Jedro

Urejanje sporov, v katerih gre za to, da začne upravičenec drugače kot doslej souporabljati nepremičnine (na primer stanovanje v večstanovanjski hiši se začne uporabljati kot odvetniška pisarna) se ne rešuje v pravdi zaradi motenja posesti, če je zahtevek postavljen tako, da se izključi tožena stranka iz posesti.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v tej motenjski pravdi zavrnilo tožbeni zahtevek o tem, da je tožena stranka motila tožečo v neposredni posesti skupnih prostorov in naprav stanovanjsko-poslovnega objekta v Celju, od 18.5.2000 naprej, ko je začela v kletnih prostorih izvajati dejavnost, zaradi katere uporablja hodnik, prostor za odpadke, sistem hodniške razsvetljave ter vodovodno omrežje kot skupne površine oziroma naprave ter preprečuje zaklepanje vhodnih vrat objekta in povzroča hrup v njem. Nadalje, da mora tožena stranka vzpostaviti stanje pred 18.5.2000 in prenehati uporabljati hodnik, prostor za odpadke, vhodna vrata, sistem hodniške razsvetljave ter vodovodni sistem kot skupne površine oziroma naprave. Končno je zavrnilo tudi prepovedni zahtevek in zahtevek za kaznovanje in plačilo sodnih stroškov. Ugotovilo je, da so za toženo stranko, ki je registrirano društvo in ki ima v najemu kletne prostore in soposest obravnavanih skupnih prostorov oziroma naprav, le-ti edini dostop oziroma gre za skupne naprave. Nadalje, da pomenijo dejanja samo izvrševanje dejanske oblasti, ki sta jo imela že prejšnja sopososestnika - najemodajalca in da ne pomenijo motenja soposesti in tudi protipravna niso. Tožeči stranki ni v znatni meri otežkočeno izvrševanje dejanske oblasti. Če bi bilo ugodeno zahtevku, bi to pomenilo poseg v pravice tožene stranke na skupnih prostorih in napravah.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo. Sprejelo je med drugim ugotovitve in stališče prvostopenjskega sodišča, da pomeni dejavnost tožene stranke sicer neprijetnost za tožečo stranko, vendar pa ji dotedanja uporaba skupnih prostorov ni otežkočena in zato ji posestno varstvo ne gre.

Zoper ta sklepa je Državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti (v nadaljnjem besedilu: zahteva) zaradi zmotne uporabe materialnega prava - določb prvega odstavka 78. člena in 80. člena v zvezi s 75. členom Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/80 in 36/90 - ZTLR). Navaja, da je tožena stranka pridobila posest, ko je začela na podlagi najemne pogodbe izvajati svojo (novo) društveno dejavnost, kar se je tudi po ugotovitvah sodišča druge stopnje "neprijetno" odrazilo v omejenih možnostih za dotedanje izvajanje posestnih dejanj tožeče stranke. Presoditi je treba okoliščine, koliko so bila ravnanja tožene stranke usmerjena k temu, da se spremeni dotedanji način izvajanja dejanske oblasti nad skupnimi prostori in napravami, ki ga je potrebno ugotoviti. Okoliščine, da se v različnih dnevnih časih na hodnikih zadržuje večje število ljudi, da je na hodniku več smeti, da se iz društvenih prostorov sliši hrup..., so takšne, da ob pravilni uporabi 80. člena ZTLR omogočajo zaključek, da je dotedanji način izvrševanja posesti tožencem (verjetno je mišljeno tožnikom) onemogočen in tako zahtevek upravičen. Predlaga razveljavitev obeh sklepov in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pravdni stranki na zahtevo nista odgovorili.

Zahteva ni utemeljena. Po določbi 80. člena ZTLR uživa soposestnik varstvo po 75. členu tega zakona v medsebojnih razmerjih z drugimi soposestniki, če kateri izmed njih onemogoča drugemu dotedanji način izvrševanja dejanske oblasti. Kadar soposestnik zahteva varstvo svoje posesti, ravna sodišče, kakor v drugih sporih zaradi motenja posesti, in tako s svojo odločbo odredi prepoved nadaljnjega motenja posesti in zagrozi z denarno kaznijo oziroma odredi vrnitev odvzete posesti (79. člen ZTLR). V tem je bistvo odločbe v motenjskih sporih, ne pa sama ugotovitev motenja. Tožeča stranka je zahtevala, naj tožena stranka vzpostavi stanje pred 18.5.2000 in zato ob izvajanju dejavnosti preneha uporabljati hodnik, prostor za odpadke, vhodna vrata, sistem hodniške razsvetljave ter vodovodni sistem kot skupne površine oziroma naprave stanovanjsko-poslovnega objekta. Med postopkom je bilo ugotovljeno, da tožena stranka, ki je društvo, nima drugega dostopa do svojih prostorov kakor skozi vhodna vrata in po hodniku, ki ga razsvetljujejo naprave. Nadalje se ni trdilo, da obstaja še kakšen drug prostor za odpadke oziroma še kak drug vodovodni sistem. Ugoditi takšnemu zahtevku bi pomenilo odvzeti soposest toženi stranki na teh skupnih prostorih in napravah in s tem prepovedati njeno dejavnost. To bi nadalje pomenilo poseg v pravice tožene stranke kot neposrednega posestnika do uporabe skupnih prostorov in naprav, ki jo izvaja iz pravice posrednega posestnika - najemodajalca. V motenjskih sporih pa ni dovoljeno razpravljanje in odločanje o pravici do posesti (prvi odstavek 78. člena ZTLR).

Skratka sankcija, ki jo zahteva tožeča stranka, ki se čuti moteno v svoji soposesti, je v tem, da soposestniku odvzame soposest sploh. Takšnega varstva zakon ne omogoča. Ni se mogoče strinjati s stališčem zahteve, da gre za nerodno postavljen zahtevek. Tudi v motenjskih pravdah je sodišče vezano na postavljeni tožbeni zahtevek (prvi odstavek 2. člena in 424. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). In nadalje, tudi ne s tem, da izrek takšne sankcije ne bi pomenil oženja meja posestnih ravnanj toženi stranki v okviru standarda dotedanjega izvrševanja dejanske oblasti. Kot poudarja zahteva sama, je tožena stranka pridobila posest z dnem, ko je na podlagi najemne pogodbe z najemodajalcem začela izvajati svojo dejavnost. V primeru ugoditve zahtevku bi morala prenehati s to dejavnostjo. Urejanje takšnih sporov, v katerih gre za to, da začne upravičenec drugače kot doslej uporabljati nepremičnine (na primer stanovanje v večstanovanjski hiši se začne uporabljati kot odvetniška pisarna) pa se, kot rečeno, ne rešuje v pravdi zaradi motenja posesti, če je zahtevek postavljen tako, da se izključi tožena stranka iz posesti.

Že iz opisanega razloga zahtevku ni mogoče ugoditi. Tako se pokaže, da je odločitev nižjih sodišč materialnopravno pravilna. Zato ni potrebno odgovarjati na trditve zahteve o tem, da je treba še ugotavljati in presojati okoliščine pred začetkom izvajanja dejavnosti tožene stranke in po tem.

Uveljavljane kršitve materialnega prava potemtakem ni. Zato je bilo treba neutemeljeno zahtevo zavrniti (378. člen in drugi odstavek 391. člena ZPP).