Jedro

Pravni naslov za ustanovitev prepovedi odtujitve ali obremenitve v korist določene osebe je treba iskati v kreditni pogodbi ali v notarskem zapisu sporazuma o zavarovanju terjatve, katerih delno ničnost uveljavlja tožeča stranka. Pravica do prepovedi odtujitve ali obremenitve se namreč ustanovi s pogodbo, ki jo sklene lastnik nepremičnine z osebo, v korist katere se je odpovedal odtujitvi in obremenitvi nepremičnine.

V sodni praksi se je že uveljavilo stališče, da je vprašanje ustanovitve prepovedi razpolaganja, če je do njega prišlo pred uveljavitvijo SPZ, treba presojati po pravnem pravilu 364c paragrafa ODZ.

Vknjižbe prepovedi odtujitve ali obremenitve nepremičnin nimajo oblikovalnega učinka. Oblikovalni učinek vpisa v zemljiško knjigo se nanaša le na vknjižbe stvarnih pravic, kadar se z vknjižbo doseže (in ne zgolj izkaže) pridobitev, omejitev oziroma prenehanje teh pravic. V obravnavanem primeru pa gre za vknjižbo omejitve lastnikovega razpolagalnega upravičenja v korist določene osebe, ki je obligacijska in ne stvarna pravica.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne v nov postopek sodišču prve stopnje.

2. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala, naj sodišče (1) ugotovi ničnost 7. člena kreditne pogodbe in 3. člena notarskega zapisa SV 560/02 notarke N. E., (2) ugotovi neveljavnost vpisov prepovedi odtujitve in obremenitve spornih nepremičnin v zemljiški knjigi ter odloči, (3) da se sporne vknjižbe izbrišejo iz zemljiške knjige.

Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni, ali pa naj jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V okviru uradoma upoštevanih razlogov pritožbeno sodišče ugotavlja, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 11. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in s tem razveljavitveni razlog iz 1. odstavka 354. člena ZPP. Kot tožena stranka je namreč nastopala podružnica, ki po domačem pravu nima in ni imela lastnosti pravne osebe (prim. 2. odstavek 31. člena ZGD-1 in 2. odstavek 31. člena ZGD). Ker s posebnimi predpisi ni določeno, da bi imela podružnica sposobnost biti stranka v pravdnem postopku (2. odstavek 76. člena ZPP), sodišče pa ji tudi ni priznalo lastnosti biti stranka v obravnavanem gospodarskem sporu (3. odstavek 76. člena ZPP), je treba šteti, da se je postopka udeleževala oseba, ki nima sposobnosti biti stranka. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa.

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje opisano pomanjkljivost odpraviti po postopku, ki ga določa 81. člen ZPP, postopek pa je vrnjen v fazo preizkusa tožbe. Pri tem naj sodišče prve stopnje upošteva še, da je bila po podatkih sodnega registra Podružnica K. S. AG iz Celovca v Avstriji s sedežem na D. cesti 63 v Ljubljani na podlagi sklepa ustanovitelja izbrisana že v času postopka pred sodiščem prve stopnje.

Pritožbeno sodišče kljub opisani procesni situaciji podaja odgovor na tista pritožbena izvajanja, ki se utegnejo izkazati za pomembna v novem postopku, če bo tožeča stranka v sodno odrejenem roku odpravila opisano pomanjkljivost in se bodo stekli pogoji za meritorno odločitev sodišča prve stopnje.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da naj bi kredit "stranki pač dvojno zavarovali." Iz nadaljnjih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje sledi še, da je bila vknjižba spornih pravic prepovedi odtujitve in obremenitve v korist upnika vknjižena na podlagi pravnomočnega sklepa o zavarovanju Z 39/2002 z dne 18. 07. 2002. Omenjeni pravnomočni sklep o zavarovanju ni pravni naslov za pridobitev pravice do prepovedi odtujitve ali obremenitve nepremičnin, niti nima vknjižba te pravice, ki je sledila sklepu o zavarovanju, pomena ustanovitve te pravice. Podlage za takšen pomen omenjenih procesnih dejanj sodišča pritožbeno sodišče v pozitivnem pravu ni našlo (prim. 23. poglavje ZIZ). Pravni naslov za ustanovitev prepovedi odtujitve ali obremenitve v korist določene osebe je zato po prepričanju pritožbenega sodišča treba iskati v kreditni pogodbi ali v notarskem zapisu sporazuma o zavarovanju terjatve, katerih delno ničnost uveljavlja tožeča stranka. Pravica do prepovedi odtujitve ali obremenitve se namreč ustanovi s pogodbo, ki jo sklene lastnik nepremičnine z osebo, v korist katere se je odpovedal odtujitvi in obremenitvi nepremičnine (prim. Miha Juhart, komentar k 10. členu Zakona o zemljiški knjigi iz leta 1995, Ljubljana, GV, 1998, stran 67; enako R. V., komentar k 38. členu SPZ, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV; Ljubljana, 2004, stran 226). Gre zato za obligacijsko pravico in ne za stvarno pravico na tuji stvari (prim. tudi 38. člen SPZ). Za nastanek obligacijske pravice pa zadostuje izpolnjenost splošnih pogojev, ki jih za nastanek pravic in obveznosti na podlagi pogodbe določa obligacijsko pravo, pri čemer posebni razpolagalni posel niti ni potreben. Posebni razpolagalni posel, ki se poda v obliki zemljiškoknjižnega dovolila, je potreben le za pridobitev učinkov obligacijske pravice v razmerju do tretjih, ki se doseže z vknjižbo te obligacijske v zemljiški knjigi (prim. 4. odstavek 38. člena SPZ, 364c paragraf ODZ) in s katero upravičenec pravice pridobi zavarovan položaj v razmerju do tretjih. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje pritožbenim izvajanjem, da sporne vknjižbe prepovedi odtujitve ali obremenitve nepremičnin nimajo oblikovalnega učinka, ki jim ga je pripisalo sodišče prve stopnje. Oblikovalni učinek vpisa v zemljiško knjigo se nanaša le na vknjižbe stvarnih pravic, kadar se z vknjižbo doseže (in ne zgolj izkaže) pridobitev, omejitev oziroma prenehanje teh pravic (Nina Plavšak, komentar k 5. členu Zakona o zemljiški knjigi iz leta 1995, Ljubljana, GV, 1998, stran 40). V obravnavanem primeru pa gre za vknjižbo omejitve lastnikovega razpolagalnega upravičenja v korist določene osebe, ki je obligacijska in ne stvarna pravica.

Iz razlogov izpodbijane sodbe ni razvidno, kdaj je prišlo do spornih vpisov v zemljiško knjigo. Trditve pravdnih strank o tem dejstvu, ki je pomembno za odločitev o vprašanju, po katerem zakonu je treba presojati sporni vpis in uveljavljeno izbrisno tožbo (prim. 1. odstavek 264. člena ZZK-1 in 38. člen SPZ), pa si nasprotujejo. Tako tožeča stranka trdi, da je prišlo do vpisov v zemljiško knjigo v letu 2003 (pri čemer ne navede točnega datuma), tožena stranka pa trdi, da je prišlo do vpisov v zemljiško knjigo že 27. 06. 2002. Za pravilno uporabo materialnega prava je nadalje pomembna ugotovitev, ali obstoji pravni naslov, to je pogodba, s katero bi se (vsi) (so)lastniki v korist K. S. AG (podružnica namreč nastopa v imenu in za račun matičnega podjetja - 564. člen ZGD) odpovedali možnosti odtujitve in obremenitve spornih nepremičnin. Ker je tudi od odgovora na to vprašanje odvisno, ali je izpodbijani vpis v zemljiško knjigo materialnopravno pravilen, je v tem delu ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato bo treba ugotoviti, če bodo seveda izpolnjeni formalni pogoji za vsebinsko odločanje sodišča, ali sploh obstoji pravni naslov za izpodbijano vknjižbo.

Pritožbeno sodišče dodaja še, da se je v sodni praksi že uveljavilo stališče, da je vprašanje ustanovitve prepovedi razpolaganja, če je do njega prišlo pred uveljavitvijo SPZ, treba presojati po pravnem pravilu 364c paragrafa ODZ (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 317/2004 z dne 13. 01. 2005, sklep Višjega sodišča v Celju Cp 1677/2005 z dne 22. 11. 2006, sklep Višjega sodišča v Kopru I Cp 130/2002 z dne 14. 01. 2003). Zato pritožnica pravilno opozarja, da bo treba v obravnavanem gospodarskem sporu zavzeti stališče o materialnopravni pravilnosti vpisa, upoštevaje pravno pravilo 364c paragrafa ODZ, če je treba uporabiti materialno pravo, ki je veljalo do uveljavitve SPZ in ZZK-1. Pritožbeno sodišče s tem v zvezi dodaja, da 8. člen ZTLR dopušča razumevanje, da je tudi za ustanovitev omejitve odtujitve in obremenitve nepremičnine po volji lastnika potrebna posebna ureditev v zakonu. Te ne ZOR ne ZTLR ne ZZK ne ponujajo. Tudi zato pritožbeno sodišče sprejema zgoraj citirane odločbe sodišč, ki so se v primeru vknjižbe prepovedi odsvojitve in obremenitve v korist določene osebe, sklicevale na pravno pravilo 364c paragrafa ODZ.

Poleg tega pritožnica pravilno graja stališče sodišča prve stopnje, ki ni izčrpalo dokaznih predlogov, s katerimi je tožeča stranka želela dokazovati predpostavke iz 141. člena ZOR, pri tem pa zapisalo, da tožeča stranka ni dokazala ene izmed zatrjevanih predpostavk 141. člena ZOR in sicer, da bi tožena stranka izkoristila slabo finančno stanje kreditojemalke. O vprašanju dokaznega bremena se sprašujemo namreč šele takrat, ko na podlagi izpeljanega dokaznega postopka kakega pravno pomembnega dejstva sodišče ne more zanesljivo ugotoviti (prim. 215. člen ZPP). Sicer pa naj bo sodišče prve stopnje ob morebitnem ponovnem vsebinskem odločanju pozorno na dejstvo, da so izpodbijane prepovedi odtujitve in obremenitve, vpisane tudi v breme dveh fizičnih oseb - hipotekarnih dolžnikov (to je M. F. in druge tožnice I. F.), in ne le v breme gospodarske družbe F. d.o.o. v stečaju.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.