Jedro

Pravni pomen in domet instituta je treba ločiti od pomena, ki ga ima na področju dejanskega sklepanja, torej sklepanja o obstoju določenih dejstev, lahko samo dejstvo, da je prišlo do nastanka tega instituta. V okviru ugotavljanja dejanskega stanja lahko torej v določenih okoliščinah dejstvo, da je stranka, ki je na njem navedena kot dolžnik, izpis odprtih postavk (sploh) podpisala oz. potrdila (kot pravilen), predstavlja indic, ki omogoča nadaljnje sklepanje na obstoj drugih dejstev.

Zadostuje, da tožeča stranka dokaže, da je tožena stranka blago prejela, pri čemer način ni bil relevanten. Ni pa tožeči stranki poleg prej navedenega treba dokazati še tega, da je to blago dostavila oz. pripeljala do delavcev tožene stranke (torej načina dobave) in da so delavci tožene stranke poleg tega še podpisali dobavnice. Podpisane dobavnice bi dokazovanje prejema blaga zgolj olajšale.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 14. 2. 2019 razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek v višini 6.597,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 5.639,43 EUR od dne 31. 10. 2017 dalje do plačila, od zneska 729,28 EUR od dne 12. 11. 2017 dalje do plačila, od zneska 79,97 EUR od dne 19. 11. 2017 dalje do plačila in od zneska 149,09 EUR od dne 6. 2. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka), ter toženi stranki naložilo povrnitev stroškov tožeče stranke (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglasila je tudi stroške postopka.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo na podlagi ugotovitve, da je tožeča stranka na podlagi ustno dogovorjene prodajne pogodbe dobavila blago toženi stranki ter ji to blago zaračunala, tožena stranka pa je bila tako dolžna izpolniti svojo nasprotno obveznost plačila kupnine. Sodišče prve stopnje je iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, hkrati pa ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti uradoma upoštevanih kršitev iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku ( v nadaljevanju ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je navedbo tožene stranke, da se za malenkosti, kakršne so predmet vtoževanih računov, nihče na gradbišču ne bi spravil v vozilo in se odpeljal do tožeče stranke, še manj pa bi to storil večkrat na dan, štelo za neizkazano. Pritožbeno sodišče pa v zvezi s tem ugotavlja, da tožena stranka te navedbe ni ustrezno konkretizirala tako, da bi jo bilo mogoče preizkusiti (npr. tako, da bi opredelila za kakšno časovno izgubo gre in kaj ta izguba in morebiten strošek poti pomeni v primerjavi z vrednostjo dobavljenih stvari), pri čemer pa vsebina dokaza (zaslišanje direktorja tožene stranke) pomanjkljive trditvene podlage tudi ne more nadomestiti.1 Poleg tega pa je to pavšalno navedbo tožeča stranka prerekala tako, da je navedla, da ravno zato, ker je šlo za malenkosti, ni vztrajala pri naročilnicah, in opozorila, da, če na gradbišču zmanjka tistega, kar je nujno potrebno, da delo teče, se vsekakor gre v trgovino in da so včasih malenkosti tiste, ki onemogočajo dokončanje dela.2 Teh navedb tožeče stranke pa tožena stranka nato ni prerekala (npr. z navedbami, da sporno blago ni takšne narave, ali da je imela na gradbišču na voljo ustrezne količine ipd.). Iz teh razlogov s to svojo navedbo tožena stranka v konkretnem primeru ne more uspešno podpreti svojega zatrjevanja, da zaračunanega blaga ni naročila in prejela. Iz tega nadalje sledi, da v konkretnem primeru za odločitev ni bil relevanten način dobave blaga. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da tožeča stranka ni pojasnila, ali je blago na gradbišče tožene stranke dostavila s svojim vozilom, ali je bilo prevzeto v njeni trgovini.

7. V obligacijskih razmerjih gospodarskih subjektov se za presojo potrebnih ravnanj in njihovih učinkov upoštevajo poslovni običaji, uzance in praksa, vzpostavljena med strankama (12. člen Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ). Tožena stranka prav tako ni prerekala navedb tožeče stranke, da je bil med strankama ustaljen način poslovanja, da so bila naročila ustna, največkrat po telefonu, da so dobave blaga večkrat potekale preko K. in nadalje, da ob prejemu blaga tožena stranka pogostokrat ni podpisala dobavnic ter da je bilo že v preteklosti tako, da tožena stranka dobavnic ni podpisala, pa prejema ni zanikala. Iz tega izhaja, da podpisa dobavnice pri prejemu blaga, pravdni stranki pri svojem (ustaljenem) poslovanju nista šteli za bistvenega, zato pomanjkljivosti v zvezi s predloženimi dobavnicami pomenijo kvečjemu to, da iz predloženih dobavnice ni mogoče sklepati na to, da je do prevzema prišlo, ne omogočajo pa sklepanja, da do prevzema blaga ni prišlo, niti ne vplivajo na verodostojnost drugih dokazov. Opozarjanje (tudi pritožbeno) na pomanjkljivosti predloženih dobavnic je torej nerelevantno. Izpodbijana sodba pa zato tudi ni obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Tožeča stranka je nadalje navedla, da je tožena stranka podpisala in s tem potrdila izpis odprtih postavk (IOP obrazec) v prilogi A29, na katerem so navedeni vsi vtoževani računi, ter da tožena stranka dolga ne bi priznala, če ne bi bila ničesar dolžna. Toženo stranko je tudi pozvala, naj pojasni, čemu je to storila. Tožena stranka teh navedb ni prerekala, niti nanje ni drugače odgovorila. Pritožbeno sodišče na tem mestu najprej pojasnjuje, da s strani nasprotne stranke podpisan izpis odprtih postavk kot tak ne pomeni pravne podlage za nastanek obveznosti (največkrat bo lahko pomenil pripoznavo dolga, katere učinek je omejen na področje zastaranja). Vendar pa je pravni pomen in domet instituta treba ločiti od pomena, ki ga ima na področju dejanskega sklepanja, torej sklepanja o obstoju določenih dejstev, lahko samo dejstvo, da je prišlo do nastanka tega instituta. V okviru ugotavljanja dejanskega stanja lahko torej v določenih okoliščinah dejstvo, da je stranka, ki je na njem navedena kot dolžnik, izpis odprtih postavk (sploh) podpisala oz. potrdila (kot pravilen), predstavlja indic, ki omogoča nadaljnje sklepanje na obstoj drugih dejstev. To je sicer pri svojem dodatnem argumentu storilo tudi sodišče prve stopnje. Glede na to, da tožena stranka ni navedla okoliščin, ki bi utemeljevale drugačen zaključek, je v zgoraj navedenih okoliščinah konkretnega primera po presoji pritožbenega sodišča treba potrditev izpisa odprtih postavk s podpisom torej razumeti tako, da je tožena stranka vsaj v trenutku podpisa menila, da dolg, ki je v njem naveden, obstaja. Tožena stranka bi v teh okoliščinah morala, če bi želela izpodbiti takšno sklepanje oz. njegovo relevantnost za konkretni primer, navesti vsaj, zakaj je to mnenje kasneje spremenila. Glede na med strankama ustaljen način poslovanja z ustnim, največkrat telefonskim, podajanjem naročil, pri čemer stranki podpisa dobavnice nista šteli za bistvenega, pa je dejstvo, da je tožena stranka podpisala izpis odprtih postavk, na katerem se nahajajo vtoževani računi, glede na vse navedeno (še posebej glede na dokaj pavšalno prerekanje tožene stranke) v konkretnem primeru zadostovalo za sklepanje, da je tožena stranka sporno blago pri tožeči stranki morala naročiti in da ga je morala tudi prejeti. Tožena stranka pa pravilnosti takšnega sklepa tudi pritožbeno ni uspela izpodbiti.

9. Glede na pritožbeno opozarjanje, da je bilo dokazno breme na strani tožeče stranke, ki ni z ničemer dokazala, da je blago dejansko dostavila delavcem tožene stranke in da so ti dostavo potrdili s podpisom, pritožbeno sodišče na tem mestu še dodaja, da je zadostovalo, da tožeča stranka dokaže, da je tožena stranka blago prejela, pri čemer način ni bil relevanten. Ni pa bilo tožeči stranki poleg prej navedenega treba dokazati še tega, da je to blago dostavila oz. pripeljala do delavcev tožene stranke (torej načina dobave) in da so delavci tožene stranke poleg tega še podpisali dobavnice. Podpisane dobavnice bi dokazovanje prejema blaga zgolj olajšale.

10. Sodišče prve stopnje prav tako pravilno ni zaslišalo priče M. D. in izvedlo dokaza z izvedencem za pisave. Prvič zato, ker tožeča stranka ni trdila, da bi jih podpisal on, tožena stranka pa je tudi trdila zgolj to, da je bil pri njej pooblaščen za podpisovanje dobavnic, ne pa tudi tega, da je bil edini, ki bi lahko prišel v poštev za podpis dobavnic. Drugič pa zato, ker ugotovitev, da je tožena stranka blago prejela, kot je obrazloženo, izhaja iz drugih trditev in dokazov (kar je bila za blago, ki je navedeno na nepodpisanih dobavnicah, tako ali tako edina možnost), pomanjkljivosti dobavnic pa, kot navedeno zgoraj, na te zaključke ne vplivajo. Dokazovanje, da v tem sporu predloženih dobavnic ni podpisal M. D., je bilo tako nerelevantno, sodišče prve stopnje pa s tem, ko teh dokazov ni izvedlo, ni zagrešilo kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Preostale pritožbene navedbe v zvezi s tem so tako nerelevantne.

11. Tožena stranka ne-izvedbe drugih dokazov v pritožbi ni konkretizirano uveljavljala. Ker pritožbeno sodišče na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ne pazi po uradni dolžnosti, tožena stranka zgolj s pavšalnim sklicevanjem, da v postopku niso bili izvedeni dokazi, ki jih je predlagala, ne more uspeti.

12. Sodišče prve stopnje je torej na podlagi pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja (da je tožeča stranka na podlagi ustno sklenjene prodajne pogodbe izpolnila svojo obveznost in dobavila blago toženi stranki) ob pravilni uporabi materialnega prava (prvega odstavka 435. člena OZ) toženi stranki naložilo plačilo po vtoževanih računih št. 12017-38352 z dne 31. 8. 2017, št. 12017-43822 z dne 12. 9. 2017 in št. 12017-43823 z dne 19. 9. 2017. Na podlagi ugotovitve o zamudi s plačilom teh računov, ki je pritožnica pritožbeno ne izpodbija, pa je toženi stranki na podlagi določbe prvega odstavka 378. člena OZ utemeljeno naložilo tudi plačilo pripadajočih zamudnih obresti.

13. Tožena stranka odločitve glede dela zahtevka, ki se nanaša na plačilo zneska po bremepisu št. POK17-04283, v pritožbi konkretizirano ne izpodbija, pritožbeno sodišče pa pri preizkusu sodbe v tem delu tudi ni zaznalo uradoma upoštevanih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da je pritožba tožene stranke tudi v tem delu neutemeljena.

14. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki pravilno priznalo stroške nagrade pooblaščenke za odsotnost iz pisarne za čas njenega potovanja od njene pisarne na sodišče in nazaj za dvakrat začete pol ure v skupni višini 40 točk oz. 18,36 EUR, parkirnino v višini 2,40 EUR in kilometrino v višini 6,51 EUR (2 x 8,8 km oz. 17,6 km x 0,37 EUR/km). Nobena od določb četrtega odstavka 6. člena Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT), prvega odstavka 10. člena OT in tretjega odstavka 10. člena OT, ki predstavljajo podlago za te odločitve, upravičenosti do povrnitve teh stroškov ne omejuje na primere, ko gre za zastopanje na sodišču izven kraja odvetniške pisarne. Za takšno razlikovanje med pooblaščenci, ki imajo sedež v kraju sodišča in tistimi, ki ga nimajo, pa tudi sicer ni videti podlage. Načelu ekonomičnosti je zadoščeno že s tem, da bodo ti stroški za odvetnike, ki imajo sedež bližje sodišču, temu primerno manjši. Same višine teh stroškov pa pritožnica ni izpodbijala. Pritožnica tudi odmere preostalih stroškov postopka ni izpodbijala, pritožbeno sodišče pa pri preizkusu sodbe v tem delu tudi ni zaznalo uradoma upoštevanih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

15. Pritožbeno sodišče se je opredelilo do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki tožene stranke izkazali za neutemeljene, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi tožene stranke odločilo, kot je razvidno iz I. točke izreka te odločbe (353. člen ZPP).

16. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka, tožeča stranka pa pritožbenih stroškov ni priglasila.

1 Npr. sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. III Ips 12/2004 s 26. 11. 2015, sodba Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 66/2010 s 1. 2. 2010 ter sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 800/2016 s 27. 9. 2017. 2 Glede slednjega je tožeča stranka dobesedno navedla: “Če na gradbišču zmanjka tistega, kar nujno rabiš, da delo teče, se vsekakor odpraviš v trgovino. Včasih so malenkosti tiste, ki onemogočajo dokončanje dela.”