Jedro

Utemeljevanje suma storitve kaznivih dejanj s posrednimi oziroma izvedenimi dokazi ne predstavlja nobene kršitve zakona oziroma je to v skladu z načelom proste presoje dokazov.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega K.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 20.12.2007 zoper K.P. odredila pripor iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi z utemeljenim sumom storitve kaznivih dejanj velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena, 3. točki prvega odstavka 212. člena in tatvine po prvem odstavku 211. člena ter neupravičenega vstopa v stanovanje po prvem odstavku 152. člena KZ. Pritožbo obdolženčevega zagovornika zoper ta sklep je Višje sodišče v Celju s sklepoma z dne 21.12.2007 zavrnilo.

2. Zagovornik obdolženca je zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, iz vseh zakonskih razlogov po 420. členu ZKP. V obrazložitvi zahteve vložnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

3. Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z določilom drugega odstavka 423. člena ZKP ocenjuje, da ta ni utemeljena.

B.

4. Vložnik v obrazložitvi zahteve sicer izrecno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki pa jo utemeljuje z zatrjevanjem, da ni zbrano dovolj podatkov oziroma dokazov za sklep o obstoju utemeljenega suma. Po njegovem je tudi podan precejšen dvom v resničnost odločilnih dejstev ugotovljenih v izpodbijanih sklepih. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. I Ips 370/2001 z dne 14.12.2001, ki poudarja, da se obrazložitev sklepa o odreditvi pripora ne more omejiti le na naštevanje zbranih dokazov in podatkov, temveč mora z oceno njihove vsebine ugotoviti in obrazložiti utemeljen sum.

5. Izpodbijani sklep preiskovalne sodnice v skladu z navedeno odločbo Vrhovnega sodišča na strani 3. in 4. navaja dejstva in okoliščine, ki po oceni tožilstva utemeljujejo sum, da je obdolženi storil kazniva dejanja, ki se mu očitajo, preiskovalna sodnica pa na 5. strani te ugotovitve sprejema kot pravilne in navede svojo presojo, da ugotovljene okoliščine utemeljujejo sum, da je obdolženec storil očitana kazniva dejanja. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da ima izpodbijani sklep razloge o odločilnih dejstvih v skladu z drugim odstavkom 202. člena ZKP.

6. Če se sum storitve kaznivih dejanj utemeljuje (dokazuje) v obravnavanem primeru večinoma s posrednimi oziroma izvedenimi (deriviranimi) dokazi to ne predstavlja nobene kršitve zakona oziroma je to v skladu z določilom prvega odstavka 18. člena ZKP, z načelom t. i. proste presoje dokazov. To velja tudi za vložnikove ugovore glede tega, kakšno težo oziroma pomen je sodišče dalo posameznim dokazom, na podlagi katerih je ugotavljalo odločilna dejstva.

7. Vložnik z zatrjevanjem, da je sodišče sprejelo napačne sklepe o obstoju odločilnih dejstev na podlagi razpoložljivih dokazov oziroma na podlagi drugih ugotovljenih dejstev in okoliščin, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tega razloga po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. To velja za vložnikova izvajanja tako glede obstoja utemeljenosti suma kot obstoja ponovitvene nevarnosti, ko drugače ocenjuje pomen posameznih okoliščin, ki jih je ugotovilo sodišče oziroma zatrjuje, da so te okoliščine napačno ugotovljene.

C.

8. Na podlagi navedenega je Vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, ki jih uveljavlja vložnik v svoji zahtevi in da je zahteva neutemeljena tudi zato, ker v pretežnem delu uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP. Vrhovno sodišče je zato v skladu z določbo 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.