Jedro

Pritožnica si določbe ZP-1 o zastaranju pregona, navedene v 42. čl. napačno razlaga. Res je sicer, da četrti odstavek 42. čl. ZP-1 določa, da se pretrga zastaranje, če stori storilec v času, ko teče zastaralni rok enako hud ali hujši istovrstni prekršek. Vendar pa je navedena določba le ena od okoliščin, ki pretrgajo zastaranje pregona v okviru izteka absolutnega roka za zastaranje pregona. Postopek o prekršku namreč ni več dopusten, če preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje postopka o prekršku. To pa je v obravnavani zadevi štiri leta. Glede na to, da je nastopilo absolutno zastaranje pregona dne 07.04.2009 (takrat so potekla štiri leta, ko naj bi bil prekršek storjen), postopek za obravnavani prekršek zoper obdolženega ni več dopusten.

Izrek

Pritožba predlagateljice postopka, Postaje prometne policije se kot neutemeljena zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kopru je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se postopek zoper S.J., začet na predlog Postaje prometne policije z dne 8. aprila 2005, na podlagi 42. čl. Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) ustavi, ker je nastopilo absolutno zastaranje pregona. Sklenilo je še, da se zaradi tega, ker je postopek ustavljen, sodna taksa ne določi. Proti takšnemu sklepu se pritožuje predlagateljica postopka, Postaja prometne policije, ki se z odločitvijo sodišča ne strinja. Pritožnica navaja, da so dne 14. junija 2008 imeli policisti obdolženca v postopku in mu zaradi vožnje pod vplivom alkohola (kršitve b. tč. četrtega odstavka 130. čl. ZVCP-1) izdali plačilni nalog, ki je postal pravnomočen dne 24. junija 2008. S tem je bil storjen prekršek, ki je naveden kot razlog pretrganja zastaranja v četrtem odstavku 42. čl. ZP-1. Višjemu sodišču predlaga, da zadevo ponovno presodi ter napadeni sklep odpravi.

Glede navedbe pravne podlage za ustavitev postopka, višje sodišče ugotavlja, da bi se sodišče prve stopnje moralo sklicevati na določbo 4. tč. prvega odstavka 136. čl. ZP-1, v kateri je določeno, da se izda sodba o prekršku, s katero se postopek ustavi, če je pregon zastaran. Vendar to na siceršnjo pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, da ustavi postopek o prekršku zaradi zastaranja pregona, ne vpliva.

Pritožnica si določbe ZP-1 o zastaranju pregona, navedene v 42. čl. napačno razlaga. Res je sicer, da četrti odstavek 42. čl. ZP-1 določa, da se pretrga zastaranje, če stori storilec v času, ko teče zastaralni rok enako hud ali hujši istovrstni prekršek. Vendar pa je navedena določba le ena od okoliščin, ki pretrgajo zastaranje pregona v okviru izteka absolutnega roka za zastaranje pregona. Postopek o prekršku namreč ni več dopusten, če preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje postopka o prekršku. To pa je v obravnavani zadevi štiri leta. Glede na to, da je nastopilo absolutno zastaranje pregona dne 07.04.2009 (takrat so potekla štiri leta, ko naj bi bil prekršek storjen), postopek za obravnavani prekršek zoper obdolženega ni več dopusten. Ker pritožba predlagateljice postopka ni utemeljena, jo je višje sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (168. čl. v zvezi s tretjim odstavkom 163. čl. ZP-1).

Ker je bilo s sklepom višjega sodišča v celoti odločeno v obdolženčevo korist, se sodna taksa ne določi (drugi odstavek 147. čl. ZP-1).