Jedro

Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu od toženca, ki je bil edini družbenik podjetja A. d.o.o., vtoževala izplačilo odpravnine, do katere je bila upravičena na podlagi 109. člena ZDR, sorazmernega dela plače za sporno obdobje in regresov za letni dopust za sporna leta. Tožnici je delovno razmerje pri tej družbi prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožničin delodajalec je na podlagi 425. člena ZGD-1 prenehal po skrajšanem postopku brez likvidacije. Glede na to, da je iz podatkov AJPES razvidno, da je bila družba A. d.o.o. izbrisana iz registra, da je celotno premoženje družbe po njenem prenehanju prevzel toženec kot edini družbenik in da je prevzel tudi obveznost plačila morebitnih obveznosti izbrisane družbe, je toženec pasivno legitimiran v tem individualnem delovnem sporu. Tožnici terjatve iz naslova delovnega razmerja, ki jih je vtoževala v tem individualnem delovnem sporu, niso bile obračunane in poplačane, zato je njen tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. odstavku I. točke izreka izpodbijane sodbe naložilo tožencu, da je dolžan izplačati tožnici odpravnino v znesku 1.128,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 1. 2011 dalje do plačila, ji obračunati sorazmerni del plače za januar 2011 v znesku 179,15 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke in tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2011 do plačila. Prav tako je naložilo tožencu, da tožnici obračuna regrese za letni dopust za leto 2005, 2006, 2007, 2008 in 2009 v bruto zneskih, kot izhajajo iz 1. odstavka I. točke izreka, od teh zneskov odvede akontacijo dohodnine in tožnici izplača ustrezne neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. tekočega leta dalje do plačila. V 2. odstavku I. točke izreka, ki ni pod pritožbo, je v preostalem tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo. V II. točki izreka je naložilo tožencu, da tožnici povrne njene stroške postopka v znesku 509,35 EUR v 15 dneh, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen ugodilni del in zoper odločitev o pravdnih stroških, se pritožuje toženec iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe razveljavi. V pritožbi navaja, da toženec zneskov regresa za letni dopust za leti 2005 in 2006 ne dolguje že iz razloga zastaranja. Obligacijski zakonik v 346. členu določa splošni 5 letni zastaralni rok, kar pomeni, da je obveznost toženca za izplačilo regresa za leto 2005 in 2006 z zakonskimi zamudnimi obrestmi zastarala najkasneje leta 2010 oziroma 2011. Tožnica pa je tožbo vložila v letu 2012, ko sta bili navedeni terjatvi že zastarani. Na podlagi 347. člena Obligacijskega zakonika pa so zastarale tudi zakonske zamudne obresti od regresa za leto 2008, saj je tožnica tožbo vložila šele v letu 2012. Ker sodišče prve stopnje dejstva zastaranja ni ugotavljalo, je to privedlo do napačne ugotovitve dejanskega stanja, zakonske zamudne obresti pa je sodišče odmerilo tudi v nasprotju z zakonom. Toženec je kot družbenik družbe A. d.o.o., ki je bila izbrisana po skrajšanem postopku, podal izjavo, da ima družba razrešena vsa razmerja z delavci. To izjavo je sodišče obravnavalo kot dokaz v tem postopku, kar pomeni, da ne držijo ugotovitve sodišča, da toženec ni zatrjeval, da bi tožnici izplačal regrese, plačo in odpravnino. V kolikor je toženec podal pisno izjavo, da ima razmerja z delavci razrešena, je potrebno šteti, da je zatrjeval, da delavcem za nazaj ne dolguje ničesar.

Tožnica je podlaga odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe toženca in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo (toženec bistvenih kršitev določb postopka v pritožbi ne uveljavlja), da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu od toženca, ki je bil edini družbenik podjetja A. d.o.o., vtoževala izplačilo odpravnine, do katere je bila upravičena na podlagi 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), sorazmernega dela plače za januar 2011 (za obdobje od 1. 1. 2011 do 9. 1. 2011) in regresov za letni dopust za leta 2005, 2006, 2007, 2008 in 2009. Tožnici, ki se je pri družbi A. d.o.o. zaposlila dne 1. 1. 2005, je delovno razmerje pri navedeni družbi prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (A9) in sicer z dnem 9. 1. 2011. V postopku je bilo nadalje ugotovljeno, da je tožničin delodajalec na podlagi 425. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1; Ur. l. RS, št. 42/2006 in nadalj.) prenehal po skrajšanem postopku brez likvidacije. Glede na to, da je iz podatkov AJPES (A1) in Sklepa o izbrisu iz sodnega registra Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. Srg 2011/20509 z dne 30. 5. 2011 (A14) razvidno, da je bila družba A. d.o.o. s 30. 5. 2011 izbrisana iz registra, da je celotno premoženje družbe po njenem prenehanju prevzel toženec kot edini družbenik in da je prevzel tudi obveznost plačila morebitnih obveznosti izbrisane družbe, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je toženec pasivno legitimiran v tem individualnem delovnem sporu. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da tožnici terjatve iz naslova delovnega razmerja, ki jih je vtoževala v tem individualnem delovnem sporu, niso bile obračunane in poplačane, je sodišče prve stopnje utemeljeno naložilo tožencu, da je dolžan tožnici poravnati njene terjatve iz naslova delovnega razmerja, ki jih je v tem postopku vtoževala (terjatev iz naslova odpravnine, dela plače za januar 2011 in regresov za letni dopust za obdobje od leta 2005 do vključno 2009) skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočih neto zneskov teh terjatev.

Toženec v pritožbi zatrjuje, da tožnici ne dolguje regresa za letni dopust za leto 2005 in 2006, niti zakonskih zamudnih obresti od neto zneska regresa za leto 2008 zato, ker je v tem delu njena terjatev zastarala. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženec v zvezi z ugovorom zastaranja prekludiran. Iz podatkov spisa izhaja, da je toženec ugovor zastaranja prvič uveljavljal šele v pritožbi. Ugovor zastaranja je sicer materialnopravni ugovor, ki pa temelji na zatrjevanju dejstev o tem, da je neka terjatev zastarala. Ker toženec v pritožbi ni izkazal, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogel navesti od predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz člena 286/4 ZPP, je to pritožbeno navedbo toženca potrebno obravnavati kot pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba toženca, da bi moralo sodišče prve stopnje na zastaranje paziti po uradni dolžnosti. Člen 335/3 Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) določa, da se sodišče ne sme ozirati na zastaranje, če se dolžnik nanj ne sklicuje.

Prav tako predstavlja pritožbeno novoto tudi pritožbena navedba toženca o tem, da naj bi z izjavo, da ima tožničin delodajalec razrešena vsa razmerja z delavci, toženec zatrjeval, da delavcem za nazaj ne dolguje ničesar. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženec te izjave v spis niti ni vložil, razen tega pa je to pritožbeno trditev navajal po izteku roka iz 1. oziroma 4. odstavka 286. člena ZPP, pri čemer ni izkazal, da teh navedb ni mogel podati v času, ki jih navedeni določbi ZPP opredeljujeta. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da tudi izjava toženca o tem, da naj bi bila urejena vsa razmerja z delavci (člen 425/1 ZGD-1), še ne pomeni, da so s tem prenehale obstajati terjatve tožnice, ki jih je od toženca uveljavljala v tem individualnem delovnem sporu.

Ker nista bili podana niti s pritožbo uveljavljana razloga in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker odgovor na pritožbo tožnice ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških toženca ni odločalo, ker jih ta ni priglasil.