Jedro

Za presojo, ali je delavčeva izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, je bistveno, ali je spoštovan predhodni postopek, predpisan v drugem odstavku 111. člena ZDR-1, torej ali je delavec delodajalca pisno opomnil na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvestil inšpektorat za delo. Iz navedene zakonske določbe ne izhaja, da bi moral delavec delodajalca opomniti in inšpektorat obvestiti istega dne oz. da bi moral delavec obvestiti inšpektorat šele po opominu delodajalca.

Trpinčenje na delovnem mestu je, kot določa 6.a člen ZDR oz. četrti odstavek 7. člena ZDR-1, vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Takšno ravnanje ali vedenje mora biti, kot je razvidno iz povzete definicije trpinčenja na delovnem mestu, prisotno v daljšem časovnem obdobju. Enkratni dogodki nimajo značaja trpinčenja na delovnem mestu. Tudi če posamezni dogodek ni nezakonit (ali očitno negativen in žaljiv), je treba dogodke presojati kot celoto in se (šele) za celoto ravnanj in vedenj, usmerjenih proti določenemu delavcu, opredeli ali ustreza trpinčenju na delovnem mestu.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna toženka tožniku plačati za odpravnino 5.117,60 EUR, za nadomestilo za neizrabljen odpovedni rok 4.776,42 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 12. 2013 do plačila, in za mobing 25.000,00 EUR.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da zaslišane priče, predlagane s strani toženke, niso ovrgle navedb o trpinčnenju na delovnem mestu. Tožnik je bil deležen trpinčenja na delovnem mestu od leta 2009 do leta 2013, toženka mu ni zagotavljala dela skladno s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, tožnika je disciplinsko obravnavala, grozila mu je s prenehanjem delovnega razmerja in na ugovore tožnika ni odgovarjala. Sodišče prve stopnje je napačno ocenilo predložene listine. Ni upoštevalo, da je dokazno breme v primeru navedb o trpinčnenju na delovnem mestu prevaljeno na delodajalca. Tožnik je toženki podal pisni opomin na izpolnitev obveznosti 11. 10. 2013 in 30. 10. 2013, toženka se ni odzvala. 8. 11. 2013 je tožnik podal pisno obvestilo inšpektorju za delo, 4. 12. 2013 se je ponovno zglasil na inšpektoratu, pa so mu zagotovili, da ni potrebe za pisno obvestilo, ker je postopek že v teku. Toženka je prejela tudi tožnikov pisni opomin na izpolnitev obveznosti z dne 2. 12. 2013, saj se nanj v dopisu z dne 28. 1. 2014 sklicuje. Po izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnik podal 27. 12. 2013, ga je toženka že isti dan odjavila iz socialnih zavarovanj, kar ni zakonito, morala bi ga naslednji dan. Toženka kot delodajalec zoper podano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi nima pravnega sredstva, mora jo spoštovati, kot je podana. To pomeni, da toženka ne more sama presojati, ali je podana odpoved pravočasna, ali je podan utemeljen razlog za odpoved ipd. Toženka je tožnika ignorirala, čeprav mu je v dopisih sporočala, da je za dodatna vprašanja na voljo, tožniku je grozila s podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, če ponujene nove pogodbe o zaposlitvi ne bi podpisal. Morebitna takšna odpoved bi bila nezakonita, ker je tožnik varovan kot starejši delavec oz. delavec pred upokojitvijo. Sodišče prve stopnje je zmotno presojalo vprašanje zastaranja terjatve tožnika, tožnik ni uveljavljal nobenega zahtevka. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je bilo že v času bolniškega staleža tožnika v letu 2011 s strani psihiatra zavedeno, da je podano trpinčenje na delovnem mestu, in je bilo priporočenih več ukrepov. Ti ukrepi niso bili upoštevani. Tožniku je bila dodeljena naloga, ki je Javni zavod za razvoj in štipendiranje ni opravil, z namenom, da se zaradi neusposobljenih sodelavcev dokaže, da tožnik za delo ni sposoben, v letu 2010 so po opravljeni nalogi sledili vsi nadzori, ki so bili mogoči. Toženka je tožnika kljub temu ocenila z oceno dobro (3), s čimer mu je onemogočila napredovanje. Povzeto utemeljuje obstoj trpinčenja na delovnem mestu, ki ni zgolj v subjektivnem dojemanju s strani tožnika. Tožnik ima dva strokovna izpita, enega s področja sociale in drugega s področja zaposlovanja, toženka ga je neutemeljeno pozivala k opravi strokovnega izpita. O razlogih za takšno ravnanje je neresnično izpovedal priča A.A.. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da pozivanje k opravi strokovnega izpita ne predstavlja elementa trpinčenja na delovnem mestu. To pozivanje je pomembno v luči groženj s prenehanjem delovnega razmerja, ki jih je bil s strani toženke deležen tožnik. Tudi glede postopka odpovedi in pisnega opozorila je sodišče prve stopnje sledilo izpovedi priče A.A., ki ni verodostojen. Toženka je s postopkom odpovedi tožniku grozila, vodila je disciplinski postopek, ki je trajal več kot tri mesece. Očitke je gradila na podlagi krivih obtožb ene od strank, ki se je tožniku maščevala, ker je o njeni zadevi odločal po predpisih. Sodišče prve stopnje ni prepoznalo šikane toženke, nobena poslovna skrivnost delodajalca ni bila predmet političnih aktivnosti tožnika. Toženka je prikazala vsebino dopisa tožnika na nepravilen način, iz dopisa, ki ga je sestavil tožnik, je jasno razvidno, da je zasebne narave. Toženka je tožnika ocenjevala kot element trpinčenja na delovnem mestu, v letih 2009-2011 ga ni ocenila, čeprav je imel izjemne delovne rezultate. Pri oceni za leto 2012 neskladje ni posledica računalniške obdelave podatkov, kot je zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje, pri tem je sledilo pojasnilom toženke, ki niso resnična. Tožnik je zaradi ocene dobro utrpel posledice, ocenjevanje kaže na zaničljivo vrednotenje dela tožnika in je kot takšno element trpinčenja na delovnem mestu. Glede selitve v nove prostore se je tožnik večkrat pisno pozanimal pri vodji službe B.B., ki mu ni odgovorila. Tožnik selitvi ni nasprotoval, pač pa dejstvu, da je zaradi tega bil postavljen v drugo, sovražno in tuje delovno okolje. Tožnik je bil nadzorovan s strani sodelavcev, o tem ni bil obveščen, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Tožnik je svoje delo vedno opravljal, sodišče prve stopnje pa sledi pojasnilu toženke, češ da tožnik ni prihajal na delo, da je z dela odhajal brez obvestila oz. ne da bi označil, kam je odšel. Tožnika niso nikoli vprašali, kje je in ali opravlja delo, nikoli ni izostal z dela oz. delovnega mesta, bil je v drugem prostoru zaradi arhiviranja dokumentacije. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnik srčni bolnik in bolnik s sladkorno boleznijo, zaradi česar se mora držati diete, ampak je sledilo navedbi toženke, češ da je koristil odmor med delovnim časom, ne da bi to evidentiral. Sodišče prve stopnje je, tako je razumeti iz obrazložitve izpodbijane sodbe, dejstvo, da se je po tožnikovem ekranu premikal kurzor miške, pripisalo halucinacijam. Tožnik je večkrat ugotovil, da so bili odprti dokumenti, ki jih sam ni odpiral, zaradi tega je bistvene dokumente hranil na USB ključku. O tem je obvestil Službo za informatiko enega od ministrstev, ki so njegov sum, da nekdo opravlja delo na njegovem računalniku, potrdili. Sodišče prve stopnje se je neutemeljeno opredeljevalo do razloga, zaradi katerega je tožnik zaprosil za posredovanje plačilnih list na domači naslov v času bolniškega staleža. Tožnik je v letu 2013 tudi prejel anonimno obvestilo, kako "se bo zopet jebalo C.C." z neposredovanjem plačilnih list. Gre za dodaten element trpinčenja na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje ni ustrezno ovrednotilo dejstva, da je toženka tožniku pošiljala v podpis enake pogodbe o zaposlitvi in da se do tožnikovih ugovorov sploh ni opredelila. Glede reorganizacije pri toženki je v članku z naslovom D. navedeno, da gre za vprašljive premestitve vodilnih in strokovnih delavcev. Vršilka dolžnosti generalne direktorice zavoda je v intervjuju zavajala, njena "vojska psihopatov" pa ji je sledila. Pri toženki so bili prisotni trpinčenje na delovnem mestu, umikanje vodstvenega kadra in premeščanje strokovnih delavcev na delovna mesta, ki sploh niso povezana z njihovim delom, zaradi česar je bilo ogroženo izvajanje programov in tudi črpanje evropskih sredstev. Vršilka dolžnosti generalne direktorice toženke E.E. je zanikala, da bi bilo pri reorganizaciji karkoli narobe, čeprav se tako številne spremembe v tako velikem organizacijskem sistemu ne dela, potrdila je, da je odstavila štiri pomočnike nekdanje generalne direktorice toženke F.F. in še nekatere direktorje oz. vodje področij. Naloge odstavljenih vodilnih delavcev sta prevzeli med drugim G.G. in H.H., ki jima je sodišče prve stopnje, zaslišanima kot priči, poklonilo vero. Na katastrofalno stanje pri toženki je imela vpliv tudi I.I.. Pri toženki so bili številni primeri nepravilne prevedbe plač, kar pod vprašaj postavlja strokovno kvalificiranost I.I. in A.A.. Zaradi nepravilnosti nista bila sankcionirana. O tem je tožnik želel postaviti vprašanja, pa je sodišče prve stopnje njegova vprašanja označilo kot napačna. Z institutom izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi se ščiti delavca. Procesni nesporazum pri podaji odpovedi, za katerega tožnik ni odgovoren, ne more privesti do posega v pravice. Tožnik toženke o tem, da se je obrnil na inšpektorat za delo, ni bil dolžan obvestiti. O vsem je bil inšpektor za delo pravočasno in celovito obveščen. To, da je toženka presojala zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal tožnik, je pokazatelj trpinčenja na delovnem mestu, ki ga je bil deležen, utrpel je škodo. Tožnik je predložil listino, iz katere je razvidno, da mu je toženka dodatek za magisterij obračunala le za čas do oktobra 2013, kar je v nasprotju s pravnomočno odločitvijo sodišča, pa sodišče prve stopnje temu ni sledilo. Jasno je, da tožniku dodatek za magisterij pripada tudi za čas po oktobru 2013. Sodišče prve stopnje navedbam tožnika ni sledilo, ker jih ni razumelo. Sledilo je navedbam toženke, posameznih ravnanj ni presojalo kot celote, ampak vsakega posebej in jih zavrnilo na podlagi argumentov, ki jih je navedla toženka. Ni iskalo materialne resnice, odločitev je sprejelo, ne da bi upoštevalo etiko. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni na način, da tožbenemu zahtevku ugodi.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila. Navedla je, da je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilna, pravilno je ugotovljeno dejansko stanje, ki je podlaga za zavrnitev tožbenega zahtevka. Pritožba vsebuje novote, ki niso dopustne, enako velja za s pritožbo predložene listine. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Je pa sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter posledično sprejelo najmanj preuranjeno odločitev, da tožbeni zahtevek tožnika ni utemeljen.

6. Tožnik je s pritožbo predložil določene listine: dopis tožnika kot vršilca dolžnosti generalnega direktorja Direktorata J. v Ministrstvu K. z zadevo: ... (A40), L. generalne direktorice toženke E.E. z zadevo: ... (A41), preglednica M. (A42), članek N. (A43), izpis članka D. (A44) in odločba posebne natečajne komisije z ugotovitvijo, da tožnik izpolnjuje pogoje in je glede na svojo strokovno usposobljenost primeren za položaj generalnega direktorja Direktorata J. v Ministrstvu K. z dne 9. 1. 2006, s preglednico O. Priloga 6 (A45). V pritožbi tožnik ni pojasnil in tako izkazal, da teh listin kot dokazov brez svoje krivde ni mogel predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave ob izpolnjenih pogojih iz četrtega odstavka 286. člena ZPP. Zato sodišče s pritožbo predloženih listin ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP). Enako velja za navedbe tožnika, ki se nanašajo na ugotovitev, od koga je bila toženka obveščena o spornem dopisu (B10; da je to eden od delodajalcev s P., ki se je tožniku maščeval, ker je njegovo zadevo reševal po predpisih), informacije iz Centralne službe, da se pripravlja nova disciplinska prijava "o nedokončanju nalog na arhiviranju projekta", anonimnem obvestilu konec leta 2013, kako "se bo zopet jebalo C.C.", ker se mu ne bo pošiljalo obvestil o plači (plačilnih list). Nadalje predstavljajo nedopustne pritožbene novote vse navedbe tožnika, s katerimi povzema vsebino članka D. - gre za navedbe, da je vršilka dolžnosti generalne direktorice toženke zavajala, njena "vojska psihopatov" pa ji je sledila, da so pri toženki bili prisotni trpinčenje na delovnem mestu, umikanje vodstvenega kadra in premeščanje strokovnih delavcev na delovna mesta, ki sploh niso povezana z njihovim delom, zaradi česar je bilo ogroženo izvajanje programov in tudi črpanje evropskih sredstev, da je vršilka dolžnosti generalne direktorice toženke E.E. zanikala, da bi bilo pri reorganizaciji karkoli narobe, čeprav se tako številne spremembe v tako velikem organizacijskem sistemu ne dela, potrdila je, da je odstavila štiri pomočnike nekdanje generalne direktorice toženke F.F. in še nekatere direktorje oz. vodje področij, da sta naloge odstavljenih vodilnih delavcev prevzeli med drugim G.G. in H.H.. Tudi navedbe tožnika, povezane s prevedbo plač in številnimi nepravilnostmi, so pritožbene novote in kot takšne neupoštevne.

7. Iz zapisnika naroka za glavno obravnavo 26. 9. 2018 ali iz prepisa zvočnega posnetka s tega naroka ne izhaja, kot navaja tožnik v pritožbi, da bi imel tožnik za pričo A.A. kakšna vprašanja, ki jih sodišče ne bi dovolilo. V istem kontekstu tožnik v pritožbi omeni I.I., sicer pa jo označi kot eno od oseb, ki so izvajale trpinčenje na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je I.I. vodila oba postopka odpovedi. Toženka priče I.I. za zaslišanje ni predlagala (niti je ni tožnik), tako I.I. kot priča ni bila zaslišana in ni jasno, kakšna (napačna) vprašanja bi ji tožnik postavil. 8. Tožnik je 27. 12. 2013, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje (in med strankama niti ni bilo sporno), podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Toženka je tožniku tega dne zaključila delovno razmerje, odpravnine in odškodnine za čas odpovednega roka po tretjem odstavku 111. člena Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1) mu ni plačala.

9. Pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi mora delavec delodajalca pisno opomniti na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvestiti inšpektorat za delo. Če delodajalec v roku treh delovnih dni po prejemu pisnega opomina ne izpolni svoje obveznosti iz delovnega razmerja oz. ne odpravi kršitve, lahko delavec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi v nadaljnjem 30-dnevnem roku (drugi odstavek 111. člena ZDR-1).

10. Tožnik se sklicuje na stališče v sodbi VIII Ips 84/2009, da je s strani delavca podano odpoved pogodbe o zaposlitvi treba upoštevati, kot je bila podana, in da ni podlage za to, da bi delodajalec sam presodil, da je delavec prekoračil rok za podajo odpovedi, da ni izvedel predhodnega postopka pred odpovedjo oz. da odpovedni razlogi ne obstajajo, in da bi po takšni presoji izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi preoblikoval v redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Toženka je ravnala skladno s tem stališčem, ko je tožniku delovno razmerje zaključila, ko je odpoved podal. Ne pomeni pa povzeto stališče, da bi tožnik bil v vsakem primeru upravičen do odpravnine in odškodnine za čas odpovednega roka, kot jo določa ZDR-1. Tako je tudi v nadaljevanju obrazložitve sodbe VIII Ips 84/2009 navedlo Vrhovno sodišče Republike Slovenije, da dejstvo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca samo po sebi še ne pomeni, da je odpoved podana skladno z zakonskimi določbami.

11. Za presojo, ali je delavčeva izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, je bistveno, ali je spoštovan predhodni postopek, predpisan v drugem odstavku 111. člena ZDR-1, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje; torej ali je delavec delodajalca pisno opomnil na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvestil inšpektorat za delo. Iz navedene zakonske določbe ne izhaja, da bi moral delavec delodajalca opomniti in inšpektorat obvestiti istega dne oz. da bi moral delavec obvestiti inšpektorat šele po opominu delodajalca. Za presojo, ali je tožnik ravnal, kot mu nalaga drugi odstavek 111. člena ZDR-1 in ali je podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna, je ključno, kakšna je vsebina dopisa, s katerim je tožnik obvestil inšpektorat za delo, in pa dopisa z dne 2. 12. 2013, torej zadnjega pisnega opomina na izpolnitev obveznosti. Glede slednjega je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da tožnik ni dokazal, da ga toženki ni izročil (tega niti toženka ni zatrjevala). Upoštevaje dopis z dne 2. 12. 2013 bi bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana 27. 12. 2013, pravočasna, za presojo zakonitosti odpovedi s formalnih vidikov pa je bistveno, ali je tožnik v dopisu z dne 2. 12. 2013 toženko pisno opomnil na izpolnitev obveznosti, ali je o kršitvah pisno obvestil inšpektorat za delo. To je storil, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, z dopisom z dne 8. 11. 2013, ni pa se nadalje opredelilo do s strani tožnika zatrjevanega dejstva, da ponovnega pisnega obvestila ni podal, ker so mu na inšpektoratu za delo 9. 12. 2013 zagotovili, da to ni potrebno, ker je postopek že v teku.

Sodišče prve stopnje, ki dopisa z dne 2. 12. 2013 ni upoštevalo, je preuranjeno razsodilo, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika kot prepozna ni zakonita. Tako zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane 27. 12. 2013, z vidika drugih formalnih, zlasti pa materialnih pogojev, ni presojalo.

12. Tožnik protispisno navaja, češ da ni postavil nobenega (tožbenega) zahtevka in da je zato sodišče prve stopnje po nepotrebnem presojalo ugovor zastaranja toženke. To ne drži, kot je razvidno iz zapisnika prvega naroka za glavno obravnavo z dne 30. 3. 2018, je tožnik poleg tožbenega zahtevka za plačilo odpravnine in odškodnine za čas odpovednega roka postavil tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu, o tem tožbenem zahtevku je tudi odločeno z izpodbijano sodbo. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno presojalo ugovor zastaranja, ki ga je podala toženka. Na podlagi prvega odstavka 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa triletni subjektivni in petletni objektivni zastaralni rok za odškodninsko terjatev, in ob ugotovitvi, da je bil tožnik pred 16. 9. 2011 osem mesecev nepretrgano v bolniškem staležu, ki je bil tudi posledica opisanih dogodkov trpičnenja na delovnem mestu, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožniku že tedaj škoda nastala in da je tožnik za škodo že izvedel, kot tudi za tistega, ki jo je povzročil. Zato je utemeljeno razsodilo, da je zastarala tožnikova terjatev v delu, v katerem se nanaša na odškodnino za škodo, nastalo pred 16. 9. 2011, in se do dogodkov, ki so bili pred 16. 9. 2011, ni opredeljevalo. Iz istega razloga se pritožbeno sodišče do navedb tožnika v zvezi s temi dogodki (kot je oprava naloge, ki je Javni zavod za razvoj in štipendiranje ni opravil, v letu 2010 ter dejstvo, da toženka tožnika v letih 2009-2011 ni ocenila) ne opredeljuje.

13. Sodišče prve stopnje je presojalo kasnejše dogodke, torej dogodke po 16. 9. 2011. Gre za sledeče: pozivanje tožnika na opravo strokovnega izpita, dvakratni postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki se je zaključil s podajo pisnega opomina, ocenjevanje tožnika za leto 2012, selitev pisarne, vdor v elektronsko pošto, neposredovanje plačilnih list v času bolniškega staleža, predlog nove pogodbe o zaposlitvi, presoja utemeljenosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in način izvršitve pravnomočne sodbe glede dodatka za magisterij. Kot utemeljeno izpostavlja tožnik v pritožbi, se ni opredelilo do tožnikovih navedb, povezanih z nezagotavljanjem dela po pogodbi o zaposlitvi, grožnjami s prenehanjem delovnega razmerja in ignoriranjem tožnika (dejstva, da na tožnikove dopise toženka ni odgovarjala).

14. Trpinčenje na delovnem mestu je, kot določa 6.a člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) oz. četrti odstavek 7. člena ZDR-1, vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Takšno ravnanje ali vedenje mora biti, kot je razvidno iz povzete definicije trpinčenja na delovnem mestu, prisotno v daljšem časovnem obdobju. Enkratni dogodki nimajo značaja trpinčenja na delovnem mestu. Tudi če posamezni dogodek ni nezakonit (ali očitno negativen in žaljiv), je treba dogodke presojati kot celoto in se (šele) za celoto ravnanj in vedenj, usmerjenih proti določenemu delavcu, opredeli ali ustreza trpinčenju na delovnem mestu.

15. Sodišče prve stopnje je posamezne dogodke presojalo ločeno, nato pa v točki 25 obrazložitve vse dogodke kot celoto. Že pri posameznih dogodkih, kot tudi pri presoji dogodkov kot celote, je zmotno uporabilo materialno pravo in posledično nepravilno ugotovilo dejansko stanje, ker ni upoštevalo, da je v primeru, če delavec v sporu navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bil neenako obravnavan ali trpinčen na delovnem mestu, dokazno breme na strani delodajalca (tretji odstavek 45. člena ZDR, tretji odstavek 47. člena ZDR-1), na kar pravilno opozarja tožnik v pritožbi. Tožnik je podal navedbe, da so bili tako posamezni dogodki kot celota dogodkov usmerjeni zoper njega, da so bili graje vredni ali očitno negativni in žaljivi - podal je navedbe, da so ga seznanili, da nima opravljenega strokovnega izpita in mu "zagrozili" s prenehanjem delovnega razmerja, da so postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi v letu 2011 vodili, da bi ga šikanirali, da so mu bili po selitvi onemogočeni socialni stiki, da mu je bil zagotovljen slabši delovni prostor s slabšimi pogoji dela, da glede selitve ni prejel nobenih pojasnil s strani nadrejene delavke B.B., da so ga sodelavci "zalezovali" ipd. Do nekaterih teh navedb se sodišče prve stopnje ni opredelilo, glede ostalih dogodkov pa ne le, da je zmotno porazdelilo dokazno breme, tudi zmotno je izhajalo iz tega, da bi morali biti dogodki storjeni z namenom in na način, ki bi bil graje vreden, očitno negativen in žaljiv. Namen povzročanja škode se za ugotovitev protipravnosti ne zahteva.

16. Sodišče prve stopnje je najmanj preuranjeno zaključilo, da med dogodki, ki jih kot elemente trpinčenja na delovnem mestu izpostavlja tožnik, ni obstajala nikakršna povezava, in da ni šlo za ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti tožniku. Pri tem določenih ravnanj in vedenj sploh ni presojalo in se do njih ni opredelilo (nezagotavljanje dela po pogodbi o zaposlitvi, grožnje s prenehanjem delovnega razmerja, ignoriranje tožnika, selitev v drugo delovno okolje), pri ugotavljanju dejanskega stanja je zmotno porazdelilo dokazno breme, dejansko stanje je bilo posledično nepravilno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je najmanj preuranjeno zaključilo, da je toženka dokazala, da je tožniku zagotavljala delovno okolje, v katerem ni bil izpostavljen trpinčenju na delovnem mestu, oz. da tožnik trpinčenju na delovnem mestu ni bil izpostavljen. Preuranjeno in zato zmotno je razsodilo, da niso podani vsi elementi odškodninske odgovornosti toženke.

17. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP ugodilo pritožbi tožnika, razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da upoštevaje gornja stališča dopolni dokazni postopek oz. dejanske ugotovitve in ponovno razsodi o utemeljenosti tožbenega zahtevka, tako za plačilo odpravnine in odškodnine za čas odpovednega roka po izredni odpoved pogodbe o zaposlitvi kot za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu. Ocenilo je, da samo ne more dopolniti postopka oz. odpraviti omenjenih večjih bistvenih pomanjkljivosti v ugotovljenem dejanskem stanju.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357. a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.