslabšanja tožnikove invalidnosti in s tem dodatnega zmanjšanja njegove delovne zmožnosti. Tožena stranka v zvezi s tem datumom utemeljeno opozarja na drugi odstavek 186. člena ZPIZ. Ta določa, da v primeru, če nastanejo v stanju invalidnosti in preostale delovne zmožnosti oziroma v stopnji telesne okvare spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku te spremembe. Po tej določbi je pravilen datum spremembe pravice do razporeditve z dodatnimi omejitvami šele s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku sprememb v stanju tožnikove invalidnosti, torej s 1.7.2000. Glede na navedeno je v skladu s 1. odstavkom 380. člena ZPP revizijsko sodišče v tem delu spremenilo izpodbijano odločitev. V ostalem delu je v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.