Jedro

Predpogodba mora biti v skladu z 2. odstavkom 33. člena OZ sklenjena v obliki, predpisani za veljavnost glavne pogodbe. Če predpogodba ureja bistvene sestavine bodoče pogodbe o prenosu lastninske pravice na nepremičnini, mora biti le-ta sklenjena v pisni obliki (52. člen OZ). V skladu z 2. odst. 51. člena morajo biti tudi poznejše spremembe ali dopolnitve pogodbe sklenjene v zahtevani obliki.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. in 3. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopa se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke O. L.D., s katerim je ta zahtevala, da toženca skleneta z njo prodajno pogodbo tako, da ji prodata in izročita v last nepremičnino parc. št. 1323/4, vpisano pod vl. št. 2268 k.o. L. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi stroškovni del zahtevka. Po tožbi tožencev zoper tožečo stranko je odločilo, da je O. L. D. dolžna odstraniti cestišče s parc. št. 1323/4 k.o. L. ter jo izročiti v prvotnem katastralnem stanju (travnik) v posest tožnikoma V. Š. in B. Š. Z. Odločilo je tudi, da mora O. L. D. tožencema povrniti pravdne stroške v višini 1.729,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka O. L. D. iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07; v nadaljevanju ZPP) in Višjemu sodišču v Ljubljani predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi zahtevku tožeče stranke, zavrne pa zahtevek tožencev in tožencema naloži povrnitev vseh pravdnih stroškov. Navaja, da sodišče ne pove, zakaj za sklepanje o podaljšanju roka za sklenitev glavne pogodbe niso dovolj konkludentna dejanja. Toženca v vlogah nista podala navedb v zvezi z odstranitvijo mejnikov s strani T., poleg tega pa nista predložila dokaza. Izpoved toženca ne zadostuje, saj jo je prilagodil navedbam, ki jih je pred tem podala tožeča stranka. Iz spisa jasno izhaja, da sta se toženca strinjala s parcelacijo. Če bi bil namen tožencev le vzpostavitev mejnikov, potem nista imela pravnega interesa za sodelovanje na mejni obravnavi na kraju samem dne 16.5.2005, ne za podpis zapisnika. S tem sta potrdila, da se strinjata z novo nastalo parcelo. Priča A. T. je povedal, da do prejema dopisa tožencev v januarju 2006 s strani tožencev ni bilo slutiti, da bi bila sklenitev pogodbe sporna. Izjave toženca pa so kontradiktorne, saj po eni strani pove, da ni dovolil asfaltirati spornega dela, potem pa, da naj bi izvajalcu dovolil, da lahko asfaltira po predpogodbi. Toženca sta imela interes urediti zadevo, potem pa nista pojasnila, zakaj sta se premislila. Ravnanje tožencev predstavlja šikaniranje in zlorabo pravic, kar je v nasprotju s temeljnimi načeli obligacijskega prava. Sodelovanje na mejni obravnavi, podpis zapisnika, nevložitev pritožbe so ravnanja, iz katerih je lahko tožeča stranka sklepala, da sta toženca glede na situacijo, na katero tožeča stranka ni mogla vplivati, soglašala s podaljšanjem roka za sklenitev pogodbe. To smiselno izhaja iz 18. člena OZ in tudi iz 30. člena OZ, ki govori o molku naslovnika. V predpogodbi je res določeno, da bo glavna pogodba sklenjena najkasneje do 15.4.2005, vendar je določeno tudi, da bo pogodba sklenjena v 8 dneh po odmeri zemljišča. Sodišče neutemeljeno očita tožeči stranki, da bi ji ob sklepanju predpogodbe moralo biti znano, kako pri njej potekajo postopki v zvezi z naročanjem geodetskih izmer. Tožeča stranka je dokazala, da je bila lahko glavna pogodba sklenjene šele takrat, ko je bilo obvestilo o novo nastalih parcelah vloženo na zemljiško knjigo, torej od 4.11.2005. Do takrat novo nastala parcela sploh še ni obstajala, zato je šele od tega datuma dalje lahko tekel rok za vložitev tožbe za sklenitev glavne pogodbe. V celoti je neutemeljen tudi zahtevek tožencev za izročitev sporne parcele v posest oziroma na odstranitev cestišča. Pritožba je bila vročena tožencema V. Š. in B. Š. Z., ki nanjo odgovarjata in predlagata, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, pritožbeni stroški pa se naložijo v plačilo tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje sledi razlogom v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje glede poteka šestmesečnega roka za sklenitev kupoprodajne pogodbe (stran 9 sodbe), določenega v 33. členu Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami; v nadaljevanju OZ), zato so vse obširne pritožbene navedbe, ki izpodbijajo 1. točko izreka sodbe, neutemeljene. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno interpretiralo 5. člen predpogodbe z dne 24.12.2004, torej da je skrajni rok za sklenitev glavne pogodbe določen na 15.4.2005, tekom postopka pa ni bilo nikoli sporno, da je tožeča stranka zahtevala sklenitev glavne pogodbe šele po poteku šestmesečnega roka, ki se je iztekel 15.10.2005. Posledično toženi stranki nista več v zavezi skleniti glavno pogodbo, zato je bilo treba tožbeni zahtevek tožeče stranke O. L. D. zavrniti.

V zvezi s pritožbenimi navedbami pa sodišče druge stopnje še pojasnjuje, da izpodbijanje zaključka sodišča prve stopnje, da za sklepanje o podaljšanju roka za sklenitev glavne pogodbe niso dovolj konkludentna dejanja, ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj udeležbe tožencev na mejni obravnavi ne šteje za konkludentno dejanje, zato v tem delu ni bila storjena očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Stranki sta sklenili predpogodbo v skladu s 33. členom OZ, ki v 2. odst. določa, da predpisi o obliki glavne pogodbe veljajo tudi za predpogodbo, če je predpisana oblika pogoj za veljavnost pogodbe. Predmetna predpogodba ureja bistvene sestavine bodoče pogodbe o prenosu lastninske pravice na nepremičnini, kar pomeni, da mora biti le-ta sklenjena v pisni obliki (52. člen OZ). Takšna oblika se torej zahteva v skladu z OZ. Tako ne gre za dogovorjeno obliko za veljavnost pogodbe (54. člen OZ). V skladu z 2. odst. 51. člena morajo biti tudi poznejše spremembe ali dopolnitve pogodbe sklenjene v določeni obliki. Zato 3. in 4. odst. 51. člena OZ ne prideta v poštev. O konkludentnosti sodelovanja na mejni obravnavi 16.5.2005 tako ni mogoče govoriti. V predpogodbi natančno določeni rok za sklenitev glavne pogodbe, bi bil lahko veljavno spremenjen zgolj s pisno spremembo predpogodbe. V primeru, ko je določena oblika za veljavnost pogodbe, je tako izključena uporaba 18. in 30. člena OZ, saj se mora izjava izraziti v pisni obliki - podpisom. Na podlagi tega so vse pritožbene navedbe v zvezi s pomanjkljivo trditveno podlago glede odstranitve mejnikov, pomanjkanju pravnega interesa tožencev za sodelovanje na mejni obravnavi, strinjanju tožencev za parcelacijo, opustitvijo tožencev podati izjavo o nestrinjanju k podpisu glavne pogodbe, neprepričljivosti razlogov tožencev za odklonitev podpisa, zlorabo pravic tožencev in razlogi zamude tožeče stranke za izpolnitev pogojev za parcelacijo, ki izpodbijajo prvo točko izreka sklepa, neutemeljene. Prav tako je neutemeljen očitek, da je šele z obvestilom GURS o novonastalih parcelah vloženo na zemljiško knjigo dne 4.11.2005, začel teči rok za uveljavljanje izpolnitve predpogodbe oziroma zahtevanje sklenitve glavne pogodbe. V predpogodbi je določen skrajni rok za sklenitev glavne pogodbe. Res je, da bi glavna pogodba z vsebino, ki je določena v predpogodbi, lahko bila sklenjena šele po opravljeni parcelaciji, a to ne vpliva na začetek teka roka za sklenitev glavne pogodbe. Ta je, kot rečeno, natančno določen in samo od tega dne teče rok.

Pritožnik pa se utemeljeno pritožuje zoper 2. točko izreka sodbe, torej zoper del, v katerem je sodišče odločilo, da mora tožeča stranka odstraniti cestišče s parc. št. 1323/4 k.o. L. ter jo izročiti v prvotnem katastralnem stanju (travnik) v posest tožencema. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe pojasnilo materialno podlago vrnitvenega zahtevka tožencev in se je torej pravilno oprlo na 92. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ (stran 10 sodbe), a se iz razlogov sodbe ne da razbrati, zakaj je tožeča stranka dolžna vrniti omenjeno zemljišče v "prvotnem katastralnem stanju (travnik)", kako naj bi se ta del zahtevka izvršil in kaj je prvotno katastralno stanje. Prvi odstavek 92. člena SPZ je podlaga le za vrnitev individualno določene stvari. V tem delu torej manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

Na podlagi povedanega je sodišče druge stopnje pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v 2. točki izreka v celoti razveljavilo ter vrnilo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo odločanje, v preostalem delu (1. točka izreka sodbe) pa pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (1. odst. 354. člena ZPP in 353. člen ZPP). Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku upošteva gornja izhodišča in glede razveljavljenega dela opravi novo glavno obravnavo glede na gornje stališče, nato pa o stvari ponovno odloči. Razveljavitev sodbe v delu, ki se nanaša na odstranitev cestišča in vrnitev nepremičnine v posest, je narekovala tudi razveljavitev odločitve o stroških postopka (4. odst. 165. člena ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (3. odst. 165. člena ZPP).