Jedro

Tožeče stranke v sporu uveljavljajo zahtevke zaradi ugotovitve denarne terjatve zoper toženo stranko, pri kateri jim ni prenehalo delovno razmerje (prenehalo jim je pri hčerinski družbi tožene stranke). Takšen spor ni spor o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, v katerem bi tožena stranka kot delodajalec sama krila svoje stroške postopka ne glede na njegov izid.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka (glede stroškov postopka) spremeni tako, da se glasi: „Tožeče stranke so dolžne toženi stranki plačati stroške postopka v zneskih kot sledi: Š.B. v znesku 148,59 EUR, D.B. v znesku 109,56 EUR, M.H. v znesku 130,94 EUR, M.K. v znesku 118,67 EUR, E.M. v znesku 141,69 EUR, M.N. v znesku 112,46 EUR, M.P. v znesku 101,21 EUR, Z.R. v znesku 106,67 EUR, T.T. v znesku 101,21 EUR vse v roku 15 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi obstoj terjatev tožečih strank do tožene stranke in sicer Š.B. v skupni višini 5.108,73 EUR, D.B. v skupni višini 3.756,71 EUR, M.H. v skupni višini 4.466,17 EUR, M.K. v skupni višini 4.068,23 EUR, E.M. v skupni višini 4.856,07 EUR, M.N. v skupni višini 3.853,77 EUR, M.P. v skupni višini 3.470,12 EUR, Z.R. v skupni višini 3.654,52 EUR, T.T. v skupni višini 3.470,12 EUR, njihov zahtevek je tudi stroškovno zavrnilo (I. tč. izreka sodbe). Odločilo je, da so tožeče stranke toženi stranki dolžne solidarno povrniti stroške postopka v znesku 1.071,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Tožeče stranke so se pritožile zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št 26/99 in nadaljnji). Pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obširno vloženi pritožbi navajajo, da se sodišče ni opredelilo do večine njihovih trditev, ki so jih podale v tožbi in v pripravljalnih vlogah. Sodišče ni upoštevalo določb Direktive 2001/23/ES, ni se opredelilo do nezakonitosti postopka spremembe delodajalca, ker so bile prevzete na delodajalca, ki je bil brez premoženja zaradi česar se je njihov delovnopravni položaj bistveno poslabšal. Družba M. razen minimalnega osnovnega kapitala ni imela skoraj nobenih lastnih sredstev. Poleg tega sodišče ni upoštevalo njihovih navedb glede kršitev obveznosti v okviru pravnega instituta koncernskega privilegija, in da je šlo pri pogodbi o zaposlovanju delavcev od tožene stranke v M. za vzajemno neizpolnjeno pogodbo. Sodišče očitno ne loči med pojmom uvedbe in začetkom stečajnega postopka. Izpodbijana sodba vsebuje nasprotujoče razloge, zaradi česar se jo ne more preizkusiti. Menijo, da med navedeno direktivo in določbo 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe) obstajajo velike pomenske razlike, kar bi moralo sodišče upoštevati. Sodišče se ni v ničemer ukvarjalo s predhodnim vprašanjem v skladu z določbo 2. odstavka 267. člena Pogodbe o delovanju EU. Zaradi takšnih postopkovnih pomanjkljivosti je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. V tej zvezi opozarjajo na več nepravilnosti, ki se nanašajo na prehode delavcev, uvedbe stečajev nad konkretnimi družbami, prijavljanjem terjatev, vlogo sindikata in na ostala pomembna dejstva. Predvsem pa na to, da je bila takrat večina delavcev prevzetih v času po uveljavitvi ZDR, zaradi česar sodišče ne bi smelo izhajati tudi iz določb predpisov, ki so veljali pred ZDR. Sodišče bi moralo razlagati določbe 3. in 4. odstavka 73. člena ZDR skladno s pravom EU. Cilj Direktive 2001/23/ES je v varovanju delavcev v primeru, ko se spremeni delodajalec, ki je v tem, da se pravice delavcev ohranijo nespremenjene. Tožniki imajo interes, da se poravnajo njihove terjatve, zaradi česar bi morala tožena stranka s svojim premoženjem jamčiti za njihovo plačilo, saj družba M. ni imela dovolj premoženja, kar je potrdil v izpovedbi direktor F.P.. V kolikor sodišče ne bo zahtevalo presoje skladnosti določbe 3. odstavka 73. člena ZDR z navedeno direktivo, bodo v zadevi uporabile vse razpoložljiva pravna sredstva ter proti Sloveniji sprožile ustrezne postopke pred pristojnim mednarodnim sodiščem. V tej zvezi Dogovor o prehodu delavcev od tožene stranke v M. z dne 20. 4. 2005 in Pogodba o prevzemu delavcev na delo in opravljanju dejavnosti z dne 14. 12. 1995 kljub začetkom stečajnim postopkov nad toženo stranko in družbo M. še vedno veljata, saj gre za vzajemno neizpolnjeno pogodbo v smislu določb 1. odstavka 265. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP, Ur. l. RS, št. 126/2007 in spremembe). Poleg tega je iz dopisa z dne 25. 9. 2000, ki sta ga obe družbi poslali Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, razvidno, da imajo delavci na osnovi pogodbe zagotovljeno enako socialno varnost kot delavci v družbi ustanoviteljici. Protipravnost ravnanja tožene stranke je potrebno presojati tudi z vidika kršitev Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU, Ur. l. RS, št. 42/1993 in spremembe) ter zaradi neizpolnitve obveznosti v okviru instituta koncernskega privilegija v skladu z določbami Zakona o gospodarskih družbah. Tožena stranka je namreč skozi celotno obdobje poslovanja družbe M. preko določanja cen storitev skrbela za zmanjševanje premoženja te družbe. To pa pomeni, da se je brez dvoma zavedala, da družba brez premoženja ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti tretjim osebam. Tožeče stranke se ne strinjajo tudi glede odločitve o stroških postopka, saj so njihovi zahtevki povezani z obstojem in prenehanjem delovnega razmerja, kar pomeni, da bi morala tožena stranka v skladu z določbo 5. odstavka 41. člena ZDSS-1 svoje stroške nositi sama. Zato predlagajo, da pritožbeno sodišče njihovim zahtevkom v celoti ugodi oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašajo pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe tožečih strank in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje tako glede odločitve o zavrnitvi zahtevkov za ugotovitev obstoja terjatev kot tudi glede odločitve o zavrnitvi zahtevka za povrnitev stroškov tožečih strank pravilno razsodilo. V tej zvezi je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Takšna ugotovitev pa se ne nanaša na odločitev o naloženih stroških tožene stranke tožečim strankam, da jih povrnejo toženi stranki solidarno (v 3. točki izreka), kar pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niso podane. Za tako kršitev bi šlo, če bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Izrek sodbe ni nerazumljiv in ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe; sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo lahko v celoti preizkusilo.

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da so bile tožeče stranke najprej delavci tožene stranke, pri čemer so v nadaljevanju na podlagi pogodbe o zaposlovanju delavcev z dne 4. 8. 1995, sklenjene med toženo stranko in M., postale delavci družbe M.. Tožečim strankam je nato v letu 2009 prenehalo delovno razmerje pri družbi M. zaradi sporazumnih razveljavitev pogodb o zaposlitvi. Vse tožeče stranke so namreč izpolnjevale pogoje za upokojitev. Dne 12. 10. 2009 je bil začet stečajni postopek nad družbo M.. Tožeče stranke so v stečajnem postopku nad toženo stranko prijavile terjatve v glavnem iz naslova neizplačanih plač, neizkoriščenega letnega dopusta, neizplačanih odpravnin ob upokojitvi, neizplačanih nadomestil za prevoz in prehrano ter neizplačanih jubilejnih nagrad, katere je stečajni upravitelj prerekal. Tožeče stranke so prijavile iste terjatve, kot v stečajnem postopku nad toženo stranko, v stečajnem postopku nad družbo M., ki je bila njihov zadnji delodajalec in pri katerem so terjatve tudi nastale. Stečaji upravitelj te družbe je njihove terjatve priznal. Po določbi 3. člena Pogodbe o zaposlovanju delavcev tožene stranke pri M. in na podlagi sklepov o prezaposlitvi delavcev od tožene stranke v M. so imele tožeče stranke pravico, da se po prenehanju delovnega razmerja pri M., vrnejo k toženi stranki. Tožena stranka te zaveze ni prostovoljno izpolnila, tožeče stranke pa tudi niso zatrjevale, da bi toženo stranko pozvale k izpolnitvi te pogodbe zaveze oz. da bi uveljavljale vrnitev k toženi stranki na teh pravnih podlagah. Tožeče stranke niso postavile tožbenega zahtevka, s katerim bi na podlagi prej citirane pravne podlage zahtevale izvršitev pogodbe, ustanovljene v korist tretjega po 126. čl. Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprememb.) in ponovno vzpostavitev delovnega razmerja s toženo stranko. Ker tožeče stranke do prenehanja delovnega razmerja niso bile zaposlene pri toženi stranki, ampak pri družbi M. d.o.o., ne morejo od tožene stranke zahtevati izpolnitve denarnih terjatev iz delovnega razmerja, ki so nastale (izključno) pri družbi M. d.o.o. Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 126/2007, s spremembami; ZFPPIPP) med pravnimi posledicami uvedbe stečajnega postopka ne določa prenehanja delovnega razmerja po samem zakonu, zato uvedba stečajnega postopka zoper toženo stranko ne pomeni, da tožeče stranke v primeru prenehanja poslovanja družbe M. ne bi mogle uveljavljati vrnitve k toženi stranki v smislu 3. člena Pogodbe o zaposlovanju delavcev tožene stranke v M., tudi če je bil zoper toženo stranko že uveden stečajni postopek. Ker tožena stranka ni bila njihov (zadnji) delodajalec in delovno razmerje s toženo stranko ni bilo nikoli ponovno vzpostavljeno, saj se tožeče stranke k njej niso vrnile, ne morejo na podlagi 3. člena Pogodbe o zaposlovanju delavcev tožene stranke v M. od tožene stranke uspešno uveljavljati terjatev iz delovnega razmerja.

Tožeče stranke odgovornost tožene stranke za vtoževane terjatve uveljavljajo tudi na podlagi 8. čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006 in nadaljnji), po katerem so za obveznosti družbe (v konkretnem primeru družbe M. d.o.o.) odgovorni tudi njeni družbeniki (v konkretnem primeru tožena stranka), če so npr. v nasprotju z zakonom ravnali s premoženjem družbe kot pravne osebe kot s svojim lastnim premoženjem (3. alinea – pokriva različne primere uporabe premoženja družbe v zasebne namene oz. v namene družbe družbenice), ali če so npr. v svojo korist ali v korist druge osebe zmanjšali premoženje družbe, čeprav so vedeli ali bi morali vedeti, da ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti tretjim osebam (4.alinea 8. čl. ZGD-1).

ZGD-1 torej v takšnih primerih ureja solidarno odgovornost družbenika (tožene stranke) za terjatve družbe. V prvem odstavku 8. člen ZGD-1 uzakonja jamčevalni spregled pravne osebnosti gospodarske družbe, ki ga obravnava kot izjemo v sistemu odgovornosti, in ob spregledu predpisuje odgovornost družbenikov (ki so lahko fizične ali pravne osebe) za obveznosti družbe. Dejanski stani iz posameznih alinej prvega odstavka 8. čl. ZGD-1 so navedeni alternativno.

Pogoj za spregled je zloraba, ki jo je pripisati članom (družbenikom) pravne osebe. Zloraba mora biti podana vsaj v smislu objektivne ali institucionalne zlorabe, to je uporabe pravne osebe na način, ki nasprotuje njenemu zakonskemu ustroju in namenu njenega obstoja. Tožnik mora dokazati obstoj enega od zakonskih dejanskih stanov spregleda. Zloraba družbe kot pravne osebe je pravni standard, katerega pomen je treba določiti z razlago, od širine katere je odvisna uporabnost te določbe v praksi.

Tožeče stranke so trdile, da je tožena stranka družbo M. d.o.o. ustanovila iz špekulativnih razlogov, da bi se izigralo delavce za pravice iz delovnega razmerja. Trdila je, da je bilo je bilo ves čas jasno, da hčerinska družba (M.), ki je bila brez premoženja, ne bo zmožna zagotavljati likvidnega poslovanja in posledično delavcem ne bo sposobna poplačati njihovih terjatev. Tožeče stranke so tako smiselno zatrjevale dejanski stan po 4. alinei 8. čl. ZGD. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da morajo biti po tej alinei izpolnjeni štirje pogoji. Prvi je, da je družbenik v svojo korist ali v korist druge osebe zmanjšal premoženje družbe (sem ne spada izguba premoženja ob normalnih tržnih tveganjih). Drugi pogoj je subjektiven: družbeniki so ob zmanjšanju premoženja vedeli ali bi morali vedeti, da družba ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti tretjim osebam. Tretji pogoj pa je, da družba ni sposobna poravnati svojih obveznosti tretjim osebam (ta zahteva je sicer gotovo izpolnjena vsaj ob dolgoročni plačilni nesposobnosti ali v primeru stečajnega postopka nad družbo). Tožeče stranke niso zatrjevale niti prvega pogoja, to je, da je tožena stranka v svojo korist ali v korist druge osebe zmanjšala premoženje družbe M. d.o.o.. Tožeče stranke niso trdile, da bi tožena stranka na kakršenkoli način v svojo korist ali korist druge osebe preprečevala povečanje premoženja družbe M., zato ni mogoče zaključiti, da je podan dejanski stan, kot ga opredeljuje 4. alinea 8. čl. ZGD-1. Tožeče stranke razen trditve, da je tožena stranka vedela, da družba M. ne bo zmožna zagotavljati likvidnega poslovanja in posledično delavcem ne bo sposobna poplačati njihovih terjatev, niso podale ustrezne trditvene podlage, ki bi omogočala ugotovitev zlorabe, ki bi jo bilo mogoče pripisati družbeniku družbe M. (torej toženi stranki) in posledično uporabo instituta spregleda pravne osebnosti. Sodišče prve stopnje je zato glede na trditveno podlago tožečih strank in po izvedenem dokaznem postopku pravilno zaključilo, da niso podani pogoji za spregled pravne osebnosti v smislu 8. čl. ZGD-1. Prav tako ni protipravnosti v tem, da je bil stečajni postopek nad družbo M. začet kasneje, kot nad toženo stranko. Kot je pritožbeno sodišče že obrazložilo, navedeno ne vpliva na obveznosti, ki jih je imela tožena stranka v skladu s pogodbo iz leta 1995 do delavcev M. (v tem pogledu je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka obveznosti po tej pogodbi ni mogla izpolniti dejansko zmotno, vendar navedeno kljub temu ni vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve). Tožeče stranke so imele možnost pravočasno zahtevati izpolnitev obveznosti po tej pogodbi, pa tega niso storile. Ker ne obstoji pravna podlaga za presojo zahtevane terjatve v smislu odškodninske odgovornosti tožene stranke, je pritožbeno sodišče tudi pritožbene navedbe v tej smeri zavrnilo kot neutemeljene.

Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožbe na 73. člen ZDR in 4. člen Direktive 2011/23/ES. Tožeče stranke so prešle od tožene stranke v M. tako v času veljavnosti Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90; ZTPDR) in Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90; ZDR/90), kot v času veljavnosti ZDR/02. Institut prevzema na delo v drugo organizacijo oziroma k delodajalcu, ki smo ga poznali do uveljavitve ZDR/02, ni enak institutu prenosa podjetij, obratov in delov podjetja ali obratov glede na Direktivo 2001/23/ES, (ki je bila prenesena v naš sistem šele po 1. 1. 2003 – z določbo 73. člena ZDR). ZDR v 3. odstavku 73. člena določa, da ima delavec enake pravice, kot če pogodbo o zaposlitvi odpove delodajalec iz poslovnih razlogov, če se pri delodajalcu prevzemniku iz objektivnih razlogov poslabšajo pravice iz pogodbe o zaposlitvi in delavec zato odpove pogodbo o zaposlitvi. V skladu s 4. odstavkom 73. člena ZDR pa je delodajalec prenosnik skupaj z delodajalcem prevzemnikom solidarno odgovoren za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa, ter za terjatve, nastale zaradi odpovedi po prejšnjem odstavku, torej v primeru, če delavec odpove pogodbo o zaposlitvi, ker so se iz objektivnih razlogov poslabšale pravice iz pogodbe o zaposlitvi. Iz citirane določbe izhaja, da tudi če bi šlo za spremembo delodajalca po 73. členu ZDR, ne bi bilo nikakršne podlage za solidarno odgovornost tožene stranke (prenosnika) za primer prenehanja delovnega razmerja delavcev v M. (prevzemniku), saj zakonski pogoji za to niso podani. Tožečim strankam je pri družbi M. delovno razmerje prenehalo na podlagi sporazumov o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi iz razloga izpolnjevanja pogojev za upokojitev in ne zaradi tega, ker bi tožeče stranke zaradi objektivnega poslabšanja delovnih pogojev odpovedale pogodbe o zaposlitvi. Širjenje odgovornosti delodajalca prenosnika tudi na primere, ko bi delavcem prenehalo delovno razmerje na podlagi sporazuma o razveljaviti pogodbe o zaposlitvi ali odpovedi iz poslovnih razlogov, ni sprejemljivo in zanj v citiranih določbah ni nobene pravne podlage. Teh obveznosti ni dopustno široko razlagati, saj že Direktiva 2001/23/ES izjemoma v 4/2. členu določa obveznost prevzemnika, ne pa prenosnika.

Zato sodišče prve stopnje v spornem primeru utemeljeno ni uporabilo določb drugega odstavka 4. člena Direktive 2001/23/ES, ki določa, da se šteje, da je delodajalec odgovoren za prenehanje pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja, če pogodba o zaposlitvi ali delovno razmerje preneha, ker se delovni pogoji zaradi prenosa bistveno spremenijo v škodo delavca. Nadalje tudi iz navedene direktive ne izhaja, da bi se pojem „delodajalec“ nanašal na delodajalca prenosnika, zaradi česar takšna ureditev ne daje podlage za odločitev, da bi bil delodajalec prenosnik solidarno zavezan za vse terjatve delavca do prevzemnika, ki nastanejo zaradi poslabšanja delovnih pogojev delavca zaradi prenosa.

V skladu s tako obrazloženimi razlogi je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi o zavrnitvi zahtevkov tožečih strank zaradi ugotovitve obstoja uveljavljenih terjatev v celoti utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo tudi odločitev o stroških (v 3. točki izreka sodbe), da so tožeče stranke dolžne toženi stranki solidarno povrniti stroške postopka v znesku 1.071,00 EUR. Tožeče stranke v pritožbi opozarjajo na pravilno uporabo določbe 5. odstavka 41. člena ZDSS, da so uveljavljene terjatve povezane s sporom o prenehanju delovnega razmerja, zaradi česar bi morala tožena stranka ne glede na izid pravde nositi svoje stroške postopka. Po oceni pritožbenega sodišča je takšno pritožbeno zavzemanje zmotno, saj tožeče stranke v tem sporu samostojno uveljavljajo zahtevke zaradi ugotovitve denarne terjatve zoper toženo stranko, pri kateri jim ni prenehalo delovno razmerje. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da so tožeče stranke dolžne v tem sporu povrniti nastale stroške toženi stranki. Vendar po ugotovitvi pritožbenega sodišča v skladu s pravilno uporabo določbe 161. člena ZPP ne solidarno, kot jih je glede tega zmotno zavezalo sodišče prve stopnje, temveč v sorazmernem deležu glede na višino zahtevka, ki ga je s tožbo uveljavljala vsaka od tožečih strank. V skladu z navedenimi razlogi je tako lahko vsaka tožeča stranka zavezana za plačilo priznanih stroškov toženi stranki samo v sorazmernem deležu zneska 1.071,00 EUR in sicer v višini, kot izhajajo iz izreka te sodbe.

Zato je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in odločitev o stroških postopka (v II. točki izreka) delno spremenilo tako, kot je to razvidno iz izreka te sodbe. V preostalem pa je zavrnilo pritožbo in v nespremenjenem delu (v I. točki izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stranke so v pritožbenem postopku priglasile stroške in sicer tožeče stranke v zvezi s pritožbo, tožena stranka pa v zvezi z odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da so tožeče stranke sicer delno uspele s pritožbo glede spremenjene odločitve o stroških postopka, vendar predstavlja to zanemarljiv pritožbeni uspeh, zato same krijejo svoje pritožbene stroške. Enaka odločitev se nanaša tudi na priglašene pritožbene stroške tožene stranke, saj njen odgovor ni v ničemer prispeval k sprejeti rešitvi zadeve.