Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSC Sklep I Kp 45470/2021

ECLI:SI:VSCE:2023:I.KP.45470.2021 Kazenski oddelek

pripor zagotovitev obdolženčeve navzočnosti na glavni obravnavi izmikanje sorazmernost kršitev temeljnih pravic delavcev
Višje sodišče v Celju
27. september 2023
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

V primeru odreditve pripora po drugem odstavku 307. člena ZKP ne gre za tehtanje med samim kaznivim dejanjem in posegom v osebno svobodo obdolženca, saj drži, da ZKP ne omejuje pripora po drugem odstavku 307. člena le na postopke, ki se zoper obdolžence vodijo zaradi hudih kaznivih dejanj. Pripor po drugem odstavku 307. člena ZKP varuje interes oziroma dolžnost države, da se izpelje zakonit kazenski postopek, in je po presoji zakonodajalca poseg v osebno svobodo posameznika upravičen tudi zaradi zaščite takega interesa.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 307. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredilo pripor zoper obdolženega A. A. zaradi zagotovitve njegove navzočnosti na glavni obravnavi.

2. Zoper sklep se pritožuje zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za odreditev pripora po drugem odstavku 307. člena ZKP – da je izkazan utemeljen sum storitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, očitno izmikanje glavni obravnavi, neuspešnost prisilnih privodov ter sorazmernost in neogibna potrebnost takega pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo zakonske določbe, ki urejajo odreditev pripora zaradi zagotovitve navzočnosti obdolženca na glavni obravnavi in tudi prvotno ugotavljalo, ali je izkazan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitana mu kazniva dejanja, saj je to v skladu z Ustavo RS temeljni pogoj za odreditev pripora.

6. **Utemeljen sum**, da je obdolženec storil kazniva dejanja, ki se mu jih očita v vloženem obtožnem predlogu, po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje izhaja iz prilog kazenske ovadbe SKP Celje z dne 13. 1. 2021, torej vseh dokaznih virov, na katerih slednja sloni, tekom postopka izven glavne obravnave zaslišane priče pa s svojimi izpovedbami utemeljenega suma niso omajale.

7. Sodišče prve stopnje je v 7. točki natančno povzelo, na katerem gradivu temelji zaključek o obstoju utemeljenega suma, v točkah 8. do 35. obrazložitve pa je tudi ustrezno povzelo vsebino tega gradiva. Pri tem je povzelo tudi izpovedbe izven glavne obravnave zaslišanih prič (v 12. točki izpovedbo B. B. na naroku 13. 5. 2023, v 13. točki izpovedbo C. C. na naroku 12. 7. 2023, v 14. točki izpovedbo Č. Č. na naroku 17. 8. 2023, v 16. točki izpovedbo D. D. na naroku 13. 6. 2023, v 17. točki izpovedbo E. E. na naroku 13. 6. 2023, v 30. točki izpovedbo F. F. na naroku 13. 6. 2023 in v 31. točki izpovedbo G. G. na naroku 23. 2. 2023). Tako so neutemeljeni pritožbeni očitki, da je sodišče pri presoji utemeljenega suma pretežno uporabilo zgolj kazensko ovadbo s prilogami in zanemarilo izpovedbe do sedaj izven glavne obravnave zaslišanih prič.

8. Nadalje glede ugotavljanja obstoja utemeljenega suma zagovornik sodišču očita, da je zanemarilo v spis vloženo zahtevo za preiskavo, ki se vodi pod opr. št. I Kpr 26450/2021 pred Okrožnim sodiščem v Celju zoper G. G., ki je bil direktor družbe H. d. o. o. in naj bi storil kaznivo dejanje davčne zatajitve. Zagovornik meni, da ni mogoče dveh različnih oseb dolžiti kot direktorja v isti družbi. To po oceni sodišča druge stopnje ne drži, saj teče preiskava zaradi kaznivega dejanja zoper G. G. zaradi drugačnega kaznivega dejanja, glede na to, da gre šele za preiskavo, pa so vsakršna sklepanja o dejanskem položaju G. G. v družbi H. d. o. o. preuranjena. Sodišče mora upoštevati v tem postopku zbrane dokaze in na podlagi teh je kljub zatrjevanjem o uvedeni preiskavi zoper G. G. večja verjetnost, da je bil dejanski poslovodja te družbe obdolženi A. A., njuni vlogi v luči kaznivih dejanj davčne zatajitve in kršitve temeljnih pravic delavcev pa se nujno niti ne izključita.

9. V pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je izkazan utemeljen sum, da je obdolženec storil kazniva dejanja, kot se mu očitajo v 1. in 2. točki obtožnega predloga, sodišče druge stopnje nima pomislekov.

10. Sodišče naj bi po mnenju zagovornika **v zvezi s presojo, ali se izmika in očitno noče priti na na glavno obravnavo** (kar je obširno obrazložilo na točkah 38. in 39. obrazložitve na straneh 11 do 14 izpodbijanega sklepa), napačno uporabilo določbe ZKP o vročanju in vsebini vabil, saj naj ne bi ugotavljalo, ali je bil obdolženec pravilno vabljen, kar pomeni, da mu je bilo poslano vabilo s predpisano vsebino in opozorili ter mu je bilo pravilno in pravočasno vročeno.

11. V zvezi z navedbami v pritožbi, da vabilo za 11. 1. 2022 obdolžencu ni bilo vročeno, je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je vabilo za ta dan bilo vročeno obdolžencu hkrati z vabilom za 6. 1. 2022, in sicer tako, da je po tem, ko ga mama ni hotela prevzeti in je rekla, naj ga odložijo v hišni predalčnik, tam tudi bilo odloženo (l. št. 515). Res pa je, da je bil ta narok kasneje preklican zaradi naknadno izkazane hospitalizacije obdolženca v PB Vojnik. Nato mu vabili za 1. 4. 2022 in 26. 4. 2022 nista bili vročeni, zagovornik pa je odsotnost obdolženca opravičeval z odločbami ZZZS o bolniškem staležu, zaradi česar je sodišče prve stopnje naročilo izvedensko mnenje doc. dr. I. I. o obdolženčevi zmožnosti za udeležbo in sodelovanje na glavni obravnavi glede na izkazane težave z duševnim zdravjem. Ker je po mnenju izvedenca obdolženec ne glede na zdravstvene težave, zaradi katerih mu je priznan bolniški stalež in ugotovljena nezmožnost za delo, sposoben udeležbe na glavni obravnavi, je sodišče obdolženca ponovno vabilo na glavno obravnavo.

12. Tako mu je vabilo za 16. 9. 2022 bilo vročeno osebno 25. 8. 2022 po detektivu. Čeprav na dan naroka niso bili izkazani razlogi za opravičen izostanek oziroma opravičilo ni bilo ustrezno, se je naknadno ugotovilo, da je obdolženec tega dne res bil na pregledu v UKC Maribor, kjer je imel kontrolo tudi 30. 9. 2022, ko je bil določen naslednji narok za glavno obravnavo, a je tudi ta bila preklicana.

13. Vabilo na narok, razpisan za 4. 11. 2022, je bilo obdolžencu vročeno osebno po detektivu, in sicer 29. 9. 2022, zagovornikova navajanja in predloženo odločbo o ZZZS o podaljšanju začasne nezmožnosti za delo za čas od 24. 10. 2022 do 31. 12. 2022 pa je sodišče utemeljeno štelo kot nezadostna za opravičenje te odsotnosti (saj je izvedenec doc. dr. I. I. v izvedenskem mnenju pojasnil, da nezmožnost za delo ne pomeni hkrati tudi nezmožnosti za udeležbo na obravnavi). Izostanek s tega naroka tako ni bil opravičen.

14. Posledično je bil odrejen prisilni privod za 24. 11. 2022, ki ni bil realiziran, je pa obdolženec tega dne pristopil na narok za glavno obravnavo. Tam je bil tudi seznanjen, da je glavna obravnava razpisana za 9. 2. 2023 in 23. 2. 2023. Na narok za glavno obravnavo 9. 2. 2023 ponovno ni pristopil, vendar je ta izostanek bil naknadno opravičen s predložitvijo dokazila o hospitalizaciji v PB ... . Ker je obdolženec prišel iz PB ... 10. 2. 2023 in je doc. dr. I. I. v ponovnem izvedenskem mnenju dodatno ocenil, da glede na zadnjo hospitalizacijo v PB ... ni dvoma o tem, da je zdravstveno sposoben za udeležbo na glavni obravnavi, se je obdolženec udeležil tudi naroka za glavno obravnavo 23. 2. 2023. 15. Z razpisanimi datumi za 29. 3. 2023, 20. 4. 2023 in 9. 5. 2023 je bil obdolženec seznanjen na naroku 23. 2. 2023 in se je odpovedal pravici do posebnega vabila. Na naroku 29. 3. 2023 je zagovornik opravičeval obdolženčevo odsotnost s predložitvijo ustreznega zdravniškega potrdila, ki ga je izdala obdolženčeva osebna zdravnica in iz katerega izhaja, da je nesposoben za obravnave za marec, april in maj 2023. Sodišče je zaprosilo ZZZS za mnenje o upravičenosti takega potrdila. ZZZS je po pregledu dokumentacije pritrdil upravičenosti potrdila, ki ga je izdala osebna zdravnica. Slednja je nato 28. 6. 2023 pojasnila, da je obdolženec v marcu utrpel akutni miokardni infarkt in ga je zaradi tega ocenila za nesposobnega udeležbe na glavni obravnavi, nadaljnjo presojo njegove sposobnosti za udeleževanje glavne obravnave pa prepustila izvedencu.

16. Naroka za 20. 4. 2023 in 9. 5. 2023 sta bila preklicana in glavna obravnava preložena na 13. 6. 2023. Vabilo za ta dan je bilo obdolžencu vročeno 6. 6. 2023 (več kot tri dni pred narokom), in sicer z nadomestno vročitvijo mami. Čeprav v trenutku oprave naroka tega ni bilo mogoče preveriti in je sodišče takrat utemeljeno štelo, da izostanek ni opravičen (zaradi česar je odredilo takojšnjo prisilno privedbo, ki pa ni bila realizirana), je zagovornik naknadno predložil dokazilo, da se je obdolženec tega dne res zaradi zdravstvenih težav nahajal na urgenci SB Celje.

17. Glede vabila na glavno obravnavo za 12. 7. 2023 zagovornik sicer utemeljeno trdi, da iz same obrazložitve ni jasno razvidno, ali je bilo to vabilo pravilno in pravočasno vročeno, vendar je vpogled v spis pokazal, da je to vabilo bilo obdolžencu vročeno osebno 28. 6. 2023 (vročilnica pri l. št. 674, poročilo vročevalca na l. št. 702). To je bilo zagovorniku predočeno na samem naroku 12. 7. 2023, kot izhaja iz zapisnika na l. št. 707 spisa. Tako je bil izostanek z naroka 12. 7. 2023 neopravičen. Iz zapisnika na l. št. 707 pa tudi izhaja, da zagovornik ni sodišča seznanil z razlogi za izostanek obdolženca z naroka. Izostanek ugotovitve, kdaj je bilo obdolžencu vročeno vabilo za 12. 7. 2023, tako ne predstavlja relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kot zatrjuje zagovornik v pritožbi, saj ni izkazano, kako naj bi to vplivalo ali lahko vplivalo na pravilnost ali zakonitost sklepa.

18. Na zadnji narok za glavno obravnavo, ki je bil razpisan za 17. 8. 2023, sodišče obdolženca ni vabilo, temveč je zaradi neopravičenega izostanka 12. 7. 2023 odredilo prisilni privod. Za tako odločitev je imelo podlago v 194. členu ZKP. Neutemeljeno je zatrjevanje zagovornika, da mora biti med dvema odredbama o prisilnem privodu obdolžencu pravilno vročeno vabilo, na katerega se obdolženec ne odzove in ne opraviči. Prav tako ni mogoče pritrditi zagovorniku, da 194. člen ZKP ne zahteva obstoja utemeljenega opravičila, pač pa le neobstoj opravičila. Ob taki razlagi, da bi za opravičilo izostanka zadoščalo le formalno predloženo opravičilo, bi lahko obdolženci v nedogled zavlačevali postopke in sodišče v primeru formalno predloženega opravičila nikoli ne bi imelo pogojev za odreditev prisilnega privoda. Taka razlaga je očitno v nasprotju z namenom tega instituta. Opravičilo mora biti ne le formalno predloženo oziroma podano, temveč mora izkazovati obstoj upravičenega razloga za izostanek, ta razlog pa mora biti tudi izkazan na ustrezen način. Kot opravičeno odsotnost, ki preprečuje odreditev prisilnega privoda, je mogoče šteti le odsotnost, ki je tudi upravičena in nikakor ne zadošča le obstoj formalnega opravičila. V nasprotju z mnenjem zagovornika pa tekom postopka predložene odločbe ZZZS o nezmožnosti obdolženca za delo ne izkazujejo, da je obdolženec svoj izostanek ustrezno opravičil, kar je bilo zagovorniku in obdolžencu pojasnjeno večkrat v postopku.

19. Glede na povzet potek postopka glede vabljenja obdolženca je sicer mogoče pritrditi zagovorniku, da je obdolženec doslej le dvakrat popolnoma neopravičeno izostal z narokov za glavno obravnavo, in sicer 4. 11. 2022 in 12. 7. 2023 ter da je odsotnost z ostalih narokov bila na tak ali drugačen način vsaj naknadno opravičena z zdravstvenimi razlogi. Vendar pa je pri tem potrebno upoštevati: 1) da je potrdilo obdolženčeve osebne zdravnice z dne 14. 3. 2023 (priloga B12) za opravičeno odsotnost z naroka glavne obravnave veljalo za marec, april in maj 2023 ter tako za odsotnost z naroka 12. 7. 2023 ne more veljati; 2) da v zvezi z odsotnostjo z naroka 12. 7. 2023 tudi zagovornik ni ponudil nobenega opravičljivega razloga; 3) da po 28. 6. 2023 ni bila ne s strani obdolženca niti s strani zagovornika predložena nobena zdravstvena dokumentacija, ki bi izkazovala razloge za izostanek z naroka 12. 7. 2023, tj. ne v povezavi s psihičnim niti v povezavi s fiziološkim stanjem obdolženca po srčnem infarktu, ki naj bi ga doživel marca 2023; 4) da zagovornik niti v pritožbi ne pojasnjuje razlogov za odsotnost obdolženca z naroka 12. 7. 2023 in za to odsotnost ne ponuja nobenih dokazil ter 5) da tudi ni izkazano, da je neuspešnost realizacije prisilnega privoda posledica dejstva, da je bil obdolženec 17. 8. 2023 upravičeno odsoten z doma zaradi kakšnih zdravstvenih težav. Vse navedeno pa zadošča za utemeljeno sklepanje o tem, da se obdolženec očitno izmika in noče priti na glavno obravnavo. Tako ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da doslej izkazano obdolženčevo zdravstveno stanje nikakor ne kaže na izmikanje izvedbi kazenskega postopka.

20. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da neoglašanja na klice policije v zvezi s prisilnim privodom, ki ga je sodišče izpostavilo v 39. točki obrazložitve, samo po sebi ni mogoče šteti kot izmikanje postopku, pritožbeno sodišče odgovarja, da ta okoliščina ni izpostavljena (zgolj) kot sklepanje o izmikanju (kot to očitno razume zagovornik), temveč izkazuje, da tudi s prisilnimi privodi, ki so milejši ukrep v tej smeri, ni mogoče zagotoviti njegove navzočnosti na sojenju.

21. Neutemeljeni so nadalje očitki zagovornika, da je sodišče kršilo drugi odstavek 192. člena ZKP, ker bi moralo paziti, da ne uporabi strožjega ukrepa, če se da isti namen doseči z milejšim, saj bi lahko odredili tudi trajno odredbo za privedbo. Res je sicer, da sodišče doslej ni odredilo trajne odredbe za privod, vendar je taka odločitev povsem logična, saj glede na dosedanji potek postopka ni mogoče utemeljeno pričakovati, da bi tak ukrep zadoščal. Pritožbeno sodišče se zato strinja s presojo, da je odreditev pripora v dani situaciji še edini možni ukrep za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti na glavni obravnavi.

22. Prav tako sodišče ni bilo dolžno pred izdajo predmetne odredbe ponovno pridobivati novega izvedenskega mnenja o obdolženčevi zmožnosti za udeležbo na glavni obravnavi, saj je pravilno poudarilo, da v zvezi s tem ni prejelo nobene dodatne zdravstvene dokumentacije, ki bi izkazovala nezmožnost sodelovanja v sodnem postopku.

23. Pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljene tudi zagovornikove navedbe, da je pripor nesorazmeren glede na težo kaznivega dejanja in glede na razmerje med oškodovanimi dobrinami (plače delavcev – osebna svoboda). V primeru odreditve pripora po drugem odstavku 307. člena ZKP namreč ne gre za tehtanje med samim kaznivim dejanjem in posegom v osebno svobodo obdolženca, saj drži, da ZKP ne omejuje pripora po drugem odstavku 307. člena le na postopke, ki se zoper obdolžence vodijo zaradi hudih kaznivih dejanj, kot je poudarilo že sodišče prve stopnje. Pripor po drugem odstavku 307. člena ZKP varuje interes oziroma dolžnost države, da se izpelje zakonit kazenski postopek, in je po presoji zakonodajalca poseg v osebno svobodo posameznika upravičen tudi zaradi zaščite takega interesa. Sicer pa iz obtožnega predloga izhaja, da zneski, za katere so bili oškodovani posamezni delavci, niso tako majhni, da bi šlo za relativno lahko kaznivo dejanje. Nasprotno – gre za enega najtežjih kaznivih dejanj, ki jih obravnavajo okrajna sodišča. 24. Ker glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker tudi uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia