Jedro

Na zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ne vpliva dejstvo, da se je delo delavca, kateremu je bila podana odpoved, razdelilo med ostale sodelavce. Delodajalec ima namreč pravico odločati o tem, kako organizirati delovni proces, prav tako ima pravico odločati, kako bo zmanjšal stroške poslovanja in posledično stroške dela za zaposlene.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba in sklep v izpodbijanem ugodilnem delu se razveljavita (1., 2., 3., 4. točka in 1. točka sklepa) in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep, s katerima je odločilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 1. 2006, ki jo je podala tožena stranka tožniku dne 20. 7. 2009, nezakonita in se razveljavi (1. točka sodbe) ter da tožniku delovno razmerje ni prenehalo dne 24. 10. 2009 in je trajalo do izdaje sodbe sodišča prve stopnje 5. 2. 2010 (2. točka sodbe). V nadaljevanju je odločilo, da je tožena stranka dolžna za čas od 24. 10. 2009 do 5. 2. 2010 tožniku priznati vse pravice iz delovnega razmerja, mu priznati delovno dobo, ga prijaviti v zavarovanje in obračunati mesečno bruto plačo v višini 1.426,25 EUR, plačati od tega zneska davke in prispevke ter plačati tožniku neto plačo, zmanjšano za prejeti mesečni znesek nadomestila za čas brezposelnosti, to je za mesečni znesek 575,02 EUR neto, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakega 16. dne v mesecu od neto zneska za pretekli mesec (3. točka sodbe). Tožniku je prisodilo odškodnino v višini 11.409,84 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 2009 dalje do plačila (4. točka sodbe). Zavrnilo je zahtevek tožnika za obračun bruto plače v višini 162,97 EUR mesečno, plačilo davkov in prispevkov od tega zneska ter izplačilo neto plače od tega zneska, ter zahtevek za plačilo višjega mesečnega neto zneska, kot je določljiv pod 3. točko izreka (5. točka sodbe). Zavrnilo je zahtevek za plačilo odškodnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 2010 dalje do plačila v višini 977,16 EUR (6. točka sodbe). Sodišče je izdalo tudi sklep, s katerim je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 879,00 EUR, v roku osem dni, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (1. točka sklepa). Postopek v sporu v zvezi z reintegracijskim zahtevkom je ustavilo (2. točka sklepa).

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo (pravilno: zoper ugodilni del sodbe) in sklep glede odmere stroškov zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in primarno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo in sklep razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa naloži plačilo pravdnih stroškov in stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do dneva plačila, podredno pa predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da navedbe tožene stranke, da tožnikovo delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki ni več potrebno, niso točne. Sodišče v utemeljitev ugotovitve, da tožnikovo delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni prenehalo, najprej navaja, da se število delavcev v letu 2009 glede na leto 2008 dejansko ni zmanjšalo, ker da je bilo po podatkih tožene stranke dejansko evidentiranih v kovinski delavnici v letu 2009 po odhodu tožnika 17 delavcev, v letu 2008 pa 18 delavcev. Tožena stranka ocenjuje, da navedena ugotovitev ni bistvena ob izkazanem dejstvu, da po odhodu tožnika tožena stranka ni zaposlila nikogar na novo na delovno mesto tožnika, niti ni zaposlila nobenega novega delavca na delovnem mestu, na katerega so pri njej razporejeni ključavničarji. Sodišče nadalje ugotavlja, da so se režijski stroški tožene stranke v letu 2009 glede na leto 2008 povečali za 37,5 %, ta odstotek pa ne more predstavljati povečanja plač, nadomestil, regresa, ampak je večji zaradi večjega števila zaposlenih oziroma večjega števila opravljenih ur. Sodišče se nadalje sklicuje še na izpovedbe priče J.F., da ni opazil zmanjšanja obsega dela in da sta skupaj z B. sedaj po odhodu tožnika bolj obremenjena ter nadalje z njegovo izpovedbo, da tožena stranka sedaj uvaja v delo skupinovodje I še I.O.. Ta dokazna ocena je pavšalna in nepravilna. Prav tako J.F., zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu ključavničar – skupinovodja I, nima celovitega pogleda nad vsemi naročili, ki jih dobi tožena stranka, še manj pa nad celotno realizacijo. Enako velja za I.O., celovit pregled nad temi podatki, predvsem naročili, realizacijo, prihodki in likvidnostjo imata J.G. in P.R.. Tožena stranka se je odločila, da bo delo tožnika izvajala z dvema namesto s tremi delavci, zaposlenimi na delovnem mestu ključavničar – skupinovodja I, kar je gotovo resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu 1. alinee 2. odstavka 88. člena ZDR, kjer je določeno, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca med drugim tudi prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi organizacijskih razlogov na strani delodajalca. V zvezi s temi okoliščinami, da je tožena stranka po odhodu tožnika določene naloge iz tožnikovega delovnega mesta prenesla na druga dva delavca, to je B. in F. in da je poskušala uvajala v delo skupinovodje tudi I.O., vse to le za tiste primere, ko na višku gradbene sezone občasno rabi tri skupinovodje, ne pomeni, da obstajajo še naprej razlogi za nadaljevanje tožnikovega dela za osem ur za nedoločen čas, saj je dokazni postopek pokazal, da je šlo pri toženi stranki za spremembe v organizaciji dela v posledici ugotavljanja zmanjšanja obsega naročil in realizacije. Sodišče je svoj zaključek oprlo na ugotovitev, da naj bi delo tožnika pri toženi stranki po njegovem odhodu opravljal drug delavec. Ta ugotovitev pa ni točna in je protispisna. Iz zapisnika glavne obravnave z dne 15. 12. 2009 je razvidno, da P.R. ni več govoril o tem, v koliko skupinah delavci v kovinski delavnici po odhodu tožnika opravljajo delo, ampak je povedal le, da zaradi manjšega obsega del in naročil, zmanjšanje realizacije potrebujejo le dva skupinovodja. Tudi priča J.G. je izpovedal, da te skupine niso nekaj stalnega, ampak se oblikujejo glede na potrebe. Včasih v skupini delata dva delavca, včasih deset, če pa je kaka večja stvar, pa v eni skupini delajo vsi delavci. Tako je povsem jasno, da tožena stranka nima stalnih skupin in da je od dela odvisno, koliko skupin imajo. Prav tako ni pravilna ugotovitev, da naj bi I.O. in J.F. prepričljivo izpovedala, da pri toženi stranki še vedno oblikujejo tri skupine in da to skupino po odhodu tožnika vodi in usmerja sedaj I.O.. Protispisna je ugotovitev tudi zato, ker je iz izpovedbe priče I.O. razvidno, da je povedal, da pričakuje, da bo samostojen in da bo vodil svojo skupino. Tako je podana bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, v navedeni posledici pa je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno, v posledici pa podana zmotna uporaba materialnega prava. Tožena stranka nadalje izpodbija sodbo tudi v delu, ki se nanaša na odškodnino zajeto v 4. točki izreka, iz katerega je razvidno, da je sodišče tožniku prisodilo 11.409,84 EUR odškodnine. Navedena odločitev je nepravilna in je nezakonita. Pravna podlaga za to odškodnino ni podana. V spisu so namreč podatki, da je bilo tožniku v postopku odpovedi ponujeno drugo ustrezno delovno mesto za nedoločen čas „vzdrževalec in organizator vzdrževanja z dne 21. 7. 2007“, ki pa ga le-ta ni sprejel. Tako ni podan temelj za odškodnino po določilih 2. odstavka 118. člena ZDR, kjer je določeno, da mora sodišče pri odločanju o navedeni odškodnini upoštevati vse okoliščin in interese obeh pogodbenih strank in ugotavljati tudi, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Tega pa sodišče sploh ni ugotavljalo. Prav tako so nepravilno dosojene zakonite zamudne obresti od 5. 2. 2009 dalje. Dne 5. 2. 2009 je bil tožnik še v delovnem razmerju pri toženi stranki, pri čemer odškodnina zapade v plačilo šele s pravnomočnostjo sodne odločbe. V 3. točki je sodišče odločilo, da mora tožena stranka tožniku za obdobje od 24. 10. 2009 do 5. 2. 2010 obračunati mesečno plačo v višini 1.426,25 EUR, od tega zneska plačati davke in prispevke in neto plačo. Tožnik v tem obdobju ni delal. V primeru, da bi mu nezakonito prenehalo delovno razmerje, bi bil upravičen le do nadomestil plač, kar pa znaša bistveno manj kot je prisojeno. Iz plačilnih list izhaja, da so v znesku 1.426,25 EUR bruto povprečne plače tudi dodatki (za nadurno delo, za delo ob nedeljah, za individualno in skupinsko delovno uspešnost). Tožnik do teh dodatkov v obdobju, ko naj bi mu delovno razmerje nezakonito prenehalo po ugotovitvi sodišča prve stopnje, ni upravičen, ker dejansko ni delal. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo in sklep v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena v povezavi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42 in 103/2007- ZDR) določa, da delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog za redno odpoved, kot to določa 2. odstavek 81. člena ZDR. Med utemeljene razloge za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca ZDR v 1. alineji 1. odstavka 88. člena določa prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Pred odpovedjo mora delodajalec preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo (3. odstavek 88. člena ZDR). Če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Dokazno breme, da obstoji utemeljen razlog za odpoved pogodbe, je na strani delodajalca (1. odstavek 82. člena ZDR). ZDR tudi v 6. odstavku 88. člena določa, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. O nameravani redni odpovedi mora delodajalec delavca pisno obvestiti (4. odstavek 83. člena ZDR). Pogodba o zaposlitvi mora biti odpovedana v pisni obliki, obrazložen mora biti odpovedni razlog, delavec mora biti opozorjen na pravno varstvo in na pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti (86. člen ZDR).

Iz izvedenih dokazov, ki jih je sodišče izvedlo z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo priložili tožnik in tožena stranka ter z zaslišanjem tožnika ter prič P.R., J.F., J.G. in I.O., je sodišče ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 1. 2006 za nedoločen čas in sicer na delovnem mestu ključavničar – skupinovodja I. Prokurist tožene stranke J.G. je sprejel sklep z dne 14. 7. 2009, da zaradi zmanjšanega obsega del v organizacijski enoti kovinski obrat preneha potreba po delu enega delavca na delovnem mestu ključavničar – skupinovodja I. Iz obrazložitve izhaja, da se je v posledici globalne gospodarske krize obseg del, predvsem zunanjih poročil zmanjšal in je odpad potreb po delu predvsem na področju kovinski obrati, pri čemer se je obseg proizvodnje zmanjšal za več kot 10 %, upoštevaje preteklo leto in znižal se je tudi ostanek prihodka. Iz sklepa izhaja, da naj se pogodba o zaposlitvi odpove tistemu delavcu, ki je glede na vrsto in stopnjo izobrazbe lažje zaposljiv pri drugem delodajalcu. Tožniku je bila v nadaljevanju dne 20. 7. 2009 redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnih razlogov zaradi prenehanja potrebe po tožnikovem delu, pri čemer mu je tožena stranka podala tudi predlog pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas pri C.P.K. za delovno mesto vzdrževalec in organizator vzdrževanja, ki pa je tožnik ni podpisal. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbeno navedbo tožene stranke, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje glede tega, ali še obstaja potreba po delu tožnika pri toženi stranki, pavšalna in vprašljiva, pri čemer je ugotoviti, da se sodišče sklicuje na izpovedbe priče J.F., ki da ni opazil zmanjšanja obsega dela in da sta skupaj z B. sedaj po odhodu tožnika bolj obremenjena ter nadalje z njegovo izpovedbo ter da tožena stranka sedaj uvaja še na delovnem mestu ključavničar – skupinovodja I I.O.. Sodišče svojo odločitev utemelji tudi s tem, da niso točne navedbe tožene stranke, da tožnikovo delo pod pogoji pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki ni več potrebno iz razloga, ker sta I.O. in J.F. izpovedala, da pri toženi stranki še vedno oblikujejo tri skupine in da delo usmerja sedaj I.O., pri čemer I.O. ni sklenil pogodbe o zaposlitvi za opravljanje del in nalog ključavničarja – skupinovodje I, pri čemer naj navedeno naj niti ne bi bilo potrebno, ker ta delavec opravlja delo tožnika kljub formalno drugačni pogodbi o zaposlitvi, pri čemer sodišče v nadaljevanju meni, da delo tožnika še obstaja, ker drugi delavci opravljajo njegovo delo. Z navedenim razlogovanjem sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče ne strinja, kajti povsem običajno in celo pravilo je, da se delo delavca, kateremu je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnih razlogov razdeli med ostale sodelavce, ki poleg svojega dela opravljajo še del dela delavca, kateremu je delovno razmerje prenehalo. Tudi če tožnikovi sodelavci navajajo, da ga pogrešajo, ker morajo oni opraviti delo namesto njega, to ne more biti relevanten dokaz, na podlagi katere bi sodišče ocenjevalo, da je delo tožnika še potrebno. Kot izhaja iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje, je sklep o tem, da zaradi zmanjšanega obsega dela v organizacijski enoti kovinski obrat preneha potreba po delu delavca na delovnem mestu ključavničar skupinovodja, sprejel prokurist J.G.r dne 14. 7. 2009, prav tako je podal tožniku redno odpoved pogodbe o zaposlitvi prokurist J.G., ki lahko natančno pojasni razloge, zakaj se tožena stranka sprejela odločitev, da preneha potreba po delu enega delavca prav tako pa zakaj je odpovedala pogodba o zaposlitvi tožniku. Delodajalec ima namreč pravico odločati o tem, kako bo organiziral delovni proces, da bo le-ta potekal najbolj optimalno, prav tako kako bo zmanjšal stroške poslovanja in posledično tudi stroške dela za zaposlene delavce, prav tako se delodajalec lahko samostojno odloči kateremu delavcu bo odpovedal pogodbo o zaposlitvi, seveda v primeru ko gre za individualne odpovedi, pri čemer je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi določen v 1. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških strukturnih in podobnih razlogov na strani delodajalca. Pri tem se pritožbeno sodišče strinja s stališčem pritožbe, da celovit pregled nad podatki, predvsem naročili, realizacijo, prihodki in likvidnostjo lahko poda J.G. kot prokurist in P.R., vodja kovinske delavnice, ki v celoti pozna tako delo v organizacijski enoti kovinski obrati kot tudi fizično in ekonomsko realizacijo konkretne organizacijske enote.

Sodišče bo moralo v ponovljenem postopku tako po potrebi ponovno zaslišati prokurista J.G. ter na podlagi njegove celovite ocene poslovanja tožene stranke oziroma organizacijska enote ob izpovedi P.R. ponovno presoditi, ali je tožena stranka tožniku podala utemeljeno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov dne 20. 7. 2009, ob navedenem pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da so za odločitev povsem brezpredmetne navedbe tožnikovih sodelavcev, ki ocenjujejo, da potreba po tožnikovem delu še obstaja iz razloga, ker morajo ostali zaposleni delavci opraviti tudi naloge delavca, kateremu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana.

Pritožbeno sodišče je posledično navedenemu razveljavilo tudi odločitev sodišča prve stopnje glede izplačila odškodnine (4. točka).

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo in sklep v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.