Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSRS Sodba I Ips 3634/2014-89

ECLI:SI:VSRS:2016:I.IPS.3634.2014.89 Kazenski oddelek

prepoved ponovnega sojenja o isti stvari ne bis in idem res iudicata prekršek kaznivo dejanje instrukcijska maksima
Vrhovno sodišče
7. april 2016
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Pri plačilnih nalogih, izdanih za prekrške in kaznivim dejanjem po sodbi ne gre za isto stvar, zato plačilni nalog prekrškovnega organa ne pomeni tako imenovane „res iudicata“ ter iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP tudi ne onemogoča kazenskega pregona zaradi očitanega kaznivega dejanja po 301. členu KZ-1.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 7. 1. 2015 pod točko A./ izreka J. M. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja sodelovanja v skupini, ki prepreči uradni osebi uradno dejanje po prvem odstavku 301. člena Kazenskega zakonika. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen sedem mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obsojeni v obdobju enega leta po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Sodišče je odločilo, da se bo v primeru preklicu pogojne obsodbe obsojencu v izrečeno kazen zapora vštela plačana globa za prekršek v višini 275,19 EUR in obsojenemu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP). Z isto sodbo je pod točko B./ zoper A. K., iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP, zavrnilo obtožbo zaradi istovrstnega kaznivega dejanja ter odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca in nagrada ter potrebni izdatki zagovornika, bremenijo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 11. 6. 2015 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo ter obsojenega oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obsojenčev zagovornik, odvetnik mag. J. A. V uvodu zahteve navaja da je izredno pravno sredstvo vloženo iz vseh razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, zlasti kršitev po 8. in 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, zmotne uporabe materialnega prava po vseh točkah 372. člena ZKP in drugih kršitev določil postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijane sodbe. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenega J. M. oprosti obtožbe.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je dne 10. 11. 2015 odgovorila vrhovna državna tožilka. Meni, da je zahteva v pretežnem delu vložena iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, sicer pa neutemeljena, zato predlaga, da jo Vrhovno sodišče zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku. Slednji v vlogi, ki jo je Vrhovnemu sodišču posredoval dne 23. 11. 2015 vztraja pri svojih stališčih in obširno ponavlja navedbe zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 7. 1. 2015 J. M. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja sodelovanja v skupini, ki uradni osebi prepreči uradno dejanje po prvem odstavku 301. člena KZ-1, ker je dne 19. 5. 2010 od 13.00 do 18.00 ure na Šubičevi ulici 4 v Ljubljani na javnem shodu „Demonstracije za boljši socialni položaj dijakov in študentov“ sodeloval v skupini, ki je policiste, ki so skrbeli za vzdrževanje javnega reda in miru in varovali Parlament Republike Slovenije v času demonstracije, pozvala k pretepu, jim grozila, žalila, pljuvala ter vanje metala različne nevarne predmete, zaradi katerih so bili nekateri policisti tudi poškodovani, pri čemer je obsojenec J. M. proti policistom vrgel najmanj eno granitno kocko.

6. Vrhovno sodišče v prvi vrsti ugotavlja, da se obsojenemu ne očita neupoštevanje ukazov policistov, naj se udeleženci shoda razidejo in prenehajo s kršitvami javnega reda in miru, zato so za obravnavano zadevo povsem irelevantne obsežno pojasnjene dileme zagovornika v zvezi z zatrjevano kršitvijo načela zakonitosti, saj da je neupoštevanje ukazov policistov mogoče opredeliti le kot prekršek, ne pa kot kaznivo dejanje.

7. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je bil obsojenemu dne 19. 5. 2010 ob. 15. 40 uri s strani Policijske postaje Ljubljana Center izdan plačilni nalog, s katerim mu je bila za prekrške po prvem odstavku 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju: ZJRM-1) ter 2. in 3. točki prvega odstavka 40. člena Zakona o javnih zbiranjih (v nadaljevanju: ZJZ), izrečena globa v višini 550,38 EUR. Ker je bil obsojenec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja, katerega znaki imajo tudi znake prekrškov, je sodišče odločilo, da se mu v primeru preklica pogojne obsodbe v izrečeno kazen zapora všteje tudi izkazano plačilo (polovičnega zneska) globe.

8. V zvezi s tem zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ponavlja svoje (pavšalno) stališče pritožbe, da je opis kaznivega dejanja v izreku izpodbijane pravnomočne sodbe identičen opisu zakonskih znakov prekrškov, za katere je obsojenec že bil kaznovan oziroma je že plačal globo. Zato je po mnenju zagovornika z izpodbijano pravnomočno sodbo kršeno načelo ne bis in idem. To je sicer po vsebini mogoče razumeti kot uveljavljanje kršitve materialnega zakona po 3. točki 358. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, ki pa ni utemeljeno.

9. Pritožbeno sodišče je v točkah 6 do 10 obrazložitve svoje sodbe z dne 11. 6. 2015, ob sklicevanju na sodno prakso Vrhovnega sodišča, pojasnilo, da je posamezni objekt kazenskopravnega varstva kaznivega dejanja po prvem odstavku 301. člena KZ-1, ki je res uvrščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper javni red in mir, v preprečevanju skupinskega združevanja z namenom preprečitve uradnih dejanj uradnim osebam s silo ali z resno grožnjo. Zavzelo je stališče, da že na abstraktni ravni ne more biti govora o popolnem prekrivanju elementov prekrškov po 6. členu ZJRM-1 ter 2. in 3. točki prvega odstavka 40. člena ZJZ ter zakonskih znakih kaznivega dejanja po prvem odstavku 301. člena KZ-1. Skupinsko kriminalno obnašanje, ki je inkriminirano v prvem odstavku 301. člena KZ-1, je namreč v občutni meri družbeno nevarnejše kot ravnanje posameznika, ki krši javni red in mir in je inkriminano v ZJRM-1 in ZJZ. Zagotovo pa po stališču pritožbenega sodišča ne moremo govoriti niti o identičnih dejanskih očitkih v prekrškovnem in obravnavanem kazenskem postopku. V prekrškovnem postopku se J. M. ni očitalo sodelovanje združevanje v skupino oziroma skupinsko delovanje z namenom preprečitve uradnega dejanja uradni osebi. Za vse prekrške je bil kaznovan kot posameznik, ki se je vedel na drzen, žaljiv, nasilen, nesramen in žaljiv način, ker je povzročil vznemirjenje, ustrahovanje in razburjenje in kljub zahtevi vodje prireditve ni zapustil prireditvenega prostora, pa sebi pa je imel predmete, ki jih na shod ni dovoljeno prinašati, ter motil red (rubrika „kratek opis prekrška in navedba dokazov“ v plačilnem nalogu in „opis dejanskega stanja in dokazov o prekršku“ na list. št. 328 in 331).

10. Zagovornik s splošnim, neargumentiranim ponavljanjem svojega stališča, da je bil z izpodbijano pravnomočno sodbo obsojenec drugič kaznovan za isto ravnanje, po oceni Vrhovnega sodišča pravilnosti teh stališč ne more omajati. Vrhovno sodišče se strinja s stališčem pritožbenega sodišča, da že primerjava abstraktnih dejanskih stanov očitanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 301. členu KZ-1 in prekrškov po 6. členu ZJRM-1 in 40. členu ZJZ pokaže, da se dispozicije kaznivega dejanja in prekrškov ne prekrivajo. Ne glede na to, da postopek o prekršku in kazenski postopek izhajata iz istega historičnega dogodka, življenjskega primera in se torej v obeh, prekrškovnem in kazenskem postopku, obravnava ravnanje krajevno in časovno povezano ravnanje J. M., pa so tudi dejstva, ki jih je ugotovil prekrškovni organ se bistveno razlikujejo od tistih, ki izhajajo iz dejanskega opisa kaznivega dejanja v točki A./ izreka sodbe sodišča prve stopnje. Opis prekrškov obsega očitke drznega žaljivega, nasilnega, nesramnega vedenja, vedenja na žaljiv način, s čimer je storilec povzročil vznemirjenje, strah in razburjenje, očitek, da kljub zahtevi vodje prireditve ni zapustil prireditvenega prostora in očitek, da je imel pri sebi predmete, ki jih na shod ni dovoljeno prinašati. Dejanski opis kaznivega dejanja pa obsega (še) očitek o sodelovanju obsojenca v skupini in poskusu (aktivne) preprečitve uradnega dejanja uradnega dejanja uradni osebi (met granitne kocke proti policistom pred parlamentom). Pri plačilnih nalogih, izdanih za prekrške in kaznivim dejanjem po sodbi, torej ne gre za isto stvar in zato plačilni nalog prekrškovnega organa ne pomeni tako imenovane „res iudicata“ ter iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP tudi ne onemogoča kazenskega pregona zaradi očitanega kaznivega dejanja po 301. členu KZ-1. 11. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti kršitev kazenskega zakona po vsebini uveljavlja tudi v zvezi z izrečeno kazensko sankcijo. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že večkrat poudarilo, da je kazensko sankcijo z zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče izpodbijati le zaradi kršitve kazenskega zakona, ki je podana, če sodišče z odločbo o kazni, pogojni obsodbi ali sodnem opominu oziroma z odločbo o varnostnem ukrepu ali o odvzemu premoženjske koristi prekorači pravico, ki jo ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP)(1) , česar sodišče z izrekom kazni v konkretnem primeru ni storilo in tega v zahtevi zagovornik niti ne trdi. Vložnik zahteve z navedbami, da je izrečena višina kazenskega sankcije občutno previsoka, da je v življenju obsojenega to edini ekscesni dogodek in pred tem ni bil kaznovan niti za prekršek, niti obravnavan za kaznivo dejanje, da je obsojenec miroljuben, resnicoljuben, vzgajan v duhu spoštovanja uradnih in oblastnih organov itd., po vsebini izpodbija primernost izrečene kazenske sankcije (pritožbeni razlog iz prvega odstavka 374. člena ZKP). To pa ni razlog, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati s tem izrednim pravnim sredstvom (drugi odstavek 420. člena ZKP).

12. Tako kot že v pritožbi, zagovornik tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti mestoma sodišču prve stopnje očita, da je izdatno prispevalo v naknadnemu zbiranju in izvajanju dokazov na strani obtožbe in brez potrebnega predloga državnega tožilstva samo iskalo dodatne dokazne listine in zasliševalo dodatne priče v korist obtožbe. Sploh pa je bil obsojeni, v primerjavi z soobdolženim A. K., med postopkom po mnenju zagovornika, v neenakopravnem položaju. Vrhovno sodišče se tudi v zvezi s tem popolnoma strinja s stališčem pritožbenega sodišča v točki 5 obrazložitve sodbe, da dejstvo, da je državno tožilstvo zaradi pomanjkanja dokazov umaknilo obtožbo zoper A. K., ne dokazuje neenake postopkovne obravnave in se je sodišče v utemeljitev obstoja očitanega kaznivega dejanja obsojenega M. ter njegove krivde upravičeno oprlo na obsežno dokazno gradivo v spisu (točke 5 in 12 do 16 sodbe pritožbenega sodišča). Je pa seveda sodišče ne le upravičeno, ampak celo dolžno, če oceni, da je to potrebno za pravilno razsojo in vsestransko razjasnitev stvari, izvajati dokaze tudi na lastno pobudo oziroma po uradni dolžnosti, in ne samo na predlog strank. Načelo iskanja resnice, izraženo v 17. členu ZKP, iz katerega izhaja t.i. instrukcijska ali inkvizicijska maksima, je celo eno najpomembnejših načel našega kazenskega postopka.

13. Z zahtevo za varstvo je izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Kljub temu, da zagovornik v zahtevi formalno uveljavlja kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP oziroma pritožbenemu sodišču očita, da se ni obrazloženo opredelilo do v pritožbi zatrjevanih kršitev (kršitev po prvem odstavku 395. člena v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP), pa težišče teh navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti predstavlja nestrinjanje vložnika z dokazno oceno, ki sta je v zvezi s kaznivim dejanjem obsojenca sprejeli sodišči prve in druge stopnje in poskus vzbuditi dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijani pravnomočni sodbi. Zagovornik v obširnih navedbah v zahtevi tako navaja, da obsojeni J. M. ni kriv, da sodišči nista pojasnili, zakaj nista verjeli njegovemu enotnemu in resnicoljubnemu zagovoru, da ga policisti niso odvedli in pridržali kot druge nasilne udeležence demonstracij, da obsojenega na videoposnetkih dogajanja ni videti v množici, saj se tam tudi ni nahajal, ampak je bil ob skrajnem robu množice, na Trgu Republike, da nikoli ni imel namena, da bi se s komerkoli združeval oziroma zavestno sodeloval pri skupnem delovanju skupine za nasilniško delovanje, saj nikogar ni poznal, vsi so bili tam že dlje časa, oblečeni v majice istih barv, on pa je mimo prišel le po naključju, da ga je po prihodu na Šubičevo ulico pač pritegnila evforija množice, zato je tudi sam prijel v roke eno granitno kocko in jo vrgel, da glede na svoj položaj objektivno gledano kocke ni mogel vreči proti policistom, ampak v park ob parlamentu pri čemer ni nastala nikakršna materialna škoda, nihče ni bil poškodovan. Po vsebini te navedbe vložnika v zahtevi predstavljajo izpodbijanje s pravnomočno sodbo ugotovljenega dejanskega stanja. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

14. Povsem enako je dejansko mogoče ugotoviti tudi glede obsežnih navedb vložnika zahteve, ki sicer v tem delu formalno uveljavlja kršitev določb postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in trdi, da so izpovedbe ključnih prič, policistov E. K., T. U. in B. C. neprepričljive in nasprotujejo ostalim dokazom v spisu ter da je fotokopija delovnega naloga policistke B. C. ponarejen dokaz, kar naj bi dokazovalo dejstvo, da se v kazenskem spisu nahaja v fotokopiji, na njem pa so tri različne pisave. Kršitev po 8. točki pa naj bi bila podana tudi zato, ker sodba temelji na izpovedi policistke C., ki je pri opravljanju postopka z obsojenim kršila eno izmed temeljnih pravil opravljanja policijske službe in ni nosila uniforme, obsojenega pa je legitimirala, ne da bi se mu prej predstavila kot uradna oseba, kar bi ga zagotovo odvrnilo od storitve kaznivega dejanja. Glede slednjega je potrebno pritrditi stališču pritožbenega sodišča, da policisti po zakonu policijske naloge po opravljajo tako v uniformi kot tudi civilni obleki(2) (točka 13 obrazložitve sodbe), sicer pa je ugotoviti, da zagovornik s temi navedbami ne utemeljuje uveljavljane kršitve določb postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP, ampak ponovno nedovoljeno izraža nestrinjanje z dokaznimi zaključki nižjih sodišč.

15. Vrhovno sodišče pa utemeljenosti navedb zagovornika v delu, ko uveljavlja kršitev pravice do obrambe po drugem odstavku 371. člena ZKP in navaja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo s strani obrambe predlaganega dokaza z zaslišanjem L. M., ni presojalo. Zagovornik namreč te kršitve ni uveljavljal že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, v zahtevi za varstvo zakonitosti pa se sme vlagatelj po določbi petega odstavka 420. člena ZKP sklicevati le na tiste kršitve, ki jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Redno pravno sredstvo v zvezi z uveljavljano kršitvijo ni bilo vsebinsko izčrpano.

C.

16. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti vložena predvsem iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, v preostalem pa neutemeljena, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

17. Vrhovno sodišče je obsojenega na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.

(1) Prim. sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 24279/2013-60 z dne 11. 9. 2014 in I Ips 10033/2012-200 z dne 28. 8. 2014. (2) V zvezi s tem prim. tudi četrti odstavek 31. člena Zakona o policiji in prvi odstavek 21. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia