Jedro

V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožeče stranke. Upravni akt, ki je lahko predmet presoje v upravnem sporu, mora tako glede na navedeno določbo 2. člena ZUS-1 izpolnjevati tako formalni kot materialni kriterij za pojem upravnega akta. Po materialnem kriteriju so upravni akti le tisti, ki vsebujejo vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke. Ker tožeča stranka v danem roku 15 dni ni dopolnila tožbe, je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo tožbo ter se pri tem oprlo na določbo 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, saj je tožeča stranka izpodbijala akt, ki ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) zavrglo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 6.6.2007. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčne uprave RS, Davčnega urada ... z dne 19.2.2007. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo, da je v dvostopenjskem upravnem postopku, v katerem je bila pritožba tožeče stranke zavrnjena, predmet upravnega spora presoja zakonitosti upravnega akta – odločbe organa prve stopnje, s katerim je odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika (2. člen ZUS-1). V obravnavanem primeru tožeča stranka kljub pravilnemu pravnemu pouku izpodbijanega akta tudi po opozorilu sodišča z dopisom z dne 7.9.2007 s tožbo izpodbija akt organa druge stopnje o zavrnitvi pritožbe. Ker po določbah ZUS-1 izpodbijani akt ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je sodišče prve stopnje tožbo kot nedopustno zavrglo.

Tožeča stranka je zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje vložila pritožbo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter nadaljuje s predmetnim upravnim postopkom. Tožeča stranka je namreč vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje, saj ji dopis sodišča z dne 7.9.2007 ni bil vročen in zato ni popravila tožbe, kar pomeni, da je naslovno sodišče v nasprotju s pravili postopka izdalo izpodbijani sklep ter sklepalo, da je bila vročitev opravljena po pravilih fikcije, pri čemer pa naj tožba ne bi bila pravočasno popravljena. Glede na dejstvo, da tožeča stranka sploh ni mogla prevzeti navedenega dopisa, posledično tudi ni mogla dopolniti in popraviti tožbe iz razlogov, ki so razvidni iz predloga za vrnitev v prejšnje stanje.

Pritožba ni utemeljena.

V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožeče stranke. Upravni akt, ki je lahko predmet presoje v upravnem sporu, mora tako glede na navedeno določbo 2. člena ZUS-1 izpolnjevati tako formalni kot materialni kriterij za pojem upravnega akta. Po materialnem kriteriju so upravni akti le tisti, ki vsebujejo vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke. Glede na navedeno je po presoji vrhovnega sodišča prvostopenjsko sodišče pravilno z dopisom pozvalo tožečo stranko, da dopolni tožbo, ki jo je vložila dne 10.7.2007. Poziv na dopolnitev je bil tožeči stranki vročen na podlagi 141. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Uradni list RS, št. 73/07). Prvi poskus vročitve poziva je bil opravljen dne 13.9.2007, ko je poštar pustil obvestilo, iz katerega je razvidno, da bo naslednji dan ponovno poskušal opraviti vročitev. Ker tudi naslednji dan vročitev ni bila uspešna, je bilo puščeno obvestilo, da lahko tožeča stranka pošiljko prevzame na pošti v 15 dneh. Tožeča stranka je bila tudi pravilno opozorjena, da če pošiljke ne bo prevzela, se bo štelo, da je bila vročitev opravljena na dan, ko je bilo puščeno obvestilo. Po presoji vrhovnega sodišča je bil način poskušanja vročitve opravljen v skladu z določbami ZPP. Sodišče je utemeljeno štelo, da je bila vročitev poziva na dopolnitev tožeči stranki opravljena dne 14.9.2007. Ker tožeča stranka v danem roku 15 dni ni dopolnila tožbe, je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo tožbo ter se pri tem oprlo na določbo 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, saj je tožeča stranka izpodbijala akt, ki ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, kot je bilo že zgoraj pojasnjeno.

V zvezi s pritožbenimi ugovori, da tožeča stranka dopisa sodišča zaradi odsotnosti ni mogla prevzeti in posledično tudi ni mogla tožbe dopolniti ter sklicevanjem na predlog za vrnitev v prejšnje stanje, pa vrhovno sodišče pripominja, da je tožeča stranka sicer vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ki pa je bil s sklepom z dne 18.12.2007 zavržen kot prepozen. Tožeča stranka pa ne navaja, da bi se zoper ta sklep pritožila, torej je odločitev glede vrnitve v prejšnje stanje pravnomočna.

Ker razlogi, zaradi katerih se sklep izpodbija, niti razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.