Jedro

Tožeča stranka, ki vtožuje povračilo škode na podlagi 34. člena ZOZP, mora med drugim dokazati, da je škoda posledica uporabe motornega vozila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka plača 1.950,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01. 12. 2008 dalje do plačila (1. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi povrniti 54,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter posledično zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga ustrezno spremembo sodbe, podrejeno pa, da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da tožniku vse do naroka za glavno obravnavo ni bilo znano, ali ga je podrl lastnik motorja osebno, ali pa nekdo, ki je vozil lastnikovo motorno kolo. Ne strinja se z očitkom, da je tožnik tekom pravdnega postopka spreminjal svoje izjave, saj je opisal škodni dogodek na način, kakor je do njega prišlo. Tožnika ne zanima razmišljanje priče J. Š., ki je na zaslišanju povedal, da ni šlo za prometno nesrečo, temveč za drug dogodek, ki predstavlja kršitev javnega reda in miru. Tožnik mu je namreč opisal dogodek na tak način, da ni štel, da je šlo za prometno nesrečo. Poudarja, da je prišlo do škodnega dogodka, ko je mimo tožnika pripeljal voznik motornega kolesa in ga tako odrinil, da je padel po cestišču. Tudi namenoma povzročena škoda ali če kršitelj javnega reda in miru z motornim kolesom odrine mimo vozečega kolesarja, je prometna nezgoda. V konkretnem primeru gre za obvezna zavarovanja v prometu, zaradi česar tožena stranka proti tožniku ne more uveljavljati ugovorov, kot jih ima sama proti zavarovancu. Sodišče popolnoma neupravičeno polaga verodostojnost priči D. P., pri čemer ne gre v podrobnosti izjave zaslišane priče glede tega, kako je prišlo do škodnega dogodka. Bistvenega pomena v danem primeru je, ali je prišlo do konflikta med vožnjo tako kolesarja kot tudi voznika motornega kolesa, ali pa, ko sta oba stala in ko motor ni bil v gibanju. Zmotna je ugotovitev sodišča, da tožnik ni navedel kot priče M. G. ne na kraju škodnega dogodka ne kasneje, ko se je zglasil na PP X, saj je tožnik takoj, ko je po prometni nezgodi vzpostavil kontakt z delavci PP X, povedal, da je bil na kraju škodnega dogodka tudi G. Delavec PP X se ni zanimal o registraciji motornega vozila, kar je zelo čudno, v vsakem primeru pa zelo malomarno. Ne drži navedba sodišča, da je M. G. izjavil, da na registrsko številko motorja ni bil pozoren. Glede same barve motornega kolesa, ki sta jo tožnik in G. opisovala kot kombinacijo vijoličaste z belo, meni, da le-ta popolnoma ustreza originalni tovarniški barvi Yamahe, čeprav sodišče meni drugače. Tožnik je na glavni obravnavi dne 06. 03. 2011 predlagal zaslišanje voznika motornega vozila, vendar se na to ne more sklicevati, saj njegova zahteva na zapisniku ni protokolirana. Meni, da bi moralo sodišče zaradi celotne razjasnitve zadeve zaslišati voznika motornega kolesa. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR, so po določbah ZPP tako imenovani spori majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP). V takem sporu je mogoče po določbi prvega odstavka 458. člena ZPP izpodbijati sodbo le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ter relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP torej niso dovoljeni pritožbeni razlogi.

6. Pritožbeno sodišče je v tem omejenem obsegu preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov (1. odst. 350. člena ZPP) in po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP).

7. S pritožbenimi navedbami, s katerimi tožeča stranka opisuje, kako je prišlo do škodnega dogodka, s povzemanjem izpovedb prič in tožnika ter s pojasnjevanjem, kaj iz njih izhaja in kaj ne, nadalje z očitki, ki napadajo dokazno oceno prvega sodišča ter vztrajanjem, da bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati tudi voznika motornega kolesa, skuša tožeča stranka izpodbijati dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Ker pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot je bilo že pojasnjeno, ni dovoljen pritožbeni razlog, se pritožbeno sodišče do teh pritožbenih navedb in očitkov podrobneje ne opredeljuje.

8. V tej pravdni zadevi tožeča stranka zahteva plačilo škode na podlagi 34. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP). Trdi namreč, da je prometno nesrečo, v kateri je tožnik utrpel škodo, povzročil voznik nezavarovanega motornega kolesa. Upoštevaje takšno tožbeno podlago, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je v tem sporu odločilno, ali je zatrjevana škoda posledica uporabe motornega kolesa ali ne. Slovensko zavarovalno združenje (tožena stranka) namreč odgovarja za škodo, ki jo povzroči voznik nezavarovanega vozila, tako kot bi odgovarjala zavarovalnica, če bi bilo sklenjeno zavarovanje (38. člen ZOZP). Zavarovalnica pa na podlagi 15. člena ZOZP krije škodo povzročeno tretjim osebam le, če je škoda nastala z uporabo motornega vozila oziroma če je škodo mogoče pripisati uporabi motornega vozila. To dejstvo je bila dolžna dokazati tožeča stranka.

9. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala, da je tožniku nastala škoda zaradi uporabe prometnega sredstva, kar je dejanski zaključek na katerega je pritožbeno sodišče vezano, je z izpodbijano sodbo utemeljeno v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke.

10. Tožbeni zahtevek je bil torej zavrnjen iz zgoraj opisanega razloga in ne zato, ker naj bi voznik motornega kolesa povzročil tožniku škodo namenoma. Tožeča stranka zato ne more biti uspešna s pritožbenimi navedbami, da tožena stranka proti tožniku ne more uveljavljati ugovorov, kot jih ima sama proti svojemu zavarovancu oziroma povzročitelju škodnega dogodka, ker ta ni ravnal v skladu z zavarovalno pogodbo, zakonom ali zavarovalnimi pogoji ter navedbami o nerelevantnosti dejstva, ali je bila škoda povzročena namenoma. Ob tem pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da okoliščina, ali je prišlo do škodnega dogodka med vožnjo, ni sama po sebi pravno odločilna, saj to ne pomeni nujno tudi tega, da je škoda posledica uporabe motornega kolesa.

11. Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odločitev o tem je že vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

13. Na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP je o pritožbi odločala sodnica posameznica.