Jedro

Nedopustnost izvršbe lahko uspešno uveljavlja le tisti, ki izkaže obstoj pravice, ki preprečuje izvršbo. Tožnika glede na vrsto del, ki sta jih opravila na nepremičnini, ter obdobja, v katerem so se dela opravljala (v času SPZ), solastninske pravice, ki bi preprečevala izvršbo, nista mogla pridobiti, temveč le obogatitveni zahtevek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Drugotožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 08. 06. 2011 zavrnilo ugotovitveni tožbeni zahtevek, da v izvršilni zadevi upnika J.P. (s sklepom 2874 In-350/1995 dne 10. 02. 1997 Okrajnega sodišča v Ljubljani) in pridruženi izvršilni zadevi M. B. s sklepom In-2007/1477 Okrajnega sodišča v Ljubljani dovoljena izvršba za prodajo nepremičnine, izvršba na ½ nepremičnine parc. št. 643/21, vpisani v vl. št. yy k.o. X, ni dopustna (I. točka izreka sodbe). Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta dolžna toženca tožeči stranki plačati 209.000,00 EUR s pp (II. točka izreka sodbe) in odločilo, da je dolžna tožeča stranka vsakemu od tožencev povrniti pravdne stroške v višini 1.386,00 EUR (III. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožeča stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da (s stroškovno posledico) izpodbijano sodbo razveljavi in samo odloči oziroma zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje (toda po drugem sodniku). Poudarila je, da ugotovitev sodišča prve stopnje, češ da med pravdnima strankama ni bilo spora o tem, da je bil dne 22. 06. 1994 sklenjen Sporazum o obstoju in zavarovanju denarne terjatve, ki sta ga sklenila J.P. kot upnik in dolžnika Ž. in Đ. R., v višini 86.000,00 DEM, z zapadlostjo, višino obrestne mere, ne drži v celoti, saj tožniku A. R. ni bilo znano, da je bilo dogovorjeno, da se terjatev po navedenem sporazumu zavaruje z rubežnim popisom stanovanjske hiše na naslovu S.. Sodišče prve stopnje je sledilo le navedbam tožencev (oziroma interesom tožencev na račun tožnikov) in v okviru procesnega vodstva ni izvedlo zaslišanja udeležencev navedenega Sporazuma o njegovi vsebini (to je predlaganih prič Ž. in Đ. R.). Zaslišani prvotožnik ni izpovedal, da mu je bil znan Dogovor (B9) med Ž. R., Z. C., S. I. in drugotožencem, zaradi česar je zaključek sodišča prve stopnje, da mu je bil znan (ker je poznal I. in ker je o tem spraševal), samovoljen. Prvotožnik tudi ni izjavil, da mu je bilo že ob sklepanju pogodb popolnoma jasno, da je bilo ozadje poslov takšno, da se njegovega očeta »prinese okoli« (povedal je, da mu je to postalo popolnoma jasno tekom izvršilnega in zlasti tega postopka). Tožeča stranka ob sklepanju pogodbe z dne 30. 05. 1999 ni vedela, da je bila pogodba obremenjena z dvema zastavnima pravicama. Drugotoženi je izvršilni naslov pridobil šele s pravnomočno sodbo opr. št. P 53/2006, kot to izhaja iz izvršilnega spisa In 1477/2007, ki se je pridružil postopku In-350/1995, ki ga je sprožil prvotoženi, in ne na podlagi Sporazuma iz leta 1994 (kot se navaja v obrazložitvi), za katerega tožnika nista vedela vse do predložitve v tem pravdnem spisu. Ne držijo ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bilo tožnikoma ob sklenitvi pogodbe z dne 30. 05. 1999 jasno, da je bila nepremičnina obremenjena tudi z Dogovorom z dne 08. 06. 1994 (tega tožnika nista vedela, niti nista mogla vedeti), tega pa sodišče tudi logično ne pojasni (J. P. je tožbo na ugotovitev lastninske pravice lastninske pravice - P 3629/2003 - vložil šele v letu 2003, dne 16. 10. 2008 pa je bil izdan sklep o vpisu v zemljiško knjigo, pri čemer dolžnika o tem nista nič vedela, saj so se sodne odločbe vročale s fikcijo). To sta izvedela šele v letu 2009, ko sta želela na sporni stanovanjski hiši vzpostaviti in vpisati etažno lastnino na zgornjem stanovanju. Takrat sta ugotovila, da je nepremičnina obremenjena z izvršbama in predmet prodaje na dražbi, zaradi česar sta v izvršilnem postopku vložila ugovor tretjega, nato pa tožbo na nedopustnost izvršbe (na ½ nepremičnine). Kot izhaja iz listin sodnega spisa, tožnikoma o ustanovitvi zastavne pravice na sporni nepremičnini v korist drugotožene stranke ni nič znano (vse do leta 2009 jima ni bilo znano, da je na sporni nepremičnini v korist tožencev vpisana zastavna pravica oziroma zaznamba rubeža, prav tako je prvotožnik šele takrat začel raziskovati ozadje očetovih dolgov). Ne držijo izjave tožencev podane v tej pravdi, da jima je bilo žal, da je prišlo do prodaje nepremičnine, ter kaj sta ponujala dolžnikoma, da bi se dolg poplačal na drug način. Ker sta vztrajala pri prodaji celotne nepremičnine in nerazumno nasprotovala realni oceni vrednosti in prodaji v skladu z njo (s čimer sta tožeči stranki onemogočila, da bi od prodaje nepremičnine dobila povrnjena vsaj delno vlaganja), sta tožeči stranki nedopustno povzročila škodo (ker je bila nepremičnina prodana pod ceno, sta dolžnika po poplačilu terjatev do tožencev ostala brez vsega premoženja in s tem možnosti tožnikoma povrniti vrednost njunih vlaganj). Ker je bila tekom tega postopka sporna nepremičnina prodana, je bil postavljen denarni zahtevek. Z zavrnitvijo tega zahtevka so jima kršene temeljne človekove (ustavne) pravice.

3. Tožencema je bila pritožba poslana v odgovor. Prvotoženi ga ni podal, drugotoženi pa pritožbenemu sodišču v odgovoru predlaga, da (s stroškovno posledico) pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Že iz določb 64. in 65. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) jasno izhaja, da lahko nedopustnost izvršbe uperjene na določeno stvar uspešno uveljavlja le tisti, ki lahko izkaže obstoj pravice, ki preprečuje izvršbo (1). V primeru tožbe tretjega zaradi nedopustnosti izvršbe je torej na tožniku trditveno in dokazno breme glede obstoja takšne pravice. Upoštevajoč že same trditve tožnikov o vrsti del, ki sta jih izvajala na stanovanjski hiši na naslovu S., ki stoji na parceli prvotožnikovih staršev št. 634/21 k.o. X (2), in obdobja, v katerem so se ta dela po njunih navedbah izvajala (1998 – 2008) (3), je moč z ozirom na določbo 48. člena relevantnega Stvarnopravnega zakonika (SPZ) zaključiti, da zatrjevane solastninske pravice, ki bi preprečevala izvršbo na omenjeno nepremičnino, nista mogla pridobiti (ampak kvečjemu obogatitveni zahtevek do lastnika nepremičnine) (4). To pa je tudi ključni razlog, zaradi katerega je njun tožbeni zahtevek (na ugotovitev nedopustnosti izvršbe) neutemeljen. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe z dne 08. 06. 2011, je sodišče prve stopnje svojo (sicer pravilno) odločitev oprlo predvsem na ugotovitev, da naj bi tožnika ob sklepanju pogodbe z dne 30. 05. 1999 (priloga A12) vedela, da naj bi bila nepremičnina obremenjena z zastavnima pravicama tožencev. Ta okoliščina pa je z ozirom na predhodno ugotovitev (da že iz samih trditev tožnikov izhaja, da nista mogla pridobiti solastninske pravice na nepremičnini) povsem nerelevantna. Posledično enako velja glede vseh v zvezi z njo postavljenih pritožbenih navedb (5), prav tako tistih, ki se nanašajo na trenutek, ko naj bi prvotožnik izvedel, da je bil dne 22. 06. 1994 med J. P. kot upnikom in dolžnikoma Ž. in Đ. R. sklenjen Sporazum o obstoju in zavarovanju denarne terjatve (6), nadalje glede okoliščine, kdaj je drugotožnik pridobil izvršilni naslov (7) (ta trditev je hkrati novota) (8), kakor tudi glede razpravljanja o tem, ali so v tej pravdi podane izjave tožencev, češ da jima je bilo žal, da je prišlo do prodaje nepremičnine (ter kaj sta ponujala dolžnikoma, da bi se dolg poplačal na drug način), resnične.

6. Kljub temu da je naroku dne 23. 03. 2011 tožena stranka v tej smeri jasno ugovarjala (in sicer glede neobstoja potrebnih trditev), je tožeča stranka glede denarnega zahtevka (ki ga je postavila na istem naroku) navedla zgolj to, da zahteva, ker je bila nepremičnina tekom izvršilnega postopka prodana, polovico njene vrednosti (9).To pa seveda tudi približno ni ustrezna pravno-relevantna dejanska podlaga, ki bi narekovala ugoditev postavljenemu denarnemu zahtevku.

7. Ker (obravnavani) pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

8. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi njene pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. ZPP). Tudi drugotožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi o pritožbi tožeče stranke (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

(1) Gre predvsem za obstoj (so)lastninske pravice na stvari.

(2) Na nepremičnini sta se starša kot solastnika vsak do ½ vpisala na podlagi odločbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 3629/2003 z dne 13. 12. 2005 (v zvezi z dopolnilnim sklepom sprejetim v isti zadevi z dne 27. 01. 2006) z začetkom učinkovanja 18. 08. 2006. (3) Glej točko III prve pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 22. 02. 2011. (4) Iz tega razloga tudi ni (bilo) potrebe po zaslišanju Ž. in Đ. R..

(5) Torej kdaj sta tožnika izvedela, da je nepremičnina obremenjena z zastavnima pravicama tožencev oziroma da obstajata dogovora z dne 22. 06. 1994 in 08. 06. 1994 (v okviru katerih sta bili ti dve dogovorjeni).

(6) V zvezi s tem velja zgolj pripomniti, da je prvotožnik (letnik 1977) ob zaslišanju na naroku dne 08. 06. 2011 povedal, da je za sporazum o ustanovitvi zastavne pravice izvedel (pokazana pa mu je bila tudi vsa dokumentacija) še v času svoje mladoletnosti. Takrat naj bi mu po njegovih besedah tudi postalo jasno, da »nekaj ne štima« oziroma da je bilo že v osnovi dogovorjeno, da se očeta »nategne« (iz zapisnika ne izhaja njegova izjava, češ da mu je to postalo popolnoma jasno tekom izvršilnega in zlasti tega pravdnega postopka).

(7) Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe nikjer ne navaja, da naj bi drugotoženi »izvršilni naslov« dobil že na podlagi Sporazuma iz leta 1994 (govori zgolj o pridobitvi zastavne pravice z zaznambo sklepa o izvršbi).

(8) S tožbo na nedopustnost izvršbe se lahko uveljavlja le tiste ugovore, ki so bili predhodno podani v izvršilnem postopku in še to v strogo omejenem časovnem okviru (šesti odstavek 65. v zvezi s 60. členom ZIZ).

(9) Pritožbene trditve, češ da sta jima toženca nedopustno povzročila škodo, ker sta vztrajala pri prodaji celotne nepremičnine in nerazumno nasprotovala realni oceni vrednosti in prodaji v skladu z njo (s čimer naj bi tožnikoma onemogočila, da bi od prodaje vsaj delno dobila povrnjena vlaganja), predstavljajo nedopustne novote.