Jedro

Za odločitev uporabe ustreznega predpisa, ki ureja pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, je pomembno, kdaj je začel teči rok, potreben za priposestvovanje.

Za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja je potrebna dobroverna posest, ki je trajala vsaj dvajset let. Priposestvovalna doba začne teči tisti dan, ko je posestnik dobil stvar v posest, končala pa se je z iztekom zadnjega dne te dobe. V priposestvovalno dobo se všteva tudi čas, ko so posestni predniki imeli stvar v posesti kot dobroverni posestniki.

Institut omejitve priposestvovanja se nanaša na varstvo dobrovernega tretjega, ki je nepremičnino dobil v posest na podlagi pravnega posla, saj se z načelom zaupanja v zemljiško knjigo skuša doseči varovanje zaupanja v pravni promet. V obravnavani zadevi pa toženke niso pridobile lastninske pravice na pravnoposlovni podlagi, pač pa na podlagi dedovanja.

Priposestvovanje ni pravni naslov pridobitve lastninske pravice, do katere bi prišlo šele s pridobitnim načinom, ampak do priposestvovanja pride v trenutku, ko so za to izpolnjene vse predpostavke. Vpis lastninske pravice na podlagi priposestvovanja zato ni pogojen s toženčevo voljo oziroma z njegovim razpolagalnim poslom, kot je to obvezno pri pravnoposlovnem prenosu lastninske pravice na nepremičnini. Zato poseben dajatveni tožbeni zahtevek tožnika, po katerem naj mu toženke izstavijo ustrezno listino, ni potreben.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožnik lastnik nepremičnine parc. št. ..., v naravi pašnik, vpisane v vl. št. ..., k.o. ..., in naložilo toženkam, ki so zemljiškoknjižne solastnice navedene nepremičnine, da tožniku izstavijo za vknjižbo lastninske pravice sposobno listino, s katero bo mogoč zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice na navedeni nepremičnini na ime tožnika. Toženkam je še naložilo, da tožniku povrnejo pravdne stroške v znesku 1.715,79 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti takšni odločitvi se pritožujejo toženke iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 – UPB3; v nadaljevanju ZPP). V pritožbi navajajo, da so razlogi izpodbijane sodbe v nasprotju z vsebino listine. Sodišče prve stopnje je na podlagi vpogleda v zemljiško knjigo ugotovilo, da so toženke postale zemljiškoknjižne lastnice sporne nepremičnine v letu 2004, ko naj bi nepremičnino podedovale po svoji materi B. B.. Takšna ugotovitev pa je v nasprotju z dejanskimi podatki zemljiške knjige, iz katerih izhaja, da so pritožnice skupaj z materjo postale solastnice navedene nepremičnine že v letu 1964 po svojem pokojnem očetu, solastninski delež po materi pa so podedovale v letu 2004. Menijo, da gre za odločilno dejstvo, na katero je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, zakaj v obravnavani zadevi ne pride v poštev omejitev priposestvovanja, določena v 2. odstavku 44. člena Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/02, v nadaljevanju SPZ). Toženke zato menijo, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in napačno uporabilo materialno pravo. Prepričane so, da bi moralo sodišče uporabiti to določbo, ki je vsebinsko enaka paragrafu 1500 Občega državljanskega zakonika (ODZ). Pritožnice nadalje izpodbijajo dejansko stanje. Menijo, da tožnik vse od leta 1971, ko se je odselil v tujino, ni mogel izvrševati neposredne posesti na sporni nepremičnini. Lahko, da je večkrat prišel domov, vendar to ne pomeni, da je na parceli izvrševal posest. Tožnik je sicer trdil, da so on in njegovi pravni predniki izvrševali posest nad sporno parcelo, vendar pa je zatrjeval le, da naj bi bila na njej opravljena dva poseka lesa pred dvajsetimi in štirimi leti. Iz fotografij in ogleda parcele pa je razvidno, da do gozdnega reda ni prihajalo. Če bi v resnici izvrševal posest nad parcelo bi gotovo opisoval več opravil, s katerimi bi dokazoval izvrševanje posesti. Tožnik je izpovedal, da se je na sporni parceli mogoče nahajal enkrat na leto, tako ni trdil, da je bil na sporni parceli vsakoletno in da bi na njej opravljal dela, ki bi jih bilo moč šteti za izvrševanje neposredne posesti. Toženke še opozarjajo, da je med izpovedbami tožnika in prič K. R., J. B., B. H., P. S. in J. H., katerim je sodišče prve stopnje sledilo, prihajalo do nasprotij. Obširno povzemajo, kaj je katera priča izpovedala in zaključujejo, da na podlagi njihovih izpovedi ni mogoče oceniti, da je tožnik na sporni nepremičnini izvrševal posest skozi zakonsko predpisano priposestvovalno dobo. Ne strinjajo se tudi z razlogovanjem prvostopnega sodišča, da pričama F. in J., ki sta sorodnika toženk, ni mogoče verjeti glede izvrševanja posesti s strani toženk, saj so vse priče bolj ali manj sorodstveno povezane. Zato predlagajo višjemu sodišču, da spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa naloži plačilo njihovih stroškov postopka, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevajo povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev, ker meni, da je neutemeljena. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je sporno nepremičnino, parc. št. ..., vpisano v vl. št. ..., k.o. ..., pri kateri so kot solastnice v zemljiški knjigi vpisane toženke, priposestvoval tožnik. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik pridobil zemljišče z dobroverno posestjo v obdobju najmanj od leta 1949 do uvedbe pravdnega postopka pod opr. št. P 19/2005 sodišča prve stopnje (torej v letu 2005), v katerem so sedanje toženke proti tožniku vložile tožbo za ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja na dveh nepremičninah, ki sta bili vpisani nanj.

Za odločitev o uporabi ustreznega predpisa, ki ureja pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, je pomembno, kdaj je začel teči rok, potreben za priposestvovanje. Stvarnopravni zakonik v 269. členu določa, da se glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo tega zakona, upoštevajo določila tega zakona. To pomeni, da se določbe SPZ glede priposestvovalne dobe uporabijo v primeru, če je začela priposestvovalna doba teči pred uveljavitvijo tega zakona in na dan uveljavitve SPZ še ni dosegla predpisanega roka za priposestvovanje dobrovernega lastniškega posestnika (43. člen SPZ določa, da dobroverni lastniški posestnik nepremičnine pridobi lastninsko pravico na njej po poteku desetih let). Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pričela priposestvovalna doba teči vsaj leta 1949, bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti pravila tedaj veljavnega Občnega državljanskega zakonika, v katerem je priposestvovalni sistem sprva temeljil na dobroverni in zakoniti posesti, priposestvovalna doba pa je znašala 30 let (paragraf 1468 ODZ). Z načelnim pravnim mnenjem Zveznega vrhovnega sodišča z dne 4. 4. 1960 (Poročilo o sodni praksi VS LR Slovenije, št. 1/1960) je bila priposestvovalna doba znižana na 20 let, za priposestvovanje lastninske pravice pa ni bila več potrebna zakonita in dobroverna posest, temveč je do pridobitve lastninske pravice lahko pripeljala tudi (samo) dobroverna posest (takšno ureditev, t. im. izredno priposestvovanje, je poznal tudi Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih ZTLR, Ur. l. SFRJ, št. 6/80 in naslednji, v 28. členu). Višje sodišče glede na navedeno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe SPZ, ki urejajo priposestvovanje oziroma ni uporabilo določb ODZ, ki bi jih moralo uporabiti. Kljub temu je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da ima tožnik lastninsko pravico na parc. št. ... k.o. ..., saj so se pogoji za njeno pridobitev do uveljavitve SPZ že izpolnili (izpolnili so se celo pred uveljavitvijo ZTLR).

Za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja je potrebna dobroverna posest, ki je trajala vsaj dvajset let. Priposestvovalna doba začne teči tisti dan, ko je posestnik dobil stvar v posest, končala pa se je z iztekom zadnjega dne te dobe. V priposestvovalno dobo se všteva tudi čas, ko so posestni predniki imeli stvar v posesti kot dobroverni posestniki.

Neutemeljena je pritožbena trditev, da je tožnik zatrjeval neposredno posest sporne nepremičnine samo z dvema posekoma smrek. Drži, da je s pričama P. S. in J. H. opravil dva poseka pred dvajsetimi in štirim leti (šteto od 2008 nazaj), kar sta potrdili priči, ki sta pri delu sodelovali, vendar pa je tožnik tudi zatrjeval, da so že njegovi pravni predniki, oče in mati, kot tudi on, kosili steljo, čistili parcelo, sekali brinje, kasneje tudi drva za kurjavo. Trditve tožnika, da so nepremičnino nemoteno uporabljali že njegovi pravni predniki, je potrdila priča K. R., ki je izrecno povedala, da je na tej parceli pomagala tožnikovim staršem že pred letom 1949, ko se je odselila. Pri tem je nepomembno, da priča ni vedela povedati o neposredni posesti tožnika, saj je izpovedala, da sta njegova pravna prednika izvrševala posest na sporni parceli. Tudi iz izpovedi priče J. B., ki je somejaš sporne parcele in ki s pravdnima strankama ni v nobenem razmerju, je razvidno, da je za čas od leta 1950 dalje potrdil, da je sporno parcelo uživala družina tožnika, ki je čistila parcelo, kosila steljo, kasneje ko je na parceli začelo rasti drevje, pa so na njej tudi sekali smreke, saj je v letu od 1980 do 1985, pa tudi kasneje, videl tožnika sekati smreke, pri tem pa sta mu pomagali priči J. H. in P. S. (kar sta potrdila). Trditve tožnika o izvrševanju posesti njegovih prednikov je potrdila tudi priča B. H., ki je prav tako sosed mejaš sporne parcele in domačin. Izpovedal je, da je na sporni parceli vedno kosil tožnikov oče. Da je temu tako (da so hodili na pašo, kosili steljo, kasneje sekali in jo čistili), izhaja tudi iz izpovedi priče J. H.. Pritožbene trditve o tem, da je bila košnja sporne parcele opuščena že pred več kot 40 leti, nimajo podlage ne v trditvah pravdnih strank ne v izvedenem dokaznem postopku. Glede na skladne izpovedi zaslišanih prič, predvsem sosedov tožnika in K. R., ni nikakršnega dvoma v pravilnost izčrpne dokazne ocene in zaključka sodišča prve stopnje o izkazanosti dejstva posesti že prednikov tožnika na spornem zemljišču. V priposestvovalno dobo se namreč všteva čas prednikov sedanjega posestnika. Če so že njegovi posestni predniki izvrševali posest na parceli v dobri veri v trajanju vsaj dvajset let, so se pogoji za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja že tedaj izpolnili. Glede na to, da toženke ne izpodbijajo ugotovitve sodišča, da so imeli na sporni parceli posest tožnikovi predniki že leta 1949, vse ugotovljene okoliščine pa vodijo k zaključku, da so jo imeli v posesti vsaj dvajset let, je torej tožnik (oziroma njegova pravna prednika) že leta 1970 pridobil s priposestvovanjem vtoževano nepremičnino. To pa je bilo pred tožnikovo odselitvijo v tujino. Zato je brez pomena pritožbeni očitek, da tožnik ni mogel izvrševati neposredne posesti, ker je od leta 1971 živel v Nemčiji. Ne glede na to pa višje sodišče pritrjuje prepričljivi dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je tožnik prihajal domov vsako leto in tedaj uporabljal sporno nepremičnino. Ni namreč odločilno, da se nepremičnina vsakodnevno uporablja, bistveno je da je tožnik zemljišče glede na njegovo naravo (najprej pašnik nato gozd) nemoteno v dobri veri uporabljal. Zmotno je zato pritožbeno stališče, da ima posest le tisti, ki jo koncentrirano izvršuje.

Višje sodišče pa tudi ne dvomi v pravilnost dokaznega zaključka o ugotovljeni dobrovernosti posestnih prednikov tožnika. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so pravni predniki in tožnik ves čas šteli, da je ta parcela njihova na podlagi zapisa o delitvi zemljišč med skupnimi daljnimi predniki pravdnih strank. Te ugotovitve pa toženke ne izpodbijajo.

Višje sodišče ugotavlja, da so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na izvrševanje posesti na sporni nepremičnini s strani tožnika v letu 2007, pravno nepomembne, saj takrat tožnik ni bil več v dobri veri. Tožnik je namreč v tožbi trdil, da je v letu 2005, ko so toženke proti njemu vložile tožbo zaradi priposestvovanja drugih dveh parcel, izvedel, da ni zemljiškoknjižni lastnik sporne nepremičnine. Glede na dejstvo, da je priposestvovalna doba potekla že v letu 1970, je tudi brezpredmetno izpodbijanje dokazne ocene sodišča prve stopnje o skladnosti izpovedb posameznih prič glede izvrševanja posesti na parceli po navedenem letu.

Toženke pravilno opozarjajo, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da so postale formalne (zemljiškoknjižne) lastnice sporne nepremičnine parc. št. ... k.o. ... šele v letu 2004. Iz podatkov v spisu (priloga C1) je razvidno, da so toženke in njihova mati B. M. postale solastnice nepremičnine po pokojnem očetu oziroma možu že v letu 1964, v letu 2004 pa so na podlagi dedovanja po svoji materi postale lastnice še njenega solastniškega deleža. Vendar višje sodišče ugotavlja da ta, sicer napačen zaključek, ni vplival na pravilnost odločitve. Tako sodišče prve stopnje kot tudi toženke se neutemeljeno sklicujejo na določbo 2. odstavka 44. člena SPZ (prej enako paragraf 1500 ODZ). Po tej določbi, pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme iti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo. To določbo je treba razlagati v povezavi z načelom zaupanja v zemljiško knjigo, ki določa, da kdor v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic. Iz dikcije navedenega določila jasno izhaja, da se to nanaša na varstvo dobrovernega tretjega, ki je nepremičnino dobil v posest na podlagi pravnega posla, saj se z načelom zaupanja v zemljiško knjigo skuša doseči varovanje zaupanja v pravni promet. V obravnavani zadevi pa toženke niso pridobile lastninske pravice na pravnoposlovni podlagi, pač pa na podlagi dedovanja. Zato citirana določba glede omejitve priposestvovanja v obravnavani zadevi ne pride v poštev in je tako za odločitev nepomembno dejstvo, kdaj so toženke pridobile lastninsko pravico na podlagi dedovanja na sporni nepremičnini. V času smrti zapustnika (očeta toženk) priposestvovalna doba res še ni potekla, pač pa je tekla naprej in so toženke izgubile solastninsko pravico na nepremičnini z njenim potekom. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje materialno pravo napačno uporabilo, je torej neutemeljen.

Glede odločitve sodišča prve stopnje, da so toženke dolžne tožniku izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim se mu dovoljuje, da se bo pri zemljiški parceli vknjižil kot lastnik, je treba poudariti, da gre pri priposestvovanju za originaren način pridobitve lastninske pravice in da je vpis v zemljiško knjigo le deklaratorne narave. Tisti, ki pridobi lastninsko pravico s priposestvovanjem, je ne izvaja iz prednikove pravice (derivativno), ampak neodvisno od nje. Priposestvovanje ni pravni naslov pridobitve lastninske pravice, do katere bi prišlo šele s pridobitnim načinom, ampak do priposestvovanja pride ipso iure, v trenutku ko so za to izpolnjene vse predpostavke. Vpis lastninske pravice na podlagi priposestvovanja zato ni pogojen s toženčevo voljo oziroma z njegovim razpolagalnim poslom, kot je to obvezno pri pravnoposlovnem prenosu lastninske pravice na nepremičnini. Zato poseben dajatveni tožbeni zahtevek tožnika, po katerem naj mu toženke izstavijo ustrezno listino ni potreben, saj je tožnik pridobil svojo lastninsko pravico že pred njenim vpisom v zemljiški knjigi. Tožbeni zahtevek tožnika je tako v delu, da so toženke dolžne izstaviti za vknjižbo sposobno listino, odveč. Do vknjižbe lastninske pravice, pridobljene s priposestvovanjem, bo prišlo namreč že na podlagi sodbe, s katero je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik lastnik nepremičnine parc. št. ..., k.o. ... (3. točka 1. odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi, ZZK-1). Ker za obveznost toženk, da tožniku izdajo zemljiško dovolilo, ni nikakršne podlage, saj pride zemljiškoknjižno dovolilo v poštev le za pravnoposlovno razpolaganje s knjižnimi pravicami (stvarnimi pravicami in obligacijskimi pravicami, navedenimi v 13. členu ZZK-1), zadostuje za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja le ugotovitveni zahtevek.

Ob ugotovitvi, da so bili pravni predniki tožnika in tudi sam tožnik posestniki sporne nepremičnine več kot dvajset let, da so bili v dobri veri, da jim v vseh teh letih nihče ni dal povoda za dvom v obstoj njihove dobrovernosti, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožnik nepremičnino priposestvoval. Glede na navedeno in ker višje sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka absolutne narave, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker toženke s pritožbo niso uspele in tožnikov odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločitvi višjega sodišča in tako ni bil potreben za postopek, krijeta pravdni stranki sami svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).