Jedro

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da omejitev v pooblastilu, v katerem je navedeno, da pooblastilo ne velja za sprejem opominov za plačilo sodne takse, ni veljavna, zato je ni mogoče upoštevati. Kadar ima stranka pooblaščenca, se pisanja vročajo njemu, če ni v ZPP drugače določeno (1. odst. 137. čl. ZPP). Določbe o vročanju so kogentne narave, zato njihova uporaba ne more biti odvisna od volje strank.

Določilo 94. čl. ZPP stranki sicer omogoča, da pooblastilo omeji, vendar pa se lahko taka omejitev nanaša le na posamezna procesna dejanja, ne pa za vročitve v zvezi s procesnimi dejanji, za katera pooblaščenec sicer ima pooblastilo. Plačilo sodne takse je poleg tega element popolnosti tožbe. Če je tožnik za vložitev tožbe pooblastil odvetnika, mora to pooblastilo vsebovati tudi pooblastilo za ukrepe v zvezi s popravo tožbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ustavilo postopek zaradi umika tožbe, ker tožeča stranka v roku, ki ga je določilo sodišče, kljub opominu ni plačala sodne takse za tožbo.

Proti sklepu se je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožila tožeča stranka, ki smiselno predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi. Navaja, da iz pooblastila tožeče stranke izhaja, da pooblaščenke ni pooblastila za sprejem naloga oz. opomina za plačilo sodne takse.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se je pri reševanju pritožbe oprlo na v času izdaje izpodbijanega sklepa veljavno določilo 4. odst. 180. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki je uzakonil fikcijo, da se tožba šteje za umaknjeno, če tožeča stranka ne plača predpisane takse za tožbo po opominu, ki ji ga je poslalo sodišče, in niso dani pogoji za oprostitev plačila sodnih taks.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da omejitev v pooblastilu (priloga A 1), v katerem je navedeno, da pooblastilo ne velja za sprejem opominov za plačilo sodne takse, ni veljavna, zato je ni mogoče upoštevati. Kadar ima stranka pooblaščenca, se pisanja vročajo njemu, če ni v ZPP drugače določeno (1. odst. 137. čl. ZPP). Določbe o vročanju so kogentne narave, zato njihova uporaba ne more biti odvisna od volje strank. Določilo 94. čl. ZPP stranki sicer omogoča, da pooblastilo omeji, vendar pa se lahko taka omejitev nanaša le na posamezna procesna dejanja, ne pa za vročitve v zvezi s procesnimi dejanji, za katera pooblaščenec sicer ima pooblastilo. Plačilo sodne takse je poleg tega element popolnosti tožbe. Če je tožnik za vložitev tožbe pooblastil odvetnika, mora to pooblastilo vsebovati tudi pooblastilo za ukrepe v zvezi s popravo tožbe.

Ker tožeča stranka sodne takse za tožbo, čeprav je prejela opomin za njeno plačilo, ni plačala, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se tožba šteje za umaknjeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).