Jedro

Istovetnost vlagatelja prošnje za azil je v primeru, ko ta ne razpolaga z dokumenti, s katerimi bi lahko izkazal svojo identiteto, potrebno ugotoviti z drugimi dokaznimi sredstvi, ki jih omogočajo veljavni predpisi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve RS z dne 15.9.2005, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi 3. odstavka v povezavi s 1. in 3. alineo 1. odstavka 27. člena ter 5. alineo 36. člena Zakona o azilu ( ZAzil - UPB1, Uradni list RS, št. 134/2003), omejila tožniku gibanje na prostore Centra za tujce do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdalj za tri mesece, in sicer od dne 15.9.2005 do dne 15.12.2005 (1. točka izreka), in odločila, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži njegove izvršitve (2. točka izreka).

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka tožniku začasno omejila gibanje zaradi ugotavljanja njegove istovetnosti (ugotovila je, da prosilec za azil ne poseduje nobenega dokumenta o izkazovanju identitete) in suma zlorabe azilnega postopka (namen podaje prošnje za azil je izrazil šele po treh dneh bivanja v Centru za tujce, kamor je bil nastanjen z namenom, da bo odstranjen iz države). Po presoji prvostopnega sodišča ni pravilno stališče tožene stranke, da je istovetnost prosilca za azil nesporno mogoče ugotavljati zgolj v primerih, ko prosilec za azil predloži uradni dokument s sliko, saj je tožena stranka pri odločanju vezana le na določbe ZAzil, te pa ne določajo, da mora prosilec za azil predložiti uradni dokument s sliko. Meni, da ni zadosten razlog za izdajo izpodbijanega sklepa razlog, da tožnik ne poseduje uradnega dokumenta s sliko, s katerim bi se identificiral. Nadalje navaja, da je kljub nakazanim pomanjkljivostim v zvezi s 1. alineo 1. odstavka 27. člena ZAzil, tožnikovo pritožbo zavrnilo, ker se strinja s sklepanjem tožene stranke, da je izkazan razlog po 3. alinei 1. odstavka 27. člena ZAzil v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil. Dne 21.8.2005 je Policijska postaja L.V. tožnika z odločbo o prekršku kaznovala zaradi nezakonitega prehoda državne meje. Tožnik je prošnjo za azil vložil 24.8.2005. Upoštevaje podatek, da je bil tožnik nastanjen v Centru za tujce z namenom odstranitve iz države in dejstvo, da je šele po treh dneh bivanja v navedenem centru podal prošnjo za azil ter, da je na Policijski postaji L.V., dne 21.8.2005, povedal, da je zapustil izvorno državo zaradi iskanja zaposlitve v eni od evropskih držav oziroma boljšega življenja, kar izhaja tudi iz obrazložitve odločbe o prekršku, je prvostopno sodišče sledilo sklepu tožene stranke, da je prošnjo za azil vložil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države.

Tožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Poudarja, da ni zavajal in ne zlorabljal azilnega postopka in da so njegovi osebni podatki točni, ter da je že takoj na policijski postaji podal izjavo, da zaproša za azil v Republiki Sloveniji, zato je po njegovem mnenju izpodbijana "odločba" napačna. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi, odpravi izpodbijano sodbo in potrdi izpodbijani sklep tožene stranke.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča pravilna in zakonita.

Po določbah 1. odstavka 27. člena ZAzil, se lahko prosilcu za azil začasno omeji gibanje tudi, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca za azil (1. alinea) ali zaradi suma zavajanja ali zlorabe postopka v smislu 36. člena tega zakona (3. alinea). ZAzil v 36. členu določa, da se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje tudi vložitev prošnje z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev. Po določbah 3. odstavka 27. člena lahko traja omejitev gibanja do prenehanja razlogov, vendar najdalj tri mesece.

Iz navedenih določb ZAzil izhaja, da lahko tožena stranka po prostem preudarku odloči o začasni omejitvi gibanja prosilcev za azil v taksativno določenih primerih. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik vložil prošnjo za azil v Republiki Sloveniji. Tudi ni sporno, da v azilnem postopku tožena stranka ni ugotovila tožnikove istovetnost, saj tožnik v času odločanja tožene stranke v obravnavani zadevi, ni imel nikakršnega dokumenta, na podlagi katerega bi se njegova istovetnost lahko ugotovila. Ugotovitev istovetnosti prosilca za azil pa je po presoji pritožbenega sodišča bistvenega pomembna za nadaljevanje azilnega postopka. Res je, kot navaja v obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopno sodišče, da ZAzil ne določa, da mora prosilec za azil predložiti uradni dokument s sliko, česar kot izhaja iz izpodbijane odločbe tožene stranke, tožena stranka niti ne zatrjuje. Po stališču tožene stranke, s katerim se pritožbeno sodišče strinja, je istovetnost prosilca za azil nesporno ugotovljena, ko prosilec za azil predloži uradni dokument s sliko, kar pa je skladno z našo veljavno zakonodajo. Ker je istovetnost vlagatelja prošnje za azil v primeru, ko ta ne razpolaga z dokumenti, s katerimi bi lahko izkazal svojo identiteto, kot je tudi v obravnavanem primeru, potrebno ugotoviti z drugimi dokaznimi sredstvi, ki jih omogočajo veljavni predpisi (takšno ugotavljanje pa traja določen čas), je po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka ravnala pravilno, da je tožniku začasno omejila gibanje tudi zaradi ugotavljanja njegove istovetnosti. Pri svoji odločitvi se je pravilno oprla na določbe 2. alinee 2. odstavka 27. člena. V tej zadevi tudi niso bile prekoračene meje prostega preudarka, ki je bil po presoji pritožbenega sodišča uporabljen na način, ki ustreza namenu, za katerega je določen z zakonom za ugotavljanje istovetnosti prosilca za azil. Tožnikovi pritožbeni ugovori, da ni zavajal azilnega organa, po presoji pritožbenega sodišča niso utemeljeni. Tožena stranka je, kot izhaja iz izpodbijane sodbe in podatkov upravnih spisov, svoje sklepanje, da obstaja sum, da je tožnik zavajal oziroma zlorabljal postopek, oprla na 3. alineo 1. odstavka 27. člena v zvezi s 5. alineo 1. odstavka 36. člena, ker po njenem mnenju obstaja sum, da je tožnik vložil prošnjo za pridobitev azila v Republiki Sloveniji z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države (odločba o prekršku Policijske postaje L.V. z dne 21.8.2005). Za izrek navedenega ukrepa po že navedenih določbah ZAzil zadostuje že sum zavajanja oziroma zlorabe azilnega postopka. Da pa v obravnavanem primeru takšen sum obstaja, sta prvostopno sodišče in pred njim tožena stranka tudi obrazložila in po presoji pritožbenega sodišča za svojo odločitev navedla utemeljene razloge.

Tožnik v pritožbi ne navaja konkretno, v čem naj bi prvostopno sodišče bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu (1. točka 1. odstavka 72. člena ZUS), zato je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo le glede kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pri tem je ugotovilo, da prvostopno sodišče v obravnavani zadevi takšnih kršitev ni storilo.

Izpodbijana sodba ne temelji na dejanskem stanju, ki bi bilo ugotovljeno v sodnem postopku. Zato pritožbenega razloga iz 3. točke 1. odstavka 72. člena ZUS (zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja) ni dopustno uveljavljati (5. odstavek 72. člena ZUS).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.