6. 2. 2024

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus pobude in ustavne pritožbe Janeza Perparja, Ivančna Gorica, na seji 6. februarja 2024

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 2. točke prvega odstavka 122. člena v zvezi s 123. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo in 178/21 – popr.) se zavrne.

2.Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. Cst 168/2019 z dne 25. 4. 2019 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. St 4194/2015 z dne 14. 3. 2019 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v postopku osebnega stečaja sprejelo več odločitev o pritožnikovih vlogah. Tako je zavrnilo njegov predlog za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti sklepa o končanju postopka z dne 9. 1. 2019 (1. točka), saj naj vročanje sklepa o končanju postopka osebnega stečaja pritožniku ne bi bilo potrebno glede na tretji odstavek 124. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). V 2. točki izreka izpodbijanega sklepa je na podlagi prvega odstavka 128. člena ZFPPIPP zavrglo pritožbo zoper sklep o končanju postopka z dne 9. 1. 2019 kot prepozno, ker naj bi bila vložena po poteku 15-dnevnega roka od objave navedenega sklepa na spletni strani za objave v postopkih zaradi insolventnosti (v nadaljevanju spletna stran) (127. člen ZFPPIPP). V nadaljevanju je zavrglo pritožbo zoper sklep o ustavitvi postopka odpusta obveznosti in zavrnitvi predloga za odpust obveznosti z dne 30. 11. 2018 (v nadaljevanju sklep o ugovoru proti odpustu obveznosti), ker je bila prepozna, podana pa naj ne bi bila več niti pravna korist dolžnika glede na to, da je sklep o končanju postopka osebnega stečaja pravnomočen (3. točka izreka sklepa). Iz slednjega razloga je sodišče prve stopnje zavrglo tudi pritožbo zoper navedeno zavrženje pritožbe z dne 14. 2. 2019 (4. točka izreka sklepa). Sklep o ugovoru proti odpustu obveznosti naj bi se namreč v skladu z drugim odstavkom 123. člena ZFPPIPP, na podlagi katerega se sodna pisanja v glavnem postopku objavijo, pritožniku ne vročal (tako tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. Cst 637/2017 ). Točka 2 prvega odstavka 122. člena ZFPPIPP naj bi bila glede tega jasna. Glede sklepa št. Cst 71/2018 je sodišče prve stopnje pojasnilo, da sodne odločbe Višjega sodišča niso formalni pravni vir in da kot take za sodišče niso zavezujoče. Poleg tega naj bi glede navedenega šlo za neenotno sodno prakso. Sodišče prve stopnje se je pri tem sklicevalo tudi na četrti odstavek 122. člena in drugi odstavek 123. člena ZFPPIPP, ki naj bi določal, da se v glavnem postopku zaradi insolventnosti sodna pisanja vročajo le, če za posamezno dejanje tako določa zakon. V 5. in 6. točki izreka sklepa je sodišče prve stopnje odločilo še o dveh pritožnikovih ugovorih, in sicer zoper sklep o ustavitvi zasega denarnega dobroimetja in zoper sklep o ustavitvi nadaljnje izterjave stalnih prejemkov.

2.Višje sodišče je pritožbi delno ugodilo in razveljavilo izpodbijani prvostopenjski sklep v 3. točki izreka, v preostalem delu pa je pritožnikovo pritožbo zavrnilo. Glede zavrnilnega dela je pojasnilo, da naj bi za vročanje sklepa o končanju postopka osebnega stečaja brez razdelitve (za kar naj bi šlo v obravnavanem primeru) ne veljala izjema o osebnem vročanju iz drugega odstavka 123. člena ZFPPIPP, pač pa naj bi se ta sklep skladno z 2. točko drugega odstavka 122. člena ZFPPIPP objavil na spletni strani. Sodišče se je pri tem sklicevalo na 14. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. Up-386/15, U-I-179/15 z dne 12. 5. 2016 (Uradni list RS, št. 38/16). Menilo je, da je izpodbijana ureditev skladna s splošnim načelom sorazmernosti. Neposredna uporaba procesnih pravil, zlasti pravil o vročanju, naj bi ohromila uresničitev sodnega varstva v postopku zaradi insolventnosti, saj naj bi se s končanjem postopka morali poleg dolžnika seznaniti tudi vsi upniki. Pri tem naj bi šlo za večje in nedoločeno število oseb, ki sodišču niso znane, položaj dolžnika pa naj bi bil izenačen s položajem drugih strank postopka. Položaj fizične osebe in pravne osebe v stečaju naj ne bi bil tako drugačen, da bi bilo treba vročanje sklepa o končanju postopka urediti na drugačen način. Sicer pa če dolžnik v postopku osebnega stečaja izpolnjuje svoje obveznosti in sodeluje z upraviteljem, naj bi bil na ta način ustrezno seznanjen s potekom postopka, četudi doma nima dostopa do spleta. Predlog za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti naj ne bi bil utemeljen, ker sklepa o končanju postopka ni treba vročiti pritožniku. Ker naj bi bil postopek osebnega stečaja pravnomočno končan, naj pritožnik ne bi imel pravnega interesa za odločitev o pritožbah zoper druge sklepe prvostopenjskega sodišča. S pravnomočnim končanjem postopka osebnega stečaja naj bi bile sanirane vse morebitne pravne in dejanske napake v postopku z ugovorom proti odpustu obveznosti (tudi glede vročanja sklepa o ustavitvi postopka za odpust obveznosti).

3.Pritožnik zatrjuje kršitev 14., 22., 23. in 25. člena Ustave ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP), ker mu naj sodišče prve stopnje ne bi vročalo sklepa o ugovoru proti odpustu obveznosti ter sklepa o končanju postopka osebnega stečaja nad njim. S tem naj bi mu bila odvzeta pravica do pritožbe, kar naj bi zanj pomenilo hujše posledice. Posledično naj bi bila kršena tudi njegova pravica do izjave, ki naj bi temeljila na spoštovanju človekove osebnosti in dostojanstva iz 34. člena Ustave. Pritožnik se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-279/08 z dne 9. 7. 2009 (Uradni list RS, št. 57/09, in OdlUS XVIII, 35). Zatrjuje, da je v neenakem položaju v primerjavi s položajem pravne osebe v stečajnem postopku, pa tudi v primerjavi s stečajnim upraviteljem. Ob navedenem navaja vrsto sodb Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), pri čemer posebej izpostavlja sodbo v zadevi Zavodnik proti Sloveniji z dne 21. 5. 2015. Ker naj sodišče pritožniku ne bi osebno vročalo sklepa o končanju postopka osebnega stečaja, naj bi bila pritožniku kršena pravica do informacije, saj naj bi moral vedeti, ali navedeni postopek še teče zoper njega (in da si prizadeva v čim večji meri poplačati svoje obveznosti) in ali je njegova poslovna sposobnost še omejena. Posledično pa naj bi bil prikrajšan tudi za pravico do pritožbe, saj naj bi moral imeti možnost seznaniti se z odločitvami sodišča in svoj pravni interes ustrezno zavarovati. Upoštevati naj bi bilo treba načelo kontradiktornosti. Glede vročanja sklepa o ugovoru zoper odpust obveznosti naj bi sodišče drugo alinejo 2. točke prvega odstavka 122. člena ZFPPIPP razlagalo na protiustaven način. Sodišče pa naj bi v zvezi s tem sklepom zaradi pristranskosti kršilo tudi pravico do sodnega varstva, saj naj bi kljub opravičilu glede izostanka z naroka za obravnavanje spornega ugovora zoper odpust obveznosti pritožnika že vnaprej obsodilo, da ni upošteval pravil preizkusnega obdobja. Iz enakega razloga naj bi bila ta pravica pritožniku kršena tudi s sklepom o končanju postopka.

4.Pritožnik hkrati z ustavno pritožbo vlaga tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 2. točke prvega odstavka 122. člena v zvezi s 123. členom ZFPPIPP in zatrjuje njeno neskladje s 14., 22., 23. in 25. členom Ustave ter 6. členom EKČP, ker izpodbijana določba ne določa, da se sklep o končanju postopka osebnega stečaja ne vroča osebno stečajnemu dolžniku. Zaradi tega naj se pobudnik ne bi imel možnosti seznaniti s tem sklepom, čeprav naj bi šlo za pomembno vsebinsko odločitev, ki vpliva na njegovo nadaljnje življenje. Zato naj bi moral vedeti, ali postopek zoper njega še teče (da si tako v čim večji meri prizadeva poplačati svoje obveznosti) in ali je njegova poslovna sposobnost še omejena. Izpodbijana ureditev naj bi ga glede vročanja omenjenega sklepa diskriminirala oziroma postavljala v enak položaj kot pravno osebo v stečaju in upravitelja, čeprav naj bi slednja dva imela večje možnosti dostopa do spleta. Vsakodnevno spremljanje teh objav naj bi bilo namreč za potrošnika nesorazmerna obremenitev, saj naj bi bili njegovi prioriteti iskanje zaposlitve in pridobivanje sredstev za preživljanje. Zato naj bi bila navedena ureditev tudi v neskladju s 14. členom Ustave. Zaradi nevročanja navedenega sklepa naj bi bil pritožnik prikrajšan tudi za pritožbo, saj naj bi objava oteževala posamezniku, ki nima dostopa do spleta, da se s sklepom seznani in uveljavlja svoje pravice iz 22., 23. in 25. člena Ustave.

5.Pobudnik zatrjuje, da je 2. točka prvega odstavka 122. člena v zvezi z drugim odstavkom 123. člena ZFPPIPP v neskladju z 2., 22. in 25. členom Ustave, kolikor dopušča razlago, da se sklep o ugovoru proti odpustu obveznosti ne vroča osebno stečajnemu dolžniku.

B. – I.

6.Pritožnik svojo ustavno pritožbo glede sklepa o zavrnitvi predloga za razveljavitev klavzule pravnomočnosti sklepa o končanju postopka osebnega stečaja in s tem sklepa o končanju postopka osebnega stečaja utemeljuje z domnevno protiustavnostjo 2. točke prvega odstavka 122. člena v zvezi s 123. členom ZFPPIPP, kolikor se nanaša na sklep o ugovoru zoper odpust obveznosti in na sklep o končanju postopka osebnega stečaja. Ustavno sodišče navedene vloge ni obravnavalo v delu, ki se nanaša na sklep o ugovoru zoper odpust obveznosti, ker je pobudnik presojo izpodbijanih določb predlagal podrejeno. Zakon o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) ne omogoča, da bi pritožnik ob vložitvi ustavne pritožbe podrejeno vložil pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti predpisa, zato Ustavno sodišče take podrejene pobude ne presoja.[1] Glede na navedeno je Ustavno sodišče v nadaljevanju preizkušalo le očitke o protiustavnosti izpodbijanih določb ZFPPIPP, ki se nanašajo na sklep o končanju postopka osebnega stečaja, vendar le v omejenem obsegu, iz razlogov, ki so pojasnjeni v nadaljevanju.

7.Pobudnik pravni interes za pobudo izkazuje torej z ustavno pritožbo, ki jo je po predhodnem izčrpanju razpoložljivega pravnega sredstva vložil zoper sklep Višjega sodišča. Ustavno sodišče je v sklepu št. U-I-275/07 z dne 22. 11. 2007 (Uradni list RS, št. 110/07, in OdlUS XVI, 82) namreč sprejelo stališče, da se lahko pobuda vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa, hkrati z ustavno pritožbo pod pogoji iz 50. do 60. člena ZUstS. Vendar pa je predpostavka za vložitev ustavne pritožbe in pobude v takšnih primerih tudi pogoj izčrpanosti pravnih sredstev po vsebini. To pomeni, da mora pobudnik trditve o domnevni protiustavnosti predpisa, na podlagi katerega temelji odločitev v njegovem primeru, uveljavljati že v postopku pred pristojnimi sodišči (tako sklep Ustavnega sodišča št. U-I-330/05, U-I-331/05, U-I-337/05 z dne 18. 10. 2007, Uradni list RS, št. 101/07, in OdlUS XVI, 79). Kot izhaja iz priložene pritožbe zoper sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za razveljavitev klavzule pravnomočnosti sklepa o končanju postopka osebnega stečaja, je pobudnik po vsebini izčrpal zgolj očitka o kršitvah načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in pravice do informacije (22. člen Ustave). Zato Ustavno sodišče lahko pri preizkusu pobude upošteva le slednja dva očitka.

8.Pobudnik očitek o neskladju izpodbijane ureditve s pravico do informacije utemeljuje z navedbo, da nevročanje sklepa o končanju postopka osebnega stečaja onemogoča stečajnemu dolžniku seznanitev z njegovo vsebino, čeprav naj bi bilo to pomembno za seznanitev, ali postopek zoper njega še teče (da si tako v čim večji meri prizadeva poplačati svoje obveznosti) in ali je njegova poslovna sposobnost še omejena. Zatrjuje tudi neutemeljeno izenačenje stečajnega dolžnika potrošnika glede možnosti seznanjanja z objavami na spletni strani v primerjavi s pravno osebo in upraviteljem, saj naj bi šlo za različne položaje.

9.Vročanje sklepa o končanju postopka osebnega stečaja, ki ga pobudnik problematizira pri zatrjevanju neskladja izpodbijane ureditve s pravico do informacije, je dejansko najpomembnejši procesni institut, ki služi uresničevanju navedene pravice. Vendar pa pobudnik s tem očitkom ne more uspeti, saj je očitno neutemeljen. V obravnavani zadevi je bil namreč s sklepom o končanju postopka že seznanjen. Posledično je očitno neutemeljen tudi očitek o neskladju ureditve z drugim odstavkom 14. člena Ustave, saj pobudnik zatrjuje neutemeljeno enačenje položaja stečajnega dolžnika potrošnika s položajem pravne osebe v stečaju in upravitelja v pravici do informacije.

10.Glede na navedeno je Ustavno sodišče pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti izpodbijane ureditve, kolikor se nanaša na vročanje sklepa o končanju postopka osebnega stečaja, zavrnilo (1. točka izreka).

B. – II.

11.Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija sklep Višjega sodišča v zvezi s 1., 2. in 4. točko sklepa sodišča prve stopnje in tudi v tem primeru problematizira način vročanja dveh sklepov v postopku osebnega stečaja, tj. sklepa o ugovoru zoper odpust obveznosti in sklepa o končanju postopka osebnega stečaja, za katera meni, da bi vročanje moralo biti osebno in da zgolj objava na spletni strani ne zadošča. Ker je bil s pravnomočnostjo slednjega sklepa postopek osebnega stečaja pravnomočno končan (brez razdelitve upnikom), glede na drugi odstavek 397. člena ZFPPIPP ni mogoče več posegati v odločitve sodišč glede odpusta obveznosti. Navedena določba namreč določa, da se postopek odpusta obveznosti izvede znotraj postopka osebnega stečaja. Zato je Višje sodišče v obravnavani zadevi z izpodbijano odločitvijo najprej preizkusilo pritožnikovo pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za razveljavitev klavzule pravnomočnosti sklepa o končanju postopka osebnega stečaja, ki ga je pritožnik utemeljeval z očitki o nepravilnem vročanju sklepa o končanju postopka. Višje sodišče je to pritožbo zavrnilo. Ker je sklep o končanju postopka osebnega stečaja postal pravnomočen, se v presojo pritožb zoper druge sklepe sodišča prve stopnje niti ni moglo spuščati, kar je tudi pojasnilo v 12. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Pritožnik očitke v ustavni pritožbi naslavlja tako na izpodbijani sklep Višjega sodišča kot tudi na izpodbijane sklepe nižjega sodišča, vključno s sklepi, ki se nanašajo na postopek odpusta obveznosti. Glede na navedeno bodo predmet preizkusa najprej očitki, ki se nanašajo na odločitvi sodišč o predlogu za razveljavitev klavzule pravnomočnosti sklepa o končanju postopka osebnega stečaja.

12.Pritožnik zaradi nepravilnega vročanja sklepa o končanju postopka osebnega stečaja zatrjuje torej kršitve pravice do informacije, posledično pa tudi kršitve pravice do pritožbe, pravice do izjave in načela kontradiktornosti, pravice do sodnega varstva, načela enakosti pred zakonom ter 6. člena EKČP.

13.Ustavno sodišče na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS ustavno pritožbo sprejme v obravnavo, če gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin oziroma z Ustavo zagotovljenih pravic, ki je za pritožnika imela hujše posledice, ali če gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve.

14.Pogoj, da gre za kršitev z Ustavo zagotovljenih pravic, ki ima za pritožnika hujše posledice, mora izkazati in utemeljiti pritožnik.[2] Pritožnik hujše posledice utemeljuje s kršitvijo pravice do pritožbe zoper sklep o končanju postopka osebnega stečaja. Tega očitka v pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za razveljavitev klavzule pravnomočnosti sklepa o končanju postopka osebnega stečaja ni uveljavljal, zato ga Ustavno sodišče glede utemeljevanja ustavne pritožbe ne more upoštevati (materialno neizčrpanje).[3] Pogoj za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo iz prve alineje drugega odstavka 55.b člena ZUstS tako ni podan.

15.Pritožnik ne zatrjuje, da obravnavana zadeva vsebuje pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve, tudi sicer ta zadeva takšnega vprašanja ne odpira.[4] Pritožnik v pravnem sredstvu zoper navedeni sklep o zavrnitvi predloga za razveljavitev klavzule pravnomočnosti sklepa o končanju postopka osebnega stečaja poleg očitka o kršitvi pravice do pritožbe ni uveljavljal niti drugih očitkov, razen očitkov o kršitvi pravice do informacije (22. člen Ustave) in načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), kot izhaja iz ustavni pritožbi priložene pritožbe zoper navedeni sklep o zavrnitvi predloga. Zato sta za preizkus, ali gre v obravnavani zadevi za pomembno ustavnopravno vprašanje, upoštevna le slednja dva očitka, ki pa ju pritožnik utemelji z enakimi argumenti kot v pobudi za začetek postopka za oceno ustavnosti izpodbijane ureditve ZFPPIPP (glej 8. točko obrazložitve). Ker je Ustavno sodišče že presodilo, da sta navedena očitka v pobudi očitno neutemeljena (glej 9. točko obrazložitve), sta iz enakih razlogov očitno neutemeljena tudi očitka v ustavni pritožbi.[5]

16.Iz navedenega izhaja, da pogoja iz drugega odstavka 55.b člena ZUstS nista izpolnjena. Zato Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo (2. točka izreka).

C.

17.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena in drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnice in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Neža Kogovšek Šalamon, dr. Špelca Mežnar, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejelo soglasno.

dr. Matej Accetto Predsednik

[1]Prim. sklep Ustavnega sodišča št. Up-810/11 z dne 4. 10. 2012.

[2]Prim. sklep Ustavnega sodišča št. Up-1036/17 z dne 19. 11. 2020 (Uradni list RS, št. 5/21, in OdlUS XXV, 45), 4. točka obrazložitve.

[3]Predpostavka za vložitev ustavne pritožbe je tudi pogoj izčrpanosti pravnih sredstev po vsebini. To pomeni, da se morajo že v teh pravnih sredstvih uveljavljati tiste kršitve, na katere se nato pritožnik sklicuje v ustavni pritožbi (primerjaj npr. sklepa Ustavnega sodišča št. Up-94/99 z dne 7. 5. 2001, 2. točka obrazložitve, in št. Up-756/04 z dne 12. 1. 2006, 6. točka obrazložitve).

[4]Okoliščina, da pritožnik ne zatrjuje tega vprašanja, sicer še ni ovira za to, da Ustavno sodišče ne bi moglo presoditi, da v tej zadevi gre za takšen primer. Odločitev o tem, ali je ustrezno opredeljeno vprašanje takega pomena, da presega pomen konkretne zadeve, je namreč v izključni domeni Ustavnega sodišča (prim. sklep št. Up-1036/17, 5. točka obrazložitve).

[5]Glede na navedeno odločitev pa se (v nadaljevanju) Ustavnemu sodišču ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, ali je pritožnik glede nepravilnega vročanja spornega sklepa v postopku osebnega stečaja ustrezno izpodbijal odločitev Višjega sodišča. Višje sodišče je namreč nosilne razloge za stališče, zakaj sklepa o končanju postopka osebnega stečaja ni treba osebno vročati, pojasnilo v 9. in 10. točki obrazložitve, pritožnik pa pri utemeljevanju očitkov v ustavni pritožbi tem razlogom bodisi zgolj nasprotuje oziroma se z njimi ne strinja (take so navedbe, da v postopku osebnega stečaja ne gre za večje število oseb, ki ne bi bilo obvladljivo, in da te osebe niso neznane; da bi bilo sklep o končanju postopka treba vročiti le dolžniku; da opustitev osebnega vročanja dolžniku ne bi ohromilo teka stečajnega postopka) ali pa jih v celoti prezre (npr. ne izpodbija argumenta Višjega sodišča, da mora dolžnik v postopku osebnega stečaja izpolnjevati svoje obveznosti in pri tem sodelovati z upraviteljem, tako da je že na ta način seznanjen s potekom postopka, četudi nima dostopa do spleta).