Jedro

Čeprav sodišče ni posebej preverjalo veljavnosti licence varnostne službe, ki upravlja z video nadzornim sistemom, pa je zakonitost video nadzora presojalo in ugotovilo, da se je izvrševal skladno z ZZasV. Zato navedbe zahteve za varstvo zakonitosti, da ni dokazano, da je varnostna služba za upravljanje z varnostnimi kamerami imela potrebno licenco, pomenijo nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega M.H. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni je dolžan plačati stroške z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Kranju sta bila M.H. in A.B. spoznana za kriva storitve kaznivega dejanja ropa po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 213. člena KZ, za katero jima je bila izrečena omiljena kazen 1 leto zapora. Obsojenima so bili naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka, od tega povprečnina vsakemu po 300 EUR. Višje sodišče v Ljubljani je ugodilo pritožbi državne tožilke zoper navedeno sodbo in jo spremenilo tako, da je obema obsojencema kazen zvišalo, vsakemu na 3 leta zapora, v ostalem pa je prvostopenjsko sodbo potrdilo. Obsojenima je naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka, vsakemu po 400 EUR povprečnine.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo so zagovorniki obsojenega M.H. vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in Vrhovnemu sodišču predlagali, da izpodbijani sodbi razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Vrhovna državna tožilka N.F. v odgovoru na zahtevo ugotavlja, da je sodišče prve stopnje skladno s četrtim odstavkom 340. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrnilo predlog obrambe za izločitev fotografij in posnetkov nadzornih kamer in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo. Res je, da pri tem ni preverjalo veljavnost licence varnostne službe, ki upravlja z videonadzornim sistemom P. d.d. in Mestne občine K. Ker pa je sledilo podatkom v spisu, ni imelo nobenega razloga, da dvomi v točnost tega podatka. Ocenjuje, da navedbe zahteve smiselno pomenijo očitek zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Zato predlaga zavrnitev zahteve.

Odgovor vrhovne državne tožilke je bil posredovan obsojencu in njegovim zagovornikom, ki se o njem niso izjavili.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložniki uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi se izpodbijani sodbi opirali na dokaz, pridobljen s kršitvijo pravice do zasebnosti po 35. členu Ustave RS (Ustava). Sodišči sta kot dokaz upoštevali tudi posnetke (fotografije) kamer, nameščenih na P. d.d. in Mestni občini K., ki so prikazovale kraj storitve kaznivega dejanja. Po navedbah zahteve nižji sodišči ne navajata konkretne pravne podlage, ki bi utemeljevala ugotovitev, da je bil sporni posnetek pridobljen skladno z zakonom (konkretno, 43. členom Zakona o zasebnem varovanju (ZZasV), po katerem lahko varnostnik uporablja videonadzorni sistem, če ima posebno licenco in če je obvestilo o izvajanju ukrepov uporabe videonadzora vidno objavljeno na varovanem območju). Nižjima sodiščema zahteva očita, da se z vprašanjem posebne licence nista ukvarjali. Višje sodišče je zgolj zaključilo, da je objekte varovala družba z ustrezno licenco, pri tem pa spregledalo, da v tej smeri ni bil izveden niti en dokaz. Dopis PP K. namreč „ne more predstavljati nobenega dokaza“, saj zakonitost snemanja lahko presoja v konkretnem primeru le sodišče, ne pa policija kot organ pregona. Zato bi moralo po mnenju vložnikov sodišče sporne posnetke in dokaze, pridobljene na tej podlagi, izločiti iz spisa, ker gre za nedovoljene dokaze, na katere se sodba ne bi smela opirati.

Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev zakona na osnovi drugačnega dejanskega stanja, kot ga ugotavlja izpodbijana sodba. Z vprašanjem zakonitosti uporabe videonadzornega sistema v konkretnem primeru se je ukvarjalo že sodišče prve stopnje (glede na ugovore obrambe na drugačni pravni podlagi kot v zahtevi) in s sklepom z dne 15.6.2007, izdanim na podlagi četrtega odstavka 340. člena ZKP kot neutemeljen zavrnilo predlog obrambe za izločitev posnetkov, fotografij, ki naj bi bili po mnenju obrambe posnete brez predhodnega opozorila. Višje sodišče je pritožbo zagovornikov zaradi kršitve 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno. Ocenilo je, da je bil videonadzor izvršen v skladu z ZZasV in pri tem, glede na pritožbene ugovore obrambe ugotovilo, da sta bila izpolnjena oba zakonska pogoja za uporabo videonadzora, tudi obstoj licence, ki ga problematizira zahteva. Sodišče res sicer ni posebej preverjalo veljavnosti licence varnostne službe, ki upravlja z video nadzornim sistemom P. d.d. in Mestne občine. Vendar pa po oceni pritožbenega sodišča, ki se pri tem sklicuje tudi na dopis PP K. ni dvoma, da je, glede na vrsto varovanih objektov in glede na navedbo konkretnih varnostnih služb, objekte varovala družba z ustrezno licenco. Vložniki ne pojasnijo, zakaj sodišče pri tem ne bi smelo upoštevati tudi podatkov iz dopisa PP K. Nobenega dvoma ni, da takšen dopis predstavlja dovoljen listinski dokaz, ki ga je sodišče (poleg ostalih) smelo upoštevati pri presoji zakonskih pogojev za uporabo videonadzornega sistema.

Navedbe zahteve, da ni dokazano, da je varnostna služba za upravljanje z varnostnimi kamerami imela potrebno licenco, pomenijo nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja v pravnomočni sodbi, ki ugotavlja nasprotno, uveljavljanje procesne kršitve (8. točka prvega odstavka 371. člena ZKP) na tej podlagi pa je neutemeljeno. Zato je Vrhovno sodišče skladno z določbo 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.

Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi 98.a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP. Sodna taksa kot strošek, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom, bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.