Jedro

Vsa pravno relevantna dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče, izkazujejo, da niso podani pogoji za preklic darilne pogodbe, ker bi bilo ogroženo tožničino preživljanje. Preklic darilne pogodbe ni mogoč, če bi z njim prišel obdarjenec v položaj, da bi bilo ogroženo njegovo preživljanje. Slabo finančno stanje toženca pa nenazadnje izhaja tudi iz tožničine izpovedbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je zaradi tožničinega preklica razveljavljena darilna pogodba, ki sta jo pravdni stranki sklenili 6. 6. 2011, pri čemer se obdrži v veljavi ustanovljena osebna služnost užitka z vsebino, določeno v členu III pogodbe z dne 6. 6. 2011. Prav tako so bili zavrnjeni zahtevki na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice ter na dovolitev vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja (I. točka izreka). Tožnici je bilo naloženo plačilo stroškov pravdnega postopka v višini 1.212,37 EUR v korist proračuna Republike Slovenije (II. točka izreka), stranskima intervenientoma pa je dolžna povrniti 3.231,47 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1). Predlaga, da pritožbeno sodišče odločitev prvega sodišča spremeni; podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje ter toženca zaveže k plačilu stroškov pritožbenega postopka. Pritožnica opozarja, da se sodišče do toženčeve pripravljalne vloge z dne 23. 9. 2015, v kateri so potrjene navedbe iz odgovora na tožbo - s tem pa tudi tožbe - ni opredelilo. Pritožba povzema toženčeva zatrjevanja ter podaja svoje videnje zadeve v zvezi z nakazili denarnih sredstev ... banke. Sprašuje se, kdaj je nastala potreba po zaslišanju M. P. in sama odgovori, da takrat, ko je toženec zanikal nekaj, kar ne drži. V zvezi z dvigom 100.000,00 EUR, kar predstavlja kupnino za stanovanja, in ki naj bi jih toženec izročil tožnici, pritožba opozarja, da je to nemogoče, ker je imel toženec račun blokiran. Opozarja, da je z oznako „baba“, ki mu pobere ves denar, bila mišljena N. H., ne pa toženčeva bivša žena, kar so vedeli vsi, razen sodišča. Pritožba izpostavlja napačno interpretacijo prvega sodišča glede kurjave. Poudarja, da so bila drva nabavljena po tem, ko je bilo v tožničinem delu hiše že 14 dni hladno. Toženec pa je v času odklopa svojo etažo ogreval z elektriko. Pritožba graja odločitev sodišča, da tožencu ni treba odgovarjati na vprašanja pooblaščencev. S tem se je prvo sodišče postavilo na stran toženca, še preden je bil dokazni postopek zaključen. Sodišče bi moralo obravnavo prekiniti in tožencu omogočiti, da si odpočije, pa četudi bi bila glavna obravnava preložena na drug datum, saj toženec ni izrecno izjavil, da noče odgovarjati na vprašanja pooblaščencev. Pritožnica priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. V odgovoru na pritožbo toženec pritrjuje argumentaciji, pravnim naziranjem in zaključkom prvega sodišča. Predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje se je pravilno osredotočilo na vprašanje obstoja okoliščin, ki utemeljujejo preklic darilne pogodbe zaradi stiske (539. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ) oziroma zaradi hude nehvaležnosti (540. člen OZ). Sprejeta odločitev, ki je rezultat skrbno izvedenega dokaznega postopka, je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna in je pritožba ne more omajati.

6. Pritožba zmotno meni, da se prvo sodišče ni opredelilo do tožnikove pripravljalne vloge z dne 23. 9. 2015. Vsebino zatrjevanj je presojalo skozi prizmo (ne)obstoja razlogov za preklic darilne pogodbe. Opredelitev prvega sodišča tako izhaja iz celotnega konteksta vsebinskega dela obrazložitve, ki je v pretežni meri pritrdilo toženčevemu razlogovanju, nanizanem v prej navedeni pripravljalni vlogi.

7. Pritožnica zmotno meni, da odgovor na tožbo že sam po sebi pritrjuje njenim zatrjevanjem in bi lahko predstavljal podlago za ugoditev tožbenemu zahtevku. Zgolj zatrjevanja iz odgovora na tožbo še ne odgovorijo na vprašanje o obstoju vseh relevantnih okoliščin za preklic darilne pogodbe. Celo nasprotno, v njem je med drugim izpostavljeno tudi dejstvo, da je toženec prišel v težave, kar nakazuje na uporabo določbe drugega odstavka 539. člena OZ.

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju prvega sodišča v zvezi s toženčevim (ne)prejemom 40.000,00 EUR v sporu zoper ..., d. d. Listine, ki jih je predložil tožničin pooblaščenec, izkazujejo, da je ves denar dejansko prejela M. P.; tožnica pa ni s prepričljivostjo izkazala, da je bil nato ta denar izročen tožencu. O tem je sodišče sklepalo tudi na podlagi časovne analize dogajanja, ki je pokazala, da zatrjevani potek dogodkov, ki ga je podala tožnica, ni verjeten. Tožnica pa tudi ni zatrjevala 15-kratnega prevzema denarja v odvetniški pisarni, kar navaja pritožba.

9. Pritožnica ne graja substancirano zavrnitve dokaznega predloga z zaslišanjem M. P. Kljub temu pa pritožbeno sodišče opozarja na vsebinsko prepričljive razloge, ki so pripeljali do zavrnitve predlaganega dokaznega predloga(2).

10. Sodišče prve stopnje je v zvezi z denarjem (kupnina za stanovanja) prepričljivo zaključilo, da ga je prejela tožnica. Trditve, da ga je dejansko prejel toženec, tožnica niti ni postavila. Podlago za svoj zaključek pa je sodišče imelo v izpovedbi priče N. H., toženčeve izvenzakonske partnerke. Pritožbene trditve o tem, da je imel toženec v tistem obdobju račun blokiran, pa so neupoštevne, saj tožnica tovrstnih navedb ni pravočasno podala.

11. Pritožbeno izpostavljanje, kdo je mišljen z izrazom „baba“, je za samo odločitev v tej zadevi, in ob upoštevanju preostalih okoliščin, povsem nepomembno, zato se pritožbeno sodišče do tega ne bo opredeljevalo, saj tožnica vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe ni izkazala.

12. Vsa pravno relevantna dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče, izkazujejo, da niso podani pogoji za preklic darilne pogodbe, ker bi bilo ogroženo tožničino preživljanje. Preklic darilne pogodbe ni mogoč, če bi z njim prišel obdarjenec v položaj, da bi bilo ogroženo njegovo preživljanje. Slabo finančno stanje toženca pa nenazadnje izhaja tudi iz tožničine izpovedbe. Zatrdila je, da toženec nima s čim plačevati in da je še njemu treba pomagati.

13. Tožnica tudi ni izkazala razlogov, ki bi utemeljevali preklic darilne pogodbe zaradi hude nehvaležnosti. „Odklopa kurjave“, ki ga izpostavlja pritožba, tožnica tudi po oceni pritožbenega sodišča ni izkazala. Zatrjevanje pritožbe o napačni interpretaciji prvega sodišča glede kurjave ter nadaljnja navajanja, ki med drugim predstavljajo pritožbeno novoto, pa odločitve ne omajajo. Ni razloga, da sodišče ne bi sledilo izpovedbi N. H., ki je izpovedala o nemožnosti izklopa ogrevanja le za posamezno nadstropje. Pritožničina zatrjevanja o toženčevem zapiranju radiatorjev in nabavi drv pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ne nudijo prepričljive podlage za drugačno odločitev.

14. Podlago za odločitev, da se ne nadaljuje z zaslišanjem toženca, je imelo sodišče v določbi 262. člena ZPP. Stranke se namreč k izpovedbi ne more prisiliti. Toženec je na ponovno vprašanje, ali bo odgovarjal, jasno izrazil svoje stališče, da ne bo odgovarjal, kar izhaja iz zapisnika z dne 29. 9. 2016. Zato se je sodišče pravilno oprlo na določbo 262. člena in ni zagrešilo kršitev, ki jih izpostavlja pritožba. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju vseh okoliščin tudi ocenilo toženčevo izpovedbo. Ob vsem tem pa je bistveno, da je tožničina preskromna trditvena in dokazna podlaga vodila k odločitvi o zavrnitvi tožbenega zahtevka.

15. Glede na pojasnjeno pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), zato je pritožbo na podlagi določbe 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

16. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato nosi svoje stroške postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona). Odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi sodišča druge stopnje, zato toženec nosi stroške, ki so mu nastali z njegovo vložitvijo.

Op. št. (1): Ur. list RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP.

Op. št. (2): Primerjaj stran 10 izpodbijane sodbe.