Jedro

Kršitev po 5. točki 372. člena ZKP je podana, če sodišče izreče kazensko sankcijo zunaj zakonskih meja ali če ne izreče kazenske sankcije, ki bi jo po zakonu moralo izreči. Ko vložnik zatrjuje, da sodišče ne bi smelo obsojenčeve vinjenosti ovrednotiti kot obteževalne okoliščine, ker je ugotovilo, da gre za kršitev, ki je v vzročni zvezi s prometno nezgodo, mu ni mogoče pritrditi, saj je bila dovoljena meja vsebnosti alkohola v krvi večkratno presežena.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega C.F. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 150.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 6.3.2002 obsojenega C.F. spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 2. v zvezi s 1. odstavkom 325. člena KZ. Po 50. členu KZ je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 2. odstavku 325. člena KZ določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora, ki ne bo izvršena, če obsojenec v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in prvostopenjsko sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu na podlagi 2. odstavka 325. člena KZ izreklo kazen enega leta zapora, pritožbo obsojenčevega zagovornika pa zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik na podlagi 1. odstavka 420. člena ZKP, ne da bi izrecno navedel iz katerega razloga, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje, ali podrejeno, da pravnomočno odločbo spremeni tako, da obsojencu izreče milejšo kazensko sankcijo, to je pogojno obsodbo.

Vrhovni državni tožilec A.F. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva ni utemeljena, ker kršitve zakona, na katere se smiselno sklicuje, niso podane.

Deloma pa je zahteva vložena tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato naj jo Vrhovno sodišče zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenčev zagovornik v zahtevi podrobno analizira okoliščine, pomembne pri izbiri in odmeri kazenske sankcije ter ponuja drugačno videnje, katere bi moralo sodišče upoštevati kot olajševalne, in zakaj tiste, ki jih je sodišče ovrednotilo kot obteževalne, to niso. Na ta način vložnik ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP, ki je podana, če sodišče prekrši kazenski zakon v vprašanju, ali je bila z odločbo o kazni prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu. O prekoračenju pravice je mogoče govoriti le, če sodišče izreče kazensko sankcijo zunaj zakonskih meja ali če ne izreče kazenske sankcije, ki bi jo po zakonu moralo izreči. Obsojenčev zagovornik pravnomočno sodbo izpodbija, ker po njegovem mnenju sodišče ni pravilno odmerilo kazni glede na okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša in zatrjuje, da ni uporabilo določb o pogojni obsodbi, čeprav da so bili zato podani zakonski pogoji. Izpodbijanje primernosti kazni pomeni uveljavljanje razloga po 1. odstavku 374. člena ZKP, zaradi katerega pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. V konkretni zadevi tudi ne gre za primer, ko bi sodišče svojo diskrecijsko pravico, da kazen odmeri v predpisanih zakonskih mejah, uporabilo tako, da bi obsojencu povsem arbitrarno odmerilo kazen. Vložnik v zahtevi ne zatrjuje, da je sodišče obsojencu izreklo kazensko sankcijo, ki bistveno odstopa od sankcij, ki jih sodišča izrekajo v vsebinsko primerljivih, glede na dejansko in pravno problematiko enakih primerih, pač pa zavrača kaznovalno politiko sodišč, da za taka dejanja izrekajo zaporne kazni.

Vložnik tudi navaja, da je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi kršilo ustavno načelo enakosti pred zakonom, ker je obsojencu, ki je bil tudi v času prometne nesreče po poklicu in tudi zaposlen kot policist, to dejstvo upoštevalo kot obteževalno okoliščino. Pri tem okoliščine z vidika, da gre za policista v tuji državi, ne problematizira. Načelo enakega obravnavanja je kršeno, torej je razlikovanje diskriminatorno, če za razlikovanje ni stvarnega in razumnega upravičenja ali če ne zasleduje legitimega cilja, pri čemer mora biti podana tudi razumna sorazmerna zveza med namenom in med sredstvi, uporabljenimi za njegovo dosego. Policisti so tudi dolžni preprečevati kazniva dejanja, pri zagotavljanju čim večje varnosti cestnega prometa imajo pravico neposredno urejati in nadzorovati promet na javnih cestah. Zato je glede na njihov poklic mogoče od njih upravičeno pričakovati, bolj kot ostalih udeležencev v prometu, da bodo s svojim ravnanjem zgled ostalim voznikom in da cestno prometnih predpisov ne bodo kršili. V nasprotnem pri opravljanju svojega poklica ne morejo biti verodostojni. Zato je upravičeno stališče v izpodbijani pravnomočni sodbi, da ima kršitev policista tega razumno utemeljenega samoomejevanja pri kaznivih dejanjih, kot ga je storil obsojenec, večjo težo. Načela enakosti pred zakonom v tem pogledu zato sodišče ni kršilo.

Ko vložnik zatrjuje, da bi sodišče obsojencu vinjenosti ne smelo ovrednotiti kot obteževalne okoliščine, ker je ugotovilo, da gre za kršitev, ki je v vzročni zvezi s prometno nezgodo, mu ni mogoče pritrditi. Stopnja kršitve ni nikakor enaka pri tistem storilcu, pri katerem vrednost alkohola v krvi presega dovoljeno mejo 0,50 promile in sodišče ugotovi, da je ta v vzročni zvezi s prometno nesrečo, in pri tistem storilcu, pri katerem je ta meja večkratno (v konkretni zadevi petkratno) presežena. Zato je treba zavrniti vložnikove očitke, da sodišče pri obsojencu, ki je imel v času prometne nesreče v krvi med 2,76 in 2,95 promile alkohola, te okoliščine ne bi smelo upoštevati kot obteževalne.

Vložnikovega nesoglašanje s presojo, ali so posamezne okoliščine podane oziroma ali jih je sodišče zmotno upoštevalo, čeprav niso bile podane, pa pomeni, kakor to pravilno poudarja vrhovni državni tožilec, uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Po 2. odstavku 420. člena ZKP iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi sklicuje zagovornik obsojenega C.F., niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazni, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo.

Glede na tak izid je obsojeni C.F. na podlagi 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom. Pri določanju pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče upoštevalo, da je šlo za razmeroma nezahtevno zadevo ter ugodne obsojenčeve gmotne razmere.