Jedro

Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča se vprašanje, o katerem je Vrhovno sodišče že odločalo in zavzelo stališče, ne šteje za pomembno pravno vprašanje v smislu določbe 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo prvostopenjskega sodišča je tožeča stranka (v nadaljevanju revident) vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti uveljavlja razloge iz 2. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Davčne uprave RS, Posebnega davčnega urada z dne 19. 4. 2007, s katero je ta zavrnil revidentov zahtevek za vračilo 8.175,88 EUR plačanega davka na motorna vozila (v nadaljevanju DMV). Ministrstvo za finance je z odločbo z dne 24. 11. 2009, revidentovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo zavrnilo kot neutemeljeno. Zakon o davku na motorna vozila – ZDMV (Ur. l. RS, št. 72/2006-UPB2), ki ga je treba uporabiti v obravnavanem primeru, je omogočal vračilo DMV le za vozila, ki so bila izvožena pred prvo registracijo. Vozilo, ki ga je izvozil revident, pa je bilo začasno registrirano, zato pogoj za vračilo DMV ni izpolnjen. Pojem in pomen začasne registracije, opredeljen v Zakonu o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVPC-1) na obdavčitev ne vpliva. Na drugačno odločitev tudi ne vpliva novela ZDMV-C (Ur. l. RS, št. 9/2010), ki je sicer omogočila vračilo davka tudi za začasno registrirana vozila, saj je novela začela veljati po izdaji izpodbijane odločbe.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča se vprašanje, o katerem je Vrhovno sodišče že odločalo in zavzelo stališče, ne šteje za pomembno pravno vprašanje v smislu določbe 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 (odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 435/2007, X Ips 743/2007, X Ips 6/2008, X Ips 47/2009).

6. O vprašanjih, ki ju revident izpostavlja kot pomembni pravni vprašanji, je Vrhovno sodišče že zavzelo stališča v zadevi X Ips 470/2010 z dne 23. 11. 2011 in od teh stališč izpodbijana sodba ne odstopa. Izpostavljeni vprašanji posledično ne moreta biti več pomembni pravni vprašanji, zaradi katerih bi bilo treba revizijo vsebinsko obravnavati.

7. V zvezi s prvim izpostavljenim vprašanjem, to je, ali pojem „prve registracije“ iz ZDMV vključuje tudi „začasno registracijo“, ki jo opredeljuje ZVCP-1, je Vrhovno sodišče v zadevi X Ips 470/2010 pojasnilo, da je iz določb 190. člena ZVCP-1 razvidno, da je registracija motornega vozila pogoj za to, da sme biti vozilo v cestnem prometu, da se (splošna) registracija vozil (192. člen ZVCP-1) od začasne registracije (201. člen ZVCP-1) vsebinsko razlikuje samo po možni dolžini njenega trajanja (ta je vedno omejena na določen čas), ta razlika pa sama po sebi še ne pomeni, da bi morali davčni organi oziroma prvostopenjsko sodišče glede na določbo 11. člena ZDMV začasno registracijo davčno obravnavati drugače kot splošno registracijo. To je bilo mogoče šele na podlagi spremembe 11. člena ZDMV, uveljavljene z ZDMV-C, za katero pa ZDMV-C ni določil, da se uporablja za nazaj.

8. Drugo vprašanje, ki ga izpostavlja revident, je vprašanje skladnosti ZDMV (oziroma razlage tožene stranke glede vprašanja začasne in trajne registracije) s predpisi Evropske unije (EU) s področja davka na dodano vrednost (DDV), to je s 33. členom Šeste direktive oziroma 401. členom Direktive 2006/112/ES. Meni namreč, da je z obdavčitvijo vozil z DMV, ki so bila le začasno v uporabi v Republiki Sloveniji, prišlo do nedovoljene dvakratne obdavčitve z dvema prometnima davkoma (DMV in DDV), v zvezi s čimer se sklicuje tudi na sodbo Sodišča Evropskih skupnosti (SES) C-475/03 (Banca Popolare di Cremona) z dne 3. 10. 2006. 9. V zvezi s takim vprašanjem je Vrhovno sodišče v zadevi X Ips 470/2010 v 28. točki obrazložitve pojasnilo, da DMV nima nobene od bistvenih značilnosti DDV. Z vidika omenjenih evropskih direktiv je namreč določen davek v nasprotju s skupnim sistemom DDV in zato nedovoljen samo, če ima bistvene značilnosti DDV. Te je SES opredelilo v sodbi, na katero se sklicuje revident, iz njegovih opredelitev (v točki 28 obrazložitve) pa izhaja, da so te značilnosti štiri: davek na splošno velja za blagovne ali storitvene transakcije; znesek je določen sorazmerno s ceno, ki jo davčni zavezanec zaračunava za dobavljeno blago in opravljene storitve; pobiranje davka v vseh fazah proizvodnega in distribucijskega procesa, vključno v fazi maloprodaje, ne glede na število prej opravljenih transakcij; davčni zavezanec od dolgovanega zneska odbije zneske, plačane v prejšnjih fazah procesa, tako da se davek v dani fazi nanaša le na v njej dodatno vrednost in je končna obremenitev davka na koncu prenesena na potrošnika. Glede na navedeno ZDMV kot tak ni bil v neskladju s skupnim sistemom DDV. Vrhovno sodišče je ob tem opozorilo, da tudi iz drugih sodb SES, med drugim C-98/05 (De Danske Bilimportører) z dne 1. 6. 2006 izhaja, da so države članice pri obdavčevanju motornih vozil svobodne, če pri tem spoštujejo pravo EU.

10. Ker revident glede na navedeno ni izkazal zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 11. Odločitev o stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.