Jedro

Tožeča stranka se je sklicevala na prodajo hiše, s katero je očitno tožena stranka pridobila premoženjski ekvivalent (kupnino). Navaja še, da je tožena stranka lastnica poslovnih prostorov v centru Ljubljane, ki jih oddaja v najem poslovnim subjektom. Iz trditvene podlage spora izhaja nadalje, da je tožena stranka imetnik poslovnega deleža v tožeči stranki (40%) in družbi F., d.o.o., pri čemer tožeča stranka ni podala navedb, da bi bila poslovna deleža brez vrednosti. Prav tako dejstvo, da je tožeča stranka tik pred upokojitvijo, ne utemeljuje zaključka, da nima drugih sredstev, dohodkov, prihrankov. Nasprotno, iz neprerekanih trditev tožene stranke izhaja, da pridobiva (najmanj) dohodke iz naslova najemnine za poslovno prostore. Ob tako pomanjkljivi trditveni podlagi predloga za izdajo začasne odredbe se zaključek sodišča prve stopnje o neizkazani nevarnosti izkaže kot pravilen.

Iz navedb tožeče stranke izhaja bojazen, da bo dokazni postopek o izvajanju konkurenčne dejavnosti in posledično odškodninske odgovornosti tožene stranke zaradi ravnanja tožene stranke (odsvojitev družbe A., d.o.o.) onemogočen ali vsaj otežen. Takšna bojazen bi lahko utemeljevala predlog za zavarovanje dokazov po 264. členu ZPP, ni pa ji namenjen postopek zavarovanja z začasno odredbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zavrne. S predlogom je tožeča stranka predlagala, da se toženi stranki prepove odtujitev ali obremenitev nepremičnin ID znak ..., ..., ... in ..., vse last tožene stranke do celote, ter se zaznamuje prepoved odtujitve in obremenitve v zemljiški knjigi.

2. Zoper sklep vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo dodeli drugemu sodniku.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da jo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka je predlog za izdajo začasne odredbe utemeljila na obstoju verjetnosti terjatve iz naslova škode, ki jo je utrpela zaradi škodljivih ravnanj tožene stranke (preprečitev poslovanja v lokalu na naslovu P., prilastitev razstavljenih eksponatov – kaminov, skrivanje sodne pošiljke, okrnitev ogleda tožeče stranke, izvajanje dejanj nelojalne konkurence). Škodo ocenjuje v znesku 323.291,00 EUR. Nevarnost, da bo uveljavitev terjatve zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem onemogočena oz. precej otežena (drugi odstavek 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ) je tožeča stranka utemeljevala na ravnanjih tožene stranke, ki da aktivno prodaja svoje premoženje (prodaja H. hiše v bližini arboretuma ...).

6. Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, potem ko je ugotovilo, da: - verjetnost odškodninske terjatve iz naslova preprečitve vstopa v poslovni prostor na P. ni izkazana; - dejstvo prodaje hiše ne izkazuje nevarnosti po drugem odstavku 270. člena ZIZ; - predlagana prepoved odtujitve in obremenitve kot poseg v lastnino tožene stranke za slednjo ne predstavlja neznatne škode (tretji odstavek 270. člena ZIZ).

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje navedbam pritožbe, da se je sodišče prve stopnje opredelilo zgolj do verjetnosti odškodninske terjatve zaradi zatrjevane enostranske prekinitve najemne pogodbe za poslovni prostor, ni pa (zmotno) presojalo navedb tožeče stranke v zvezi z njenimi terjatvami iz naslova zadrževanja kaminov, uničenja in skrivanja sodne pošiljke, krnitve dobrega imena tožeče stranke in izvajanja nelojalne konkurence. Vendar pa je po prepričanju pritožbenega sodišča odločitev v izpodbijanem sklepu pravilna iz drugih razlogov.

8. Za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve mora skladno z določbo 270. člena ZIZ upnik izkazati tako verjeten obstoj terjatve kot tudi verjeten obstoj nevarnosti, da je zaradi odtujevanja, skrivanja ali kakršnegakoli drugega razpolaganja dolžnika s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Pogoja morata biti izpolnjena kumulativno.

9. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni uspela izkazati pogoja po drugem odstavku 270. člena ZIZ (verjetnost nastanka nevarnosti). Slednjega je utemeljevala z dejstvom, da je tožena stranka prodala H. hišo v neposredni bližini arboretuma ... (po oglasu za ceno 450.000,00 EUR), s čimer da je prodala več kot polovico vrednosti svojega nepremičnega premoženja. Navajala je še, da preostalo nepremično premoženje ne bo več zadoščalo za poplačilo vseh dolgov tožeče stranke ter da je tožena stranka tik pred upokojitvijo in da nima takšnih prihodkov, iz katerih bi se tožeča stranka lahko poplačala v izvršbi.

10. Neprerekana je navedba tožene stranke, da je H. hišo začela prodajati že pred nastalim sporom med pravdnima strankama (v septembru 2009), kar ne utemeljuje očitanega subjektivnega namena tožene stranke, da bi se želela izogniti poplačilu vtoževane terjatve. Vendar pa je nadalje potrebno presoditi še, ali je imelo ravnanje tožene stranke (prodaja H. hiše) za (objektivno) posledico onemogočanje ali otežkočanje izvršbe, ne glede na to, ali je dolžnikov cilj prav to. Iz trditev tožeče stranke in neprerekanih trditev tožene navedeno ne sledi. Tožeča stranka se je sklicevala na prodajo hiše, s katero je očitno tožena stranka pridobila premoženjski ekvivalent (kupnino). Navaja še, da je tožena stranka lastnica drugega nepremičnega premoženja. Po trditvah tožene stranke gre za poslovne prostore v centru Ljubljane, ki jih oddaja v najem poslovnim subjektom. Iz trditvene podlage spora izhaja nadalje, da je tožena stranka imetnik poslovnega deleža v tožeči stranki (40%) in družbi F., d.o.o., pri čemer tožeča stranka ni podala navedb, da bi bila poslovna deleža brez vrednosti. Prav tako dejstvo, da je tožeča stranka tik pred upokojitvijo, ne utemeljuje zaključka, da nima drugih sredstev, dohodkov, prihrankov. Nasprotno, iz neprerekanih trditev tožene stranke izhaja, da pridobiva (najmanj) dohodke iz naslova najemnine za poslovno prostore. Ob tako pomanjkljivi trditveni podlagi predloga za izdajo začasne odredbe se zaključek sodišča prve stopnje o neizkazani nevarnosti izkaže kot pravilen.

11. Neutemeljeno je tudi pritožbeno opozarjanje na izostanek obrazložitve v zvezi z odprodajo konkurenčne gospodarske družbe A., d.o.o., in posledično sklicevanje na kršitev po 14. točki drugega odstavka 239. člena ZPP. Tožeča stranka je navajala, da odprodaja podjetja s strani tožene stranke dokazuje, da se ta zaveda protipravnosti svojih preteklih ravnanj, da želi s tem prikriti dokaze o protipravnih ravnanjih in se izogniti očitku kršitve konkurenčne prepovedi (tč. X pripravljalne vloge z dne 26. 09. 2011 - list. št. 73). Iz navedb tako izhaja bojazen tožeče stranke, da bo dokazni postopek o izvajanju konkurenčne dejavnosti in posledično odškodninske odgovornosti tožene stranke zaradi ravnanja tožene stranke (odsvojitev družbe A., d.o.o.) onemogočen ali vsaj otežen. Takšna bojazen bi lahko utemeljevala predlog za zavarovanje dokazov po 264. členu ZPP, ni pa ji namenjen postopek zavarovanja z začasno odredbo. Ta služi zavarovanju terjatve, ki je/bo predmet ugotavljanja v nadaljnjem (rednem) postopku (prvi odstavek 270. člena in prvi odstavek 272. člena ZIZ). Ker tako navedbe v zvezi z odprodajo podjetja ne utemeljujejo predloga za izdajo začasne odredbe, se izkažejo kot neodločilne in zato tudi ni obstajala dolžnost sodišča prve stopnje, da se o njih opredeli.

12. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ).

13. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in v zvezi s 15. členom ZIZ). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k odločitvi v zadevi, zato stroški odgovora na pritožbo niso stroški, ki bi bili za pravdo potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).