1. 6. 2005

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku za rešitev spora glede pristojnosti, začetem z zahtevo Okrajnega sodišča v Mariboru, na seji dne 1. junija 2005

odločilo:

Za odločanje o zahtevi dr. A. A. za denacionalizacijo zemljišč parc. št. 149/13 in 151/6 k.o. Ž. je pristojna Upravna enota Maribor.

Obrazložitev

A.

1.Dr. A. A. je pri upravnem organu vložil zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin, podržavljenih z odločbo Občinskega ljudskega odbora Maribor Tabor št. 05/4-4015/1-59 z dne 3. 9. 1959, ki je bila izdana na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58 – v nadaljevanju ZNZGZ), ki je naveden v 9. točki 3. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in nasl. – v nadaljevanju ZDen). Med temi nepremičninami sta bili tudi zemljišči s parc. št. 149/13 in 151/6 k.o. Ž. Upravna enota Maribor je zahtevo za denacionalizacijo navedenih zemljišč z dopisom št. 351-29/93-1020/20-Ba z dne 3. 11. 2000 odstopila Okrajnemu sodišču v Mariboru. Ker je prejšnja lastnica nacionalizirani zemljišči prodala, po mnenju Upravne enote Maribor ni šlo za prisilni odvzem, temveč za pravni promet, ki se je izvršil po podržavljenju. V dopisu upravni organ navaja, da je pooblaščenka vlagatelja na ustni obravnavi dne 26. 9. 2000 izjavila, da so bile nepremičnine prodane zaradi sile in grožnje in da je predlagala, naj upravni organ zahtevo odstopi v reševanje Okrajnemu sodišču.

2.Okrajno sodišče navaja, da se v obravnavanem primeru zahteva za denacionalizacijo nanaša na nacionalizirana zemljišča. Zato se je za nepristojno izreklo že s sklepom št. Nz 626/2000 z dne 30. 9. 2004, s sklepom z dne 4. 2. 2005 pa je odločilo še, da se po pravnomočnosti sklepa o nepristojnosti zadeva vrne v reševanje Upravni enoti. Upravna enota je Okrajnemu sodišču zadevo ponovno odstopila z dopisom št. 351-29/93-7301 z dne 29. 3. 2005. Okrajno sodišče je Upravni enoti vlogo dne 1. 4. 2005 še enkrat poslalo Upravni enoti, ta pa jo je Okrajnemu sodišču ponovno vrnila. Glede na to, da Upravna enota vztraja pri tem, da se je že z dopisom z dne 18. 11. 2000 izrekla za nepristojno za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo navedenih dveh zemljišč, Okrajno sodišče predlaga, naj Ustavno sodišče odloči o sporu glede pristojnosti.

B.

3.ZDen deli pristojnost za odločanje o zahtevah za denacionalizacijo med upravne organe in sodišča. Če je bilo premoženje podržavljeno s predpisi, določenimi v 3. in 4. členu ZDen, so pristojni upravni organi (prvi odstavek 54. člena ZDen), če pa je premoženje prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti (5. člen ZDen), je za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo pristojno okrajno sodišče (56. člen ZDen).

4.Vlagatelj zahteve za denacionalizacijo je kot pravno podlago podržavljenja zemljišč navedel ZNNZGZ. ZDen v 9. točki 3. člena določa, da so osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi ZNNZGZ, upravičenci do denacionalizacije. Na podlagi ZNNZGZ so bila gradbena zemljišča nacionalizirana že z uveljavitvijo tega zakona. Do njihovega odvzema iz posesti pa je lahko prišlo tudi kasneje. Zato je na podlagi 54. člena ZDen za odločanje o denacionalizaciji zemljišč, podržavljenih na podlagi ZNNZGZ, lahko pristojen le upravni organ.

5.Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-130/01 z dne 23. 5. 2002 (Uradni list RS, št. 54-I/02 in OdlUS XI, 87) ob presoji ustavnosti 4. člena ZDen ugotovilo, da je upravičenost do denacionalizacije glede na jasno določbo 3. člena ZDen odvisna od časa podržavljenja stavbnega zemljišča in ne od časa njegovega odvzema iz posesti (13. in 16. točka obrazložitve). Čas odvzema iz posesti in predpis, ki je bil podlaga za odvzem, prideta v poštev pri ugotavljanju, kolikšno odškodnino so za odvzeto zemljišče upravičenci že prejeli, ker je treba prejeto odškodnino obravnavati v okviru določb 72. člena ZDen (15. točka obrazložitve).

6.V obravnavani zadevi ni sporno, da sta bili v izreku navedeni zemljišči nacionalizirani, tj. podržavljeni na podlagi ZNNZGZ. V spisu št. Nz 626/2000 je kopija odločbe Občinskega ljudskega odbora Maribor Tabor, s katero je bilo ugotovljeno, da sta bili z dnem 26. 12. 1958, ko je začel veljati ZNNZGZ, med drugim nacionalizirani tudi zemljišči parc. št. 149/13 in 151/6 k.o. Ž. Tudi Upravna enota v dopisu, s katerim je odstopila zadevo Okrajnemu sodišču, ugotavlja, da gre za zemljišči, ki sta bili nacionalizirani, in da je pravna prednica vlagatelja zahteve za denacionalizacijo prodala nacionalizirana zemljišča. Za določitev pristojnosti za odločanje o denacionalizaciji nezazidanih stavbnih zemljišč pa ni pomembno, na kateri podlagi so bila zemljišča prejšnjim lastnikom odvzeta iz posesti, tj. na kateri podlagi jim je bila odvzeta pravica uporabe na nacionaliziranem nezazidanem zemljišču.[1] Vprašanje, ali so imetniki pravice uporabe na zemljiščih z njimi prosto razpolagali na podlagi sklenjenega pravnega posla ali je kljub sklenitvi pravnega posla dejansko šlo za odvzem zemljišč, je namreč vprašanje upravičenosti zahteve za denacionalizacijo.[2]

7.Ker sta bili zemljišči parc. št. 149/13 in 151/6 k.o. Ž. podržavljeni na podlagi predpisa, navedenega v 9. točki 3. člena ZDen, je na podlagi 54. člena ZDen za odločanje o denacionalizaciji teh zemljišč pristojna Upravna enota Maribor. Iz spisa je razvidno, da je bila vloga za denacionalizacijo vložena 3. 3. 1993. Dvanajst let je trajalo, da je prišlo do odločitve o pristojnosti za reševanje dela te zahteve. Ustavno sodišče ugotavlja, da gre še za en primer očitno prepočasnega postopanja v denacionalizacijskih zadevah. Na prepočasno postopanje v teh zadevah in na kršenje roka iz prvega odstavka 58. člena ZDen je Ustavno sodišče že nekajkrat opozorilo (na primer že v zadevi št. U-II-119/96 z dne 6. 6. 1996, Uradni list RS, št. 36/96 in OdlUS V, 93).

C.

8.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi četrtega odstavka 61. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – ZUstS) in četrte alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnici in sodniki Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

Predsednik

dr. Janez Čebulj

Opombi:

[1]Glej npr. odločbo Ustavnega sodišča št. P-6/02 z dne 20. 6. 2002 (OdlUS XI, 144) in odločbo št. P-7/01 z dne 20. 6. 2002 (OdlUS XI, 145).

[2]Glej npr. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-330/01 z dne 7. 11. 2002 (Uradni list RS, št. 99/02 in OdlUS XI, 280).