Jedro

Ko dolžnik uveljavlja odlog iz 2. odst. 71. čl. ZIZ je sodišče dolžno presoditi le, ali so razlogi, ki jih je dolžnik navedel, posebno upravičeni razlogi. Za odlog v takem primeru ni kot kumulativno določen pogoj, da mora dolžnik izkazati tudi za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo škodo ali težko nadomestljivo škodo in da je ta škoda večja od tiste, ki bi zaradi odloga lahko nastala upniku.

Izrek

Pritožbi dolžnika se zavrne kot neutemeljena in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje dolžnikov predlog za odlog izvršbe kot neutemeljen zavrnilo. Ugotovilo je, da bi dolžnikove ugovorne navedbe sicer lahko predstavljale posebno upravičen razlog za odlog izvršbe, vendar pa to dejstvo ne zadošča za utemeljenost njegovega predloga, saj dolžnik ni niti zatrjeval, da bi mu takojšnja realizacija predmetne izvršbe povzročila nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo, niti da bi bila ta škoda večja od škode, ki bi zaradi odloga izvršbe lahko nastala upnikom.

Zoper ta sklep se je pritožil dolžnik po svoji pooblaščenki in predlagal njegovo spremembo, podrejeno pa razveljavitev. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določila 71. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Sodišče namreč ugotavlja, da morata biti za odlog izvršbe kumulativno podana dva pogoja, in sicer posebno upravičen razlog in nevarnost nenadomestljive oz. težko nadomestljive škode. ZIZ pa določa dva temelja za odlog izvršbe, in sicer v 1. odstavku navedenega člena, kjer zahteva zatrjevano nevarnost škode in kumulativno taksativno določa primere, v katerih je odlog izvršbe dopusten in pa drugega v 2. odstavku navedenega člena, ki pa se ne navezuje na določilo 1. odstavka istega člena. 2. odstavek dopušča odlog izvršbe tudi v drugih primerih, ko so za to podani posebno upravičeni razlogi. Dolžnik pa je zaprosil za odlog izvršbe po 2. odstavku navedenega člena. Zakonski pogoj po 2. odstavku pa je le posebno upravičen razlog. To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje nepravilno odločilo.

Pritožba dolžnika ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče sicer ocenjuje, da je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep res izdalo v nasprotju z določilom 2. odst. 71. čl. ZIZ, kljub temu pa dolžnik s svojo pritožbo ne more biti uspešen, to pa iz drugih, v nadaljevanju tega sklepa navedenih razlogov. V konkretnem primeru je namreč dolžnik predlagal odlog izvršbe iz razloga po 2. odst. 71. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) za tri mesece. Po 2. odst. 71. čl. ZIZ pa sme sodišče na predlog dolžnika odložiti izvršbo tudi v drugih primerih (kot so navedeni v 1. odst. navedenega člena), ko so za to podani posebno upravičeni razlogi, vendar najdlje za 3 mesece in le enkrat. To pa dejansko pomeni, da je dolžno sodišče v takem primeru, ko dolžnik uveljavlja odlog iz 2. odst. 71. čl. presoditi le, ali so razlogi, ki jih je dolžnik navedel, posebno upravičeni razlogi. Za odlog v takem primeru pa ni kot kumulativno določen pogoj, kot je zmotno ocenilo sodišče prve stopnje, da mora dolžnik izkazati tudi za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo škodo ali težko nadomestljivo škodo in da je ta škoda večja od tiste, ki bi zaradi odloga lahko nastala upniku. Pogoj nenadomestljive oz. težko nadomestljive škode je namreč tudi po stališču pritožbenega sodišča izrecno predpisan le za odlog izvršbe iz razlogov po 1. odst. 71. čl., kar pa ne pomeni, da tega razloga sodišče ne bi moglo upoštevati v okviru presoje posebno upravičenih razlogov, vendar pa ima v takem primeru drug pravni pomen. Posebno upravičen razlog pa je pravni standard. Pravni standard je pravni pojem, kateremu je zakonodajalec določil le okvir, določitev natančnejše vsebine pa je prepustil tistemu, ki ga bo uporabljal. Merila za dopolnitev vsebine pravnega standarda določa sodna praksa, ki v vsakem posameznem primeru posebej ugotavlja, ali določeno ravnanje ustreza pravnemu standardu. Sklepanje o tem pa je pravno sklepanje in je zato vprašanje ali neko ravnanje izpolnjuje ta standard pravno vprašanje. Dolžnik je v obravnavanem primeru v vlogi, ki jo je podal sodišču že dne 21.11.2006 kot upravičene razloge navajal, da je predmet izvršbe dolžnikov solastninski delež do 26/100 oz. 26/200 na nepremičninah v k.o. K., da se s solastnikoma dogovarja, da bi mu izplačala njegovo vrednost deleža, s tako pridobljenimi sredstvi pa bi lahko poplačal upnike. Takih razlogov pa ni mogoče opredeliti kot posebno upravičenih razlogov za odlog izvršbe. Izvršilni postopek je namenjen prisilnemu poplačilu terjatve, do njega pa pride, ker dolžnik prostovoljno ne izpolni svoje obveznosti. Obveznosti dolžnika so v obravnavanem primeru zapadle že pred več kot petimi leti, kljub temu pa jih do sedaj ni prostovoljno izpolnil, niti jih v tem obdobju ni bilo mogoče prisilno izvršiti. Ob takem stanju že njegovega predloga o zgolj morebitnem dogovoru s solastniki o izplačilu njegovega solastniškega deleža ni mogoče verodostojno obravnavati. Ker pa tudi ni prav nobenih ovir, da solastniki na že razpisani javni dražbi za prodajo teh nepremičnin sami odkupijo dolžnikov solastniški delež, tudi posebni dogovori o izplačilu dolžnika s strani solastnikov nimajo prav nobene teže. Zato takih razlogov, kot jih je navedel dolžnik nikakor ni mogoče opredeliti kot posebno upravičenih razlogov v smislu 2.odst.71.čl. ZIZ in je zato nasprotno stališče sodišča prve stopnje zmotno. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbo dolžnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2.tč.365.čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15.čl. ZIZ).