Jedro

Tožena stranka v pritožbi pravilno opozarja, da je vsebina Sklepa jasna. Sodišče prve stopnje je zato pri presoji obstoja in teže kršitve zmotno štelo kot odločilno, da tožena stranka tožnici kot vodji ni dala (še) posebnih navodil glede vodenja evidenc opravljanja molekularnih preiskav, saj ta niso bila potrebna. Pri tem tudi ni bistveno, da se je sporni dodatek za delavce tožničinega oddelka sicer obračunaval po posameznih dnevih (in ne po posameznih urah). Okoliščina, da je bil položaj tožnice specifičen, saj je kot edini mikrobiolog med vodji oddelkov poleg del in nalog iz naslova te funkcije opravljala tudi molekularne preiskave na prisotnost koronavirusa, je namreč ni razbremenjevala dolžnosti za posredovanje podatkov, ki ustrezajo vsebini in obsegu dejansko opravljenega dela.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijani ugodilni del sodbe (v I. do V. točki in v prvem odstavku VII. točke izreka) spremeni tako, da se sodba v tem delu na novo glasi: „I. Zavrne se tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 4. 2021 nezakonita.

II. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 8 dneh za čas prepovedi opravljanja dela plačati razliko med prejeto plačo in plačo, ki bi jo tožeča stranka morala prejeti v obdobju od 1. 4. 2021 do 16. 4. 2021, to je v višini 2.900,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 5. 2021 do plačila.

III. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v 8 dneh tožečo stranko od 18. 5. 2021 do 30. 11. 2021 prijaviti v obvezna zavarovanja ter ji za to obdobje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ji plačati mesečne plače v višini 9.186,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. dne v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila.

IV. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 8 dneh plačati denarno povračilo v znesku 55.118,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2021 do plačila.

V. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna za tožečo stranko v 8 dneh od 18. 5. 2021 do 30. 11. 2021 plačati premijo po ZKDPZJU v višini 43,87 EUR mesečno.

VII. Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.“

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu (v 2. alineji VI. točke izreka in v nespremenjenem delu VII. točke izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 4. 2021 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo naj za tožnico v roku 8 dni za čas prepovedi opravljanja dela plača razliko med prejeto plačo in plačo, ki bi jo tožnica morala prejeti v obdobju od 1. 4. 2021 do 16. 4. 2021, to je v višini 2.900,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 5. 2021 do plačila (II. točka izreka); jo za obdobje od 18. 5. 2021 do 30. 11. 2021 prijavi v obvezna zavarovanja, ji prizna vse pravice iz delovnega razmerja ter ji plača mesečne plače (pravilno: nadomestila plače) v višini 9.186,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. dne v mesecu za nadomestilo plače preteklega meseca do plačila (III. točka izreka); ji plača denarno povračilo v znesku 55.118,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2021 do plačila (IV. točka izreka); ji za obdobje od 18. 5. 2021 do 30. 11. 2021 plača premijo po ZKDPZJU v višini 43,87 EUR mesečno (V. točka izreka). V VI. točki izreka sodbe je zavrnilo zahtevke za ugotovitev nezakonitosti prepovedi opravljanja dela (1. alineja), za plačilo denarnega povračila v višini 110.237,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2021 do plačila (2. alineja), za plačilo premije v višini 43,87 EUR mesečno od aprila 2021 do 17. 5. 2021 ter za plačilo premije v ustreznem višjem znesku od meseca aprila 2021 do vključno novembra 2021 (3. alineja). V VII. točki izreka je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 3.085,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila (prvi odstavek), tožnica pa sama krije svoje stroške predpravdnega postopka v znesku 335,99 EUR (drugi odstavek).

2. Zoper ugodilni del sodbe v I. do V. točke izreka sodbe ter zoper odločitev v prvem odstavku VII. točke izreka sodbe, da je tožnici dolžna povrniti stroške postopka v višini 3.085,30 EUR, se pritožuje tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe, tako da se tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico, oziroma njegovo razveljavitev in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drug senat. V pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče odločitev sprejelo na seji senata 21. 7. 2022, čeprav je zadnji narok za glavno obravnavo opravilo 20. 6. 2022. Sodišče ni imelo podlage, da je s sprejemom odločitve čakalo na iztek roka za ugovor zoper prepis zvočnega posnetka naroka, iz sodbe pa ne izhaja, katere dokaze je senat obravnaval na seji in zakaj tega dne ni opravil ustne obravnave. Ker sodišče ni ponovno odprlo glavne obravnave, je kršilo načelo neposrednosti iz 4. člena ZPP. Uveljavlja bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ni pojasnilo, zakaj ni sledilo njenemu predlogu za ugotovitev delovnega razmerja le do 16. 4. 2021, ko se je tožnica ponovno zaposlila. Dokazni predlog za opravo poizvedb pri Finančni upravi RS glede tožničinih dohodkov po prenehanju pogodbe o zaposlitvi je zavrnilo z nerazumljivo obrazložitvijo, da tožnica ni postavila zahtevka za plačilo razlike v plači. Ker sta obe stranki predlagali ogled kraja, na katerem je detektiv opravljal aktivnosti, ga je bilo sodišče dolžno opraviti. Poleg tega ne drži, da je sodišče vsa relevantna dejstva lahko ugotovilo že z zaslišanjem detektiva. Listino v prilogi B 13 je predložila že z odgovorom na tožbo, na naroku 9. 5. 2022 pa je nanjo le ponovno opozorila. Za podajo izpodbijane izredne odpovedi je obstajal zakonit odpovedni razlog. Nasprotuje dokaznim zaključkom sodišča glede prvih dveh v odpovedi očitanih kršitev. Tožnica 10. 3. 2021 od 14.57 do 17.30 ure ter 15. 3. 2021 od 13.23 do 18.19 ure ni bila na delovnem mestu. Sodišče je neutemeljeno sledilo njeni izpovedi, ki je nelogična in neživljenjska, namesto da bi sledilo izpovedi detektiva, ki ni v ničemer nasprotujoča. Detektiv ni bil dolžan preveriti, ali je tožnica parkirala svoje vozilo pri A., 15. 3. 2021 pa je pred vhodom na B. lahko nadzoroval oba vhoda. Napačni so dokazni in pravni zaključki sodišča glede tretje očitane kršitve. Tožnica je z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi neresnično prikazala, da je ves delovni čas izvajala molekularne preiskave na prisotnost koronavirusa. Iz poročila detektivske agencije izhaja, da je bila tožnica 10. 3. 2021 v pisarni na B. več kot štiri ure, 15. 3. 2021 pa več kot tri ure, zato ne drži njena izpoved, da se je v pisarni samo preoblačila in malicala. Sodišče se neutemeljeno ni opredelilo do laboratorijskih zapisov za marec 2021, ki dokazujejo, da tožnica ekstrakcij in PCR analiz ni izvajala. Tega ne potrjujejo niti izpovedi C. C., D. D., E. E., F. F. in G. G. Tudi po presoji sodišča bi tožnici pripadal dodatek za delo v rizičnih razmerah delno po 1. in delno po 3. točki 1. odstavka II. točke sklepa. Tožnica je tretjo očitano kršitev storila naklepno, saj se je zavedala svojega dejanja in ga je hotela storiti, ali vsaj iz hude malomarnosti. Sodišče bi moralo upoštevati izpoved direktorice, da način poročanja o delu zaposlenih, ki so izvajali molekularne preiskave, izhaja že iz sklepa. Vsebina sklepa je jasna in nedvoumna, zato dodatna navodila v zvezi s tem niso bila potrebna. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da glede četrte očitane kršitve pisna opozorila direktorice niso dokazana. Tožnica ni upoštevala njenih navodil glede obveščanja o aktivnostih in prejetih informacijah v zvezi s funkcijo pri H., v elektronskem sporočilu z dne 2. 4. 2021 pa ji je tožnica neresnično odgovorila, da je sporočilo o najavi projekta I. z dne 31. 3. 2021 zašlo med vsiljeno pošto. Spornega sporočila tožnica ni spregledala, temveč ga direktorici naklepno ni želela posredovati. Če je o tem ne bi obvestili drugi deležniki, bi za toženo stranko nastala velika materialna škoda. Narava in teža vsake v odpovedi očitane kršitve je upravičeno privedla do izgube medsebojnega zaupanja, zaradi česar s tožnico delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Tožnica bi morala biti kot vodja podrejenim za zgled. Nasprotuje višini prisojene reparacije in denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Z izplačilom denarnega povračila 1. 12. 2022 še ni bila v zamudi, kot je zmotno odločilo sodišče. Za izrek prepovedi opravljanja dela so bili izpolnjeni vsi zakonski pogoji, zato tožnica do razlik v plači iz tega naslova ni upravičena. Poleg tega je sodišče je pri izračunu tožničinega prikrajšanja iz naslova razlik v plači zmotno upoštevalo dodatek za nadurno delo in dodatek za delo v rizičnih razmerah. Slednji bi tožnici pripadal kvečjemu za čas razglašene epidemije, ta pa je bila 15. 6. 2021 preklicana. Sodišče bi moralo prisojene zneske nadomestila plače znižati za prejeta nadomestila za čas brezposelnosti. Zaradi zmotne odločitve o glavni stvari je napačna tudi odločitev, da je dolžna tožnici povrniti njene stroške postopka.

3. Tožnica se zoper odločitev o delni zavrnitvi zahtevka za plačilo denarnega povračila v 2. alineji VI. točke izreka sodbe ter zoper odločitev o stroških postopka v VII. točki izreka sodbe pritožuje prav tako zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe, tako da se tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico. Denarno povračilo v višini 6 mesečnih plač odstopa od prisojenih povračil v primerljivih zadevah (Pdp 40/2022, VIII Ips 98/2012, Pdp 173/2021, Pdp 195/2021, Pdp 246/2021, Pdp 252/2021, Pdp 53/2022), zato bi sodišče njenemu zahtevku iz tega naslova moralo ugoditi v celoti. Zaradi prejema izpodbijane odpovedi ni imela nobenih pravic na zavodu. Ker se noben drug delodajalec v Sloveniji ne ukvarja s tem javnozdravstvenim področjem, je novo zaposlitev dobila na povsem drugem področju. S funkcije nacionalne kontaktne točke za mikrobiologijo je bila razrešena brez vsakršnega papirja. Zatrjevani odpovedni razlogi so neresnični. Nasprotuje odločitvi o stroških postopka. Sodišče ji je za udeležbo na naroku za glavno obravnavo glede na njegovo trajanje neutemeljeno priznalo le 300, namesto 350 točk. Neutemeljeno je zavrnilo zahtevek za povračilo predpravdnih stroškov, saj je ugovor zoper prepoved opravljanja dela glede na 200. člen ZDR-1 procesna predpostavka za uveljavljanje sodnega varstva. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožnica je podala odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem prereka njene pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožnice pa ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih v pritožbi izrecno uveljavlja tožena stranka. Glede odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je v izpodbijanem ugodilnem delu in v odločitvi, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka, zmotno uporabilo materialno pravo, kar je predmet delne spremembe odločitve. V izpodbijanem zavrnilnem delu je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna.

7. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med katerimi ni nasprotij, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožena stranka v pritožbi uveljavlja le pavšalno. S sklicevanjem na pritožbene navedbe, s katerimi po vsebini nasprotuje dejanskim in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje, po vsebini uveljavlja druga dva pritožbena razloga in ne protispisnosti.

8. Sodišče prve stopnje je zadevo obravnavalo na petih narokih za glavno obravnavo, zato tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.1 Na zadnjem naroku za glavno obravnavo 20. 6. 2022 je sicer odločitev neutemeljeno pridržalo do poteka ugovornega roka zoper prepis zvočnega posnetka naroka iz četrtega odstavka 125.a člena ZPP, saj v določbah ZPP in Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl.) za takšno postopanje ni podlage. Vendar ker tožena stranka v pritožbi ne pojasni, v čem naj bi to vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tem ni podana. Tožena stranka v pritožbi nadalje neutemeljeno opozarja, da sodišče v sodbi ni pojasnilo, katere dokaze je obravnavalo na seji 21. 7. 2022 in zakaj tega dne ni opravilo ustne obravnave. Na zadnjem naroku za glavno obravnavo 20. 6. 2022 je sprejelo sklep, da se dokazovanje zaključi in da bo v zadevi po poteku roka za podajo pripomb zoper zvočni prepis naroka (le še) odločilo, kar jasno izhaja iz zapisnika naroka, zato dodatna obrazložitev v sodbi ni bila potrebna. Ker sodišče skladno s tem sklepom na seji senata 21. 7. 2022 ni izvajalo nobenih dokazov, glavne obravnave ni bilo dolžno ponovno odpreti, posledično pa s strani tožene stranke zatrjevana bistvena kršitev 4. člena ZPP ni podana.

9. Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita pomanjkljivo opredelitev do njene navedbe, da na laboratorijskih zapisih v prilogi B 14 ni podpisov tožnice. Do te navedbe se je sodišče izrecno opredelilo v 10. točki obrazložitve sodbe, v kateri je na podlagi ugotovitev, da so vmesne faze postopka izvajanja molekularne preiskave podpisovali le delavci, ki so bili za posamezno fazo odgovorni, nikoli pa se v laboratorijske zapise niso podpisali vsi, ki so pri posamezni fazi dejansko sodelovali, ter da je bila tožnica kot vodja odgovorna le za podpisovanje končnih izvidov, pravilno zaključilo, da odsotnost njenih podpisov pri posameznih fazah v laboratorijskih zapisih za marec 2021 ne dokazuje, da tožnica molekularnih preiskav v tem mesecu sploh ni izvajala.

10. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu „razvojno raziskovalni sodelavec I“, v relevantnem obdobju pa je opravljala delo vodje Oddelka J. (v nadaljevanju: J.). Ker je bila zadolžena za organizacijo dela na J. in s tem nadrejena delavcem, ki so delo opravljali v laboratorijih na K. in L., je delo vsakodnevno opravljala na treh lokacijah (na B., kjer je imela pisarno, in na naslovih omenjenih laboratorijev), med delovnim časom pa je prehajala iz ene lokacije na drugo. Tožena stranka je zaradi suma okoriščenja tožnice iz naslova dodatka za delo v rizičnih razmerah 8. 3. 2021 pooblastila detektiva za preverjanje njene prisotnosti na vseh treh delovnih lokacijah. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je šlo za dopusten detektivski nadzor skladno z določbami 25., 26., 27., 30. in 31. člena Zakona o detektivski dejavnosti (ZDD-1; Ur. l. RS, št. 17/11), saj je bil opravljen z osebnim zaznavanjem iz javnih površin in to izključno z namenom preverjanja prisotnosti tožnice na delovnem mestu, kar je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo v 12. točki obrazložitve sodbe. Zaključke o odločilnih dejstvih je zato pravilno utemeljilo tudi na ugotovitvah detektiva, ki jih je ta povzel v poročilu v prilogi B 15. 11. Tožena stranka je tožnici 8. 4. 2021 vročila obdolžitev v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z obvestilom o prepovedi opravljanja dela za čas trajanja postopka in vabilom na zagovor, ki ga je tožnica podala pisno. Tožena stranka ji je nato 16. 4. 2021 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), tj. če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. V izredni odpovedi ji je očitala: - da je 10. 3. 2021 ob 14.57 uri zapustila prostore tožene stranke, v katerih je opravljala delo, in se vrnila šele ob 17.30 uri, pri čemer svojega izhoda ni evidentirala skladno s Pravilnikom o delovnem času in organizaciji neprekinjenega zdravstvenega varstva (v nadaljevanju: Pravilnik) in navodili delodajalca (prva kršitev); - da je 15. 3. 2021 ob 13.23 uri zapustila prostore tožene stranke, v katerih je opravljala delo, pri čemer svojega izhoda ni evidentirala skladno s Pravilnikom in navodili delodajalca, temveč je svoj odhod neresnično evidentirala ob 18.19 uri (druga kršitev); - da je za marec 2021 neresnično prikazovala, da je svoje delo ves čas evidentirane prisotnosti opravljala v nevarnih pogojih dela, in sicer da naj bi celoten delovni čas (redno in nadurno delo) opravljala molekularne preiskave, s čimer je neresnično prikazovala, da je za ves delovni čas upravičena do dodatka po 1. točki prvega odstavka II. točke „Sklepa o določitvi del in nalog, ki se opravljajo v nevarnih pogojih dela, ter časovnega obdobja opravljanja del in nalog v nevarnih pogojih – dodatek za delo v rizičnih razmerah“ (v nadaljevanju: Sklep),2 čeprav je vedela, da celoten delovni čas ni opravljala molekularnih preiskav, ker je kot vodja J. opravljala tudi delo vodje oddelka in naloge v povezavi z H. (v nadaljevanju: H.)(tretja kršitev); - da ni upoštevala navodil direktorice tožene stranke, saj ji 31. 3. 2021 oziroma 1. 4. 2021 ponovno ni posredovala informacij, ki jih je s strani H. prejela po elektronski pošti, na poziv direktorice v elektronskem sporočilu z dne 2. 4. 2021, naj ji pojasni razloge za neposredovanje teh informacij, pa ji je v elektronskem sporočilu neresnično zatrdila, da naj bi bilo elektronsko sporočilo H. preusmerjeno med nezaželeno pošto (četrta kršitev).

12. Sodišče prve stopnje je na podlagi presoje, da tožena stranka prve in druge očitane kršitve ni dokazala ter da glede tretje in četrte očitane kršitve tožnici ni mogoče očitati hujše kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ugotovilo nezakonitost izpodbijane izredne odpovedi ter na tej podlagi tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno kot materialnopravno zmotni nasprotuje presoji sodišča, da ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s tretjo očitano kršitvijo ne daje podlage za zaključek o obstoju zakonitega odpovednega razloga.

13. Sodišče prve stopnje je glede tretje očitane kršitve ugotovilo, da je zakonita zastopnica tožene stranke v zvezi z izplačilom dodatka za delo v rizičnih razmerah po Kolektivni pogodbi za javni sektor (KPJS; Ur. l. RS, št. 57/08 in nasl.) 17. 12. 2020 izdala Sklep, ki v 1. točki prvega odstavka II. točke določa, da dodatek v višini 65 % urne postavke osnovne plače za 100 % delovni čas (redno in nadurno delo) pripada javnim uslužbencem v Centru M. (M.) za čas, ko izvajajo molekularne preiskave na prisotnost koronavirusa, po 3. točki prvega odstavka II. točke Sklepa pa ostalim javnim uslužbencem v M. (tudi zaposlenim iz 1. točke, za čas, ko ne opravljajo del po tej točki) pripada nižji dodatek v višini 65 % urne postavke osnovne plače za 75 % delovni čas (redno in nadurno delo).

14. Sezname javnih uslužbencev, ki so bili upravičeni do najvišjega dodatka po 1. točki prvega odstavka II. točke Sklepa, so toženi stranki sporočale vodje posameznih oddelkov v M. V tožničinem oddelku so se ti podatki v Excelovi tabeli vodili po dnevih – delavci, ki so bili v tabeli poimensko navedeni, so bili za zabeležene dneve upravičeni do dodatka po 1. točki prvega odstavka II. točke Sklepa, za (morebitne) ostale delovne dneve, ki v tabeli niso bili navedeni, pa jim je avtomatsko pripadal nižji dodatek po 3. točki prvega odstavka II. točke Sklepa. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje so bili podatki, ki so jih sporočili vodje oddelkov, po uskladitvi s programom Kadris podlaga za obračun in izplačilo dodatka za delo v rizičnih razmerah, saj predstojnica C. C. prejetih podatkov niti ni mogla preveriti.

15. Glede na navedeno je za presojo utemeljenosti tretje očitane kršitve odločilno, ali je tožnica v marcu 2021 res ves čas evidentirane prisotnosti na delu (redno in nadurno delo za vse delovne dneve) opravljala molekularne preiskave, kot je to zase zabeležila v Excelovi tabeli (B 60), ali pa je v tem mesecu opravljala tudi druga dela, za kar bi ji pripadal nižji dodatek po 3. točki prvega odstavka II. točke Sklepa.

16. Sodišče prve stopnje je predvsem na podlagi izpovedi C. C. in E. E. pravilno ugotovilo, da je tožnica v marcu 2021 opravljala tudi molekularne preiskave na prisotnost koronavirusa. Vendar pa teh ni opravljala ves čas prisotnosti na delu, saj je opravljala tudi dela in naloge vodje J. in naloge N. (v nadaljevanju: N.) pri H. To potrjuje tudi detektivsko poročilo, iz katerega izhaja, da se je tožnica 10. 3. 2021 več kot štiri, 15. 3. 2021 pa več kot tri ure med delovnim časom nahajala v pisarni na B., kjer molekularnih preiskav seveda ni mogla opravljati. Glede na navedeno je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnici za marec 2021 kvečjemu pripadal dodatek za delo v rizičnih razmerah delno po 1. in delno po 3. točki prvega odstavka II. točke Sklepa, zmotna pa je njegova nadaljnja presoja, da tožnici zaradi posredovanja podatkov o njeni upravičenosti do najvišjega dodatka za vse opravljene delovne ure ni mogoče očitati hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

17. Tožena stranka v pritožbi pravilno opozarja, da je vsebina Sklepa jasna. Določila 3. točke prvega odstavka II. točke, da zaposlenim iz 1. točke za čas, ko ne opravljajo dela po 1. točki, pripada (nižji) dodatek v višini 65 % urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca za 75 % delovni čas, ni mogoče razumeti drugače, kot da tožnica za delovne ure, ko molekularnih preiskav ni opravljala, do (višjega) dodatka iz 1. točke ni upravičena. Sodišče prve stopnje je zato pri presoji obstoja in teže kršitve zmotno štelo kot odločilno, da tožena stranka tožnici kot vodji J. ni dala (še) posebnih navodil glede vodenja evidenc opravljanja molekularnih preiskav, saj ta niso bila potrebna. Pri tem tudi ni bistveno, da se je sporni dodatek za delavce tožničinega oddelka sicer obračunaval po posameznih dnevih (in ne po posameznih urah). Okoliščina, da je bil položaj tožnice specifičen, saj je kot edini mikrobiolog med vodji oddelkov poleg del in nalog iz naslova te funkcije opravljala tudi molekularne preiskave na prisotnost koronavirusa, je namreč ni razbremenjevala dolžnosti za posredovanje podatkov, ki ustrezajo vsebini in obsegu dejansko opravljenega dela.

18. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje pritožbi tožene stranke, da tožničino ravnanje ustreza standardu hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. V izredni odpovedi ji je utemeljeno očitala hujšo kršitev XVII. člena pogodbe o zaposlitvi, ki med drugim določa, da bo tožnica delovne obveznosti opravljala na podlagi in v mejah veljavnih predpisov, da bo pri delu ravnala strokovno in vestno, da ne bo dovolila, da je pri opravljanju delovnih nalog njen zasebni interes v nasprotju z njenimi pooblastili, ter da bo upoštevala določila etičnega kodeksa in drugih pravil, ki veljajo pri delodajalcu. Z neresničnim poročanjem o obsegu opravljenega dela v visoko rizičnih razmerah je huje kršila tudi dolžnosti vestnega opravljanja dela iz 33. člena ZDR‑1, upoštevanja delodajalčevih navodil iz 34. člena ZDR-1 in obveščanja iz 36. ZDR-1, ter prepoved škodljivega ravnanja iz 37. člena ZDR-1. 19. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da v zvezi s tretjo očitano kršitvijo ni podana zahtevana oblike krivde tožnice iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnica se je kot dolgoletna vodja J. morala in mogla zavedati dolžnosti doslednega upoštevanja pravil tožene stranke ter v tem okviru dolžnosti posredovanja verodostojnih podatkov kot podlage za obračun in izplačilo plač v njenem oddelku, tožena stranka pa je na drugi strani to od nje utemeljeno pričakovala. Tožnica je zato s posredovanjem neresničnih podatkov nedvomno zanemarila tisto skrbnost, ki se pričakuje od povprečnega delavca na tem položaju, s tem pa je ravnala vsaj hudo malomarno.

20. Po presoji pritožbenega sodišča je izpolnjen tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, tj. da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Tožena stranka je obstoj tega pogoja že v izredni odpovedi ustrezno obrazložila, okoliščine, da je tožnica delo opravljala na vodstvenem položaju, ki od delavca zahteva še posebej dosledno in skrbno spoštovanje vseh predpisov in navodil delodajalca, ter da bi v primeru neodkrite kršitve prišlo do oškodovanja proračunskih sredstev zaradi neupravičeno izplačanega dodatka v korist tožnice, pa so utemeljeno privedle do izgube zaupanja tožene stranke v njeno zakonito delo, in pretehtajo nad okoliščinami, s katerimi je tožnica utemeljevala, da je bilo nadaljevanje delovnega razmerja kljub storjeni kršitvi mogoče (izredna odpoved kot skrajni ukrep, dolgoletno in uspešno sodelovanje s toženo stranko, njena dosedanja neoporečnost in zvestoba delodajalcu). Pri tem je sodišče prve stopnje glede na že obrazloženo jasnost vsebine Sklepa in predvsem tožničino dolgoletno opravljanje vodje J. zmotno štelo kot pomembno, da je tožena stranka ob sumu na neustrezno poročanje na to ni (predhodno) opozorila. Glede na naravo in pomen kršitve za toženo stranko, ki je kot javni zavod dolžna zagotavljati pravilno, zakonito in racionalno porabo proračunskih sredstev (vključno s pravilnim izplačevanjem prejemkov iz delovnega razmerja), je imela tožena stranka ob potrditvi suma zadostno podlago za takojšnjo prekinitev delovnega razmerja s tožnico.

21. Ker že utemeljenost tretje očitane kršitve zadostuje za zaključek o zakonitosti izpodbijane izredne odpovedi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, za odločitev niso pomembni dejanski in pravni zaključki sodišča glede ostalih v odpovedi očitanih kršitev. Pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka tem zaključkom nasprotuje (vključno z navedbami, s katerimi nasprotuje zavrnitvi dokaznim predlogom v zvezi s temi kršitvami), zato niso odločilne in pritožbeno sodišče na njih ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

22. Ob ugotovitvi zakonitega odpovednega razloga so neutemeljeni vsi denarni zahtevki, ki jih je tožnica vtoževala iz naslova zatrjevane nezakonitosti odpovedi, vključno z razliko v plači za čas prepovedi opravljanja dela. Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje je imela tožena stranka ob uvedbi postopka izredne odpovedi podlago za izrek tega ukrepa v tretjem odstavku 110. člena ZDR-1, zato tožnica do razlik v plači iz tega naslova ni upravičena.

23. Ker je bilo dejansko stanje glede tretje očitane kršitve pravilno in popolno ugotovljeno, le materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno, so izpolnjeni pogoji za (delno) spremembo sodbe. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu (v I. do V. točki izreka) na podlagi prvega odstavka 351. člena v zvezi s 358. členom ZPP spremenilo tako, da se tožbeni zahtevki zavrnejo kot neutemeljeni, kot izhaja iz izreka te sodbe. Ker tožnica po spremembi odločitve na pritožbeni stopnji v sporu ni uspela, upoštevaje prvi odstavek 154. člen ZPP sama krije svoje stroške postopka, zato je pritožbeno sodišče temu ustrezno spremenilo tudi odločitev o stroških postopka v prvem odstavku VII. točke izreka sodbe.

24. Ker že temelj tožničinih zahtevkov zoper toženo stranko ni podan, je pritožbeno sodišče zavrnilo njeno pritožbo, ki se zavzema za prisojo višjega denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, višjih stroškov postopka in stroškov predpravdnega postopka, ter v izpodbijanem zavrnilnem delu (v 2. alineji VI. točke in v nespremenjenem delu VII. točke izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP. Ker je tožena stranka s pritožbo v celoti uspela, tožnica pa s pritožbo ni uspela, tožnica upoštevaje prvi odstavek 154. člena ZPP sama krije priglašene stroške pritožbe in odgovora na pritožbo tožene stranke.

1 Ta kršitev je podana v primeru, če je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave, pa bi bilo moralo opraviti glavno obravnavo. 2 Točka II Sklepa ima sicer le en odstavek, vendar pritožbeno sodišče v izogib nejasnosti po zgledu sodišča prve stopnje sledi označevanju določil Sklepa iz izredne odpovedi.