Jedro

Pravosodni policist je v izpodbijani odločbi pojasnil, da je nastal razlog iz 236. člena ZIKS-1 za namestitev obsojenca v poseben prostor, saj je bil podan sum, da tožnik kakorkoli ogroža sebe ali druge, ter da huje ovira druge pri delu, počitku ali razvedrilu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je pravosodni policist Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni (v nadaljevanju Zavod) kot prvostopenjski organ odločil, da se obsojenec A.A. – tožnik dne 5. 3. 2015 ob 21.35 uri odstrani iz skupnih bivalnih in drugih prostorov in se ga namesti v poseben prostor (1. točka izreka). Namestitev v posebnem prostoru bo trajala do odločitve direktorja Zavoda ali vodje oddelka Zavoda, vendar največ 12 ur (2. točka izreka). Pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (3. točka izreka). V tem postopku stroški niso nastali (4. točka izreka). V obrazložitvi je kot podlaga za izdajo navedene odločbe naveden 236. člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1), ki določa primere, v katerih sme pravosodni policist obsojenca odstraniti iz skupnih bivalnih in drugih prostorov in ga odvesti v poseben prostor. Nadalje je citiran prvi odstavek 211. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, kdaj lahko pristojni organ odloči ustno ter 4. točka prvega odstavka 144. člena ZUP, ki določa v katerih primerih lahko organ odloči po skrajšanem postopku.

Iz obrazložitve izhaja, da je v sobi Zavoda prišlo do fizičnega obračunavanja med obsojenci: tožnikom, B.B. in C.C. Ko je pravosodni policist prišel do sobe, je bil tožnik že oddaljen od ostalih dveh obsojencev. Povedal je, da on ni nič kriv in da sta ga obsojenca napadla, ter da hoče takoj premestitev v samsko sobo. Povedal je, da če bo nameščen k komu drugemu ali nazaj v sobo 33, ne bi rad, da bi se ponoči komu kaj zgodilo. Ostala dva obsojenca sta povedala, da tožnik provocira, odtujil naj bi nekaj osebni predmetov. Obsojenec C.C. ga je zalotil, kako mu je v pravkar skuhano kavo drobil neznane tablete. Oba obsojenca sta zatrdila, da se tožnika nista niti dotaknila, samo opozarjala sta ga cel dan, da naj kadi v prostoru, ki je namenjen za kajenje. Vendar tožnik teh navodil ni upošteval. Obsojenec B.B. je povedal, da se je tožnik, preden je poklical pravosodnega policista, zaletel v straniščna vrata. Pri tem je dobil poškodbo, za katero je navedel, da mu je nastala, ko sta ga v sobi pretepala obsojenca B.B. in C.C. Zaradi izrečenih groženj oziroma ogrožanja drugih obsojencev je bil tožnik ob 21.35 uri nameščen v poseben prostor št. 27 z video nadzorom. Pri namestitvi niso bila uporabljena prisilna sredstva.

Tožnik je bil zaradi suma, da kakorkoli ogroža sebe ali druge ter da huje ovira druge pri delu, počitku ali razvedrilu na podlagi 236. člena ZIKS-1 dne 5. 3. 2015 odstranjen iz bivalnih in drugih skupnih prostorov in odveden v poseben prostor. Ker je šlo ob ugotovljenem ravnanju tožnika za nujni ukrep v javnem interesu, ki ga ni bilo mogoče odlagati, je pravosodni policist na kraju samem odločil z ustno odločbo. O odstranitvi v poseben prostor je bil obveščen vodja referata za operativo zavoda in dežurni zdravnik.

Ministrstvo za pravosodje kot drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločbo zavrnilo.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in jo izpodbija s tožbo. V tožbi navaja, da je deležen pristranskih obravnavanj in stalnih krivičnih odločb. Čeprav se trudi pojasniti dejansko stanje, ni nihče pripravljen prisluhniti njegovim stališčem. Sklicuje se na nezakonite metode za dosego ciljev ter navaja, da je žrtev, ker nekateri javni uslužbenci v zaporu, kjer prestaja kazen, nimajo vesti in jim ni mar za sočloveka. Govori o manipuliranem postopku, saj dejansko stanje, ki se mu očita, ni bilo raziskano in ni bila ugotovljena resnica. Za vse, kar se mu očita, ni dokazov, kar kaže na pristranskost, maščevanje, sebičnost, itd. Tožnik navaja, da se ga skuša popolnoma diskriminirati. Med drugim je iz njegovih navedb razumeti, da ni obravnavan korektno ter da se ga skuša onemogočiti za normalno življenje za naprej. Je stalna tarča kritik, z njim ravnajo „kot s psi, počuti se kot suženj“. Meni, da si zasluži, čeprav je prekršil zakon, drugačno obravnavanje. Zaradi njegovega poskusa bega so do njega maščevalni tudi nekateri uslužbenci zapora, kar ga spravlja v depresijo. Iz izpodbijane odločbe izhaja subjektivno obravnavanje, vse tožnikove pritožbe pa so vedno zavrnjene kot neutemeljene. Iz tega zaključuje, da ni pravičnosti. Smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove navedbe in jih zavrača kot pavšalne ter predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi izpodbijane odločitve tako organa prve stopnje kot organa druge stopnje strinja in jih na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v izogib ponavljanju posebej ne navaja, glede tožbenih navedb pa dodaja: Člen 236 ZIKS-1 določa, da se sme obsojenca odstraniti iz skupnih bivalnih in drugih prostorov in ga odvesti v poseben prostor, če je podan utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, ali če resno grozi, da bo storil tako kaznivo dejanje, če se pripravlja na beg ali upor, če kakorkoli ogroža sebe ali druge ali če huje ovira druge pri delu, počitku ali razvedrilu.

Naloga pravosodnih policistov je skrb za varnost, red in disciplino v varovanih objektih (prvi odstavek 235. člena ZIKS-1). Pravosodni policist je v izpodbijani odločbi pojasnil, da je nastal razlog iz 236. člena ZIKS-1 za namestitev v poseben prostor, saj je bil podan sum, da tožnik kakorkoli ogroža sebe ali druge, ter da huje ovira druge pri delu, počitku ali razvedrilu.

Ugotovitev o obstoju navedenih zakonsko določenih razlogov za izdajo odločbe je oprl na opis dogodka in tožnikovega ravnanja neposredno pred izrečenim ukrepom. Sodišče ugotavlja, da je dejansko stanje, kot ga je v izpodbijani odločbi opisal upravni organ, razvidno tudi iz uradnega zaznamka o zaznavi dogodka z dne 5. 3. 2015. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju tudi sodišče nima razloga za dvom v oceno pravosodnega policista, da je obstajal razlog iz 236. člena ZIKS. Ker obrazložitev vsebuje podroben opis dogodkov, upravni organ pa je pojasnil tudi razlog za odločitev in ga oprl na pravilno določbo ZIKS-1, sodišče tožnikove ugovore zavrača. Tožnikovi ugovori pa tudi sicer niso konkretizirani, saj iz njih ne izhaja, kaj v obravnavani zadevi ni bilo ugotovljeno pravilno. Tožbene navedbe, ki se nanašajo na tožnikovo splošno nezadovoljstvo z načinom prestajanja zaporne kazni, za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe niso pravno odločilne. Že drugostopenjski organ je pojasnil, da je šlo za začasen ukrep, da bi bil z zakonom določen čas trajanja tega ukrepa presežen (tj. do odločitve direktorja ali vodje oddelka zavoda, vendar ne več kot 12 ur) pa tožnik ne zatrjuje. Na odločitev v zadevi tudi ne morejo vplivati ostale tožbene navedbe.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.