Jedro

Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je tožnik pri izračunu svoje višine plače upošteval le zadnje tri mesečne plače, ki predstavljajo osnovo za izračun denarnega nadomestila po 118. členu ZDR-1, ne pa osnove za zahtevek za reparacijo. Pri zahtevku za reparacijo je pravilno upoštevalo izračun tožene stranke, ki je bil izdelan upoštevajoč dodatke za nočno delo, saj je tožnik pretežno delo opravljal ponoči.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom spremembo tožbe dopustilo (I. točka izreka) in z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje dne 28. 2. 2017 pri toženi stranki nezakonito prenehalo in je trajalo od 1. 3. 2017 do 2. 4. 2017 ter od 3. 10. 2017 dalje ter da ima tožnik pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas za delovno mesto receptor VI (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo na delovno mesto receptor VI (III. točka izreka) in od 1. 3. 2017 do 2. 4. 2017 obračunati nadomestilo plače v višini 1.072,40 EUR bruto mesečno, od teh zneskov odvesti predpisane davke in prispevke ter tožniku izplačati neto zneske nadomestila plače, zmanjšane za neto zneske, ki jih je tožnik prejel iz naslova denarnega nadomestila med brezposelnostjo pri Zavodu RS za zaposlovanje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obresti; ter od 3. 4. 2017 do 30. 9. 2017 in za 2. 10. 2017 obračunati nadomestilo plače v višini 1.072,40 EUR bruto mesečno, zmanjšano za bruto zneske, ki jih je tožnik prejel iz naslova plače pri družbi A. d. o. o., od teh zneskov odvesti predpisane davke in prispevke ter tožniku izplačati neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini in z zapadlostjo razvidno iz izreka; od 3. 10. 2017 do vrnitve nazaj na delo obračunati nadomestilo plače v višini 1.072,40 EUR bruto mesečno, ter mu po odvodu predpisanih davkov in prispevkov izplačati ustrezne neto zneske nadomestila plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več in drugače pa zavrnilo (ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 3. 4. 2017 do 2. 10. 2017, priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od 1. 3. 2017 do reintegracije, višjo razliko v plači za obdobje od 1. 3. 2017 do 2. 4. 2017 ter od 3. 4. 2017 do 30. 9. 2017 in za 2. 10. 2017, ter višje nadomestilo plače za 164,74 EUR mesečno za obdobje od 3. 10. 2017 do reintegracije - V. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.094,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitve paricijskega roka do plačila (VI. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo v točkah IV in V izreka sodbe vlaga tožnik pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP ter 14. in 15. točke drugega odstavka istega člena. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi tako, da pri izračunu pripadajočega nadomestila upošteva 1.237,14 EUR bruto in v izpodbijanem delu - IV. in V. točki izreka sodbe toženi stranki naloži v plačilo nadomestilo bruto plače z upoštevanjem zneska 1.237,14 EUR, zgolj podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku za nezakonito prenehanje delovnega razmerja, da ima tožnik s toženo stranko sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas in za delovno mesto receptor, toženi stranki pa je tudi naložilo, da mora tožnika pozvati nazaj na delo na delovno mesto receptor VI. V izpodbijanih IV. in V. točki izreka je tožniku priznalo nadomestilo plače za čas od 1. 3. 2017 dalje oziroma razliko nadomestila plače z upoštevanjem bruto plače 1.072,40 EUR, kar naj bi bil podatek tožene stranke. Zatrjuje, da sodišče ni sledilo izračunu tožnika glede vtoževanega nadomestila plače, pač pa se je oprlo na podatke tožene stranke. Uveljavlja bistveno kršitev postopka, ker se je sodišče oprlo na izračun tožene stranke, ki ga tožnik do zaključka same obravnave ni prejel in tudi nanj ni mogel dati pripomb, kot to zmotno navaja sodišče. Meni, da bi upoštevaje plače v letu 2016, ki so bile praktično v enaki višini, prejemal takšno plačo tudi od 2. 3. 2017 dalje, če mu delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, saj je iz razlogov sodbe jasno razvidno, zakaj je sodišče prve stopnje v pretežnem delu ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku. Sodišče prve stopnje je v 15. točki obrazložitve tudi natančno pojasnilo, zakaj je upoštevalo izračun tožene stranke o višini plače tožnika, ki mu tožnik v dokaznem postopku ni nasprotoval. 6. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedena kršitev je podana zgolj takrat, kadar je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, oziroma kadar sodišče v razlogih sodbe vsebini dokaznega gradiva pripiše drugačno vsebino, kot je to dejansko ima, za kar pa v konkretnem primeru ne gre. Po vsebini tožnik v bistvu uveljavlja nestrinjanje z dokazno oceno, torej drug pritožbeni razlog, vendar prav tako neutemeljeno, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

7. Bistvo pritožbenih navedb tožnik utemeljuje s tem, da do konca glavne obravnave ni prejel izračuna plač, ki ga je v spis vložila tožena stranka in se o tem ni mogel izreči. Ta očitek ni utemeljen. Tožnik je s pripravljalno vlogo z dne 10. 10. 2017 med drugimi zahtevki uveljavljal tudi višino nadomestila plače v znesku 1.237,14 EUR. Na to pripravljalno vlogo je tožena stranka s tretjo pripravljalno vlogo z dne 23. 10. 2017 odgovorila in predložila obračun plače tožnika ob upoštevanju normalnega teka stvari. Ta pripravljalna vloga je bila še istega dne (23. 10. 2017) skupaj s prilogami poslana tožnikovemu pooblaščencu in dne 24. 10. 2017 vložena v njegov poštni predal. Sodišče prve stopnje je 6. 11. 2017 opravilo narok za glavno obravnavo in sprejelo dokazni sklep, v katerem je vpogledalo in prebralo vse listine v spisu, med katerimi je bil tudi izračun tožene stranke. Glede višine tožnikove plače je tako upoštevalo izračun tožene stranke, ki ga je le-ta predložila v pisni obliki, saj izračunu višine plače tožnik ni nasprotoval, čeprav ga je njegov pooblaščenec prejel. 8. Tako se izkažejo za protispisne pritožbene navedbe, da je sodišče odločitev sprejelo na podlagi izračuna tožene stranke, ki ga tožnik do zaključka obravnave ni prejel. Sodišče prve stopnje je tudi obrazložilo, da je tožnik pri izračunu svoje višine plače (1.237,14 EUR) upošteval le zadnje tri mesečne plače, ki predstavljajo osnovo za izračun denarnega nadomestila po 118. členu ZDR-11, ne pa osnove za zahtevek za reparacijo. Pri zahtevku za reparacijo je pravilno upoštevalo izračun tožene stranke, ki je bil izdelan upoštevajoč dodatke za nočno delo, saj je tožnik pretežno delo opravljal ponoči. 9. Po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki se je tožnik prijavil na Zavodu RS za zaposlovanje v evidenco brezposelnih in na podlagi odločbe z dne 7. 3. 2017 mu je bila priznana pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas treh mesecev v višini 673,95 EUR neto mesečno, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, kot tudi, da je bil tožnik v obdobju od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 3. 4. 2017 do 2. 10. 2017 zaposlen pri družbi A. in v tem času prejemal plačo v višini 804,96 EUR bruto, z izjemo plače za mesec maj, ko je prejel 905,58 EUR bruto.

10. Tožnik odločitev sodišča prve stopnje izpodbija tudi v V. točki izreka (v delu, ki se na nanaša na ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 3. 4. 2017 do 2. 10. 2017, priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od 1. 3. 2017 do reintegracije, višjo razliko v plači za obdobje od 1. 3. 2017 do 2. 4. 2017 ter od 3. 4. 2017 do 30. 9. 2017 in za 2. 10. 2017 ter višje nadomestilo plače za 164,74 EUR mesečno za obdobje od 3. 10. 2017 do reintegracije), vendar v pritožbi ne podaja nobenih konkretnih pritožbenih trditev. Pritožbeno sodišče je zato opravilo uradni preizkus odločitve in ugotavlja, da procesne kršitve niso podane, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno.

11. Ker niso podani niti s pritožbi uveljavljeni razlogi in niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, odgovor tožene stranke na pritožbo pa ni pripomogel k rešitvi zadeve, zato tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).

1 Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1).