Jedro

Začasna odredba se ne sme pokrivati z nobenim verjetno izkazanim zahtevkom - terjatvijo, ne glede na to, ali se takšen zahtevek že uveljavlja s tožbo, ali pa se šele bo. Zato ni mogoča začasna odredba, ki bi hkrati pomenila izvršilni naslov, oz. izpolnitev bodočega tožbenega zahtevka, tudi če bi bila časovno omejena (do pravnomočnosti spora).

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je kot nedovoljen zavrglo predlog za izdajo začasne odredbe z obrazložitvijo, da je tožeča stranka vložila ugotovitveno tožbo, ugotovitvene sodbe pa niso izvršljive, zato se ne more dovoliti začasna odredba v zavarovanje takšnega zahtevka. Po predlagani začasni odredbi bi bila tožena stranka - dajalec franšize dolžna tožeči stranki - jemalcu franšize do pravnomočne rešitve spora (o ugotovitvi, da franšizna pogodba ni prekinjena in da traja) dopustiti poslovanje v skladu s franšizno pogodbo, ki naj bi jo tožena stranka enostransko prekinila.

Zoper ta sklep se je tožeča stranka pravočasno pritožila in navedla, da je z začasno odredbo zahtevala dopustitev poslovanja po določilih franšizne pogodbe zaradi zavarovanja svoje nedenarne terjatve, ki je v tožbenem zahtevku izražena s tem, da se z njim vzpostavlja stanje, kakor bi bilo, če tožena stranka ne bi enostransko prekinila pogodbenega razmerja. Zaradi tega nastajajo za obe stranki materialne in pravne posledice, ki jih lahko uveljavljata v nadaljnih sodnih postopkih. Uveljavitev predlagane začasne odredbe naj bi bila v vsakem primeru možna tudi v izvršilnem postopku.

Pritožba ni utemeljena.

Začasna odredba je oblika zavarovanja bodoče izvršbe, ki jo Zakon o izvršilnem postopku (ZIP) nudi upniku, ki še nima izvršilnega naslova, pa verjetno izkaže, da ga bo pridobil. Začasno odredbo je mogoče izdati samo v zavarovanje denarne ali nedenarne terjatve (265. in 267. člen ZIP), izraz terjatev pa označuje pravico do denarnega zneska ali neke storitve ali opustitve (15. člen ZIP). Zato sodba, s katero sodišče ugotovi obstoj ali neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja oziroma to razmerje na novo oblikuje, ne more biti primeren izvršilni naslov za izvršbo, s tem pa izvršbe tudi ni mogoče zavarovati z začasno odredbo.

Vendar se z začasno odredbo lahko zavarujejo tudi kasnejši zahtevki, ki pred sodiščem še niso bili podani. Tudi v predmetni zadevi lahko dajatveni zahtevek tožeča stranka uveljavlja kasneje, glasil bi se na izpolnitev franšizne pogodbe, katero naj bi po tožena stranka enostransko in neupravičeno prekinila, ter hkrati ali pa samo na povrnitev škode.

Začasna odredba pa se ne sme pokrivati z nobenim verjetno izkazanim zahtevkom - terjatvijo, ne glede na to, ali se takšen zahtevek že uveljavlja s tožbo, ali pa se šele bo. Zato ni mogoča začasna odredba, ki bi hkrati pomenila izvršilni naslov, oz. izpolnitev bodočega tožbenega zahtevka, tudi če bi bila časovno omejena (do pravnomočnosti spora). Predlagana začasna odredba je po učinku in pravnih posledicah enaka tudi morebitnemu tožbenemu zahtevku, da je tožena stranka dolžna izpolnjevati svoje obveznosti po franšizni pogodbi, in tožeči omogočiti koriščenje njenega dobroimetja, čeprav le do rešitve gospodarskega spora. Takšna začasna odredba pa ni dopustna, saj gre za zahtevek iz verjetno izkazane terjatve.

Odločitev sodišča prve stopnje, da predlagana začasna odredba ni dopustna, je pravilna, vendar je ob utemeljitvi, da za ugotovitvene zahtevke ni mogoče zahtevati začasne odredbe, treba dodati še, da bi predlagana začasna odredba konsumirala bodoči dajatveni zahtevek, čeprav le do pravnomočnosti gospodarskega spora, in je tudi iz tega razloga nedopustna.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija, ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje napadeni sklep po 2. točki 380. člena Zakona o pravdne postopku (ZPP), ki se po 14. členu ZIP uporablja tudi v postopkih zavarovanja, potrdilo.