Jedro

Glede na pravno naravo Odloka AVNOJ in pravno naravo Finančne in izravnalne pogodbe, je tudi Finančna in izravnalna pogodba pravni vir, ki je urejal odškodnino (za premoženje, podržavljeno z Odlokom AVNOJ) in se kot tak pri odločanju o denacionalizaciji po ZDen upošteva (ne glede na to, da Jugoslavija ni bila pogodbena stranka Finančne in izravnalne pogodba).

Če je imel prejšnji lastnik podržavljenega premoženja pravico dobiti za to premoženje odškodnino od tuje države, ni upravičenec do denacionalizacije niti njegov pravni naslednik po 12. členu ZDen.

Izrek

Tožba A.A. in G.G. se zavrne.

Tožba pok. B.B. se zavrže.

Obrazložitev

Ministrstvo za infrastrukturo in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo ugodilo pritožbi Slovenske odškodninske družbe in odpravilo 1., 2. in 3. točko izreka delne odločbe Upravne enote Celje št. 35101-146/93-192 (0360) z dne 19. 9. 2011 (1. točka izreka) in zahtevek A.A. in B.B. za denacionalizacijo nepremičnin, ob podržavljenju parc. št. 586, 502/5, 603, vse vl. št. 95 k.o. …, danes deli parc. št. 1152/7, 1140/65, 586/16, 156 in 52, vse k.o. …, zavrnilo (2. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je prvostopenjski organ nepravilno razlagal določbo drugega odstavka 10. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Pojasnjuje, da je sodna praksa že zavzela stališče, da se navedena določba nanaša tudi na primere, ko je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države tudi na drugačni podlagi, torej ne nujno na podlagi mirovne pogodbe oziroma mednarodnega sporazuma, kot se glasi besedilo te določbe (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 428/2004, sodba Upravnega sodišča RS, opr. št. 2964/2006). Glede na sodno prakso tudi ni pomembno, kako je bila odškodnina poimenovana, kakšna je bila njena višina in ali jo je upravičenec dejansko zahteval. Odločilna je predvidena možnost pridobiti določeno odmeno iz naslova izgube premoženja zaradi vojnih in povojnih posegov v privatno lastnino. Glede na navedeno bi prvostopenjski organ moral upoštevati, da je imel bivši lastnik X.X. pravico dobiti odškodnino od tuje države – Republike Avstrije – na podlagi leta 1961 sklenjene pogodbe med Zvezno republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo o poravnavi škode izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj s socialnega področja (Finančna in izravnalna pogodba, v nadaljevanju FIP). Po tej pogodbi je Zvezna republika Nemčija namenila Republiki Avstriji določen znesek za poravnavo škod, nastalih v zvezi z dogodki druge svetovne vojne ali zaradi posledic teh dogodkov. Upravičenci po tej pogodbi so avstrijski državljani ali osebe nemške narodnosti z nerazjasnjenim državljanstvom, pogodba pa se nanaša tudi na območje nekdanje FLRJ. Pogoja za pravico do odškodnine od Republike Avstrije v smislu navedene pogodbe sta avstrijsko državljanstvo (oziroma zgolj nemška narodnost) in stalno prebivališče v Republiki Avstriji na dan 1. 1. 1960 (oziroma določene modalitete tega pogoja). Iz listin v upravnem spisu in kar tudi med strankami ni sporno, je X.X. dne 10. 9. 1948 pridobil avstrijsko državljanstvo in vsaj že takrat v Avstriji imel tudi stalno bivališče (v Avstriji je živel že pred 4. 12. 1948). Bivši lastnik torej izpolnjuje pogoja glede avstrijskega državljanstva in stalnega prebivališča v Avstriji. Zadoščeno je tudi drugim pogojem iz pogodbe glede pregnanskega statusa bivšega lastnika in njegove upravičenosti do odškodnine po Zakonu o vojnih in pregnanskih odškodninah, na uporabo katerega odkazuje FIP. Zato X.X. ni upravičenec. Zaradi njegove izključitve po drugem odstavku 10. člena ZDen posledično tudi njegovi trije otroci ne morejo pridobiti upravičenj iz naslova denacionalizacije kot subsidiarni upravičenci iz 12. člena ZDen. Odgovor vlagateljev denacionalizacijskega zahtevka na pritožbo je upravni organ štel za neutemeljen. Zavrnil je njihovo trditev, da sklicevanje na drugi odstavek 10. člena ZDen ni možno, ker iz uradnega potrdila Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije z dne 13. 12. 2010 izhaja, da X.X. ni prejel odškodnine od Republike Avstrije in da do nje tudi ni bil upravičen. Na to trditev odgovarja, da upravni organ v skladu z načelom proste dokazne presoje presoja, katera dejstva šteje za dokazana in na podlagi katerih dokazil jih šteje za dokazana. Zato na navedeno potrdilo ni vezan in je tudi potrdilo podvrženo prosti dokazni oceni. Potrdilo je zgolj pravno stališče, da bivši lastnik po avstrijski zakonodaji ni bil upravičen do nikakršne odškodnine, upravni organ pa mora sam interpretirati pravne podlage, ki lahko pomenijo izključitev od denacionalizacije po drugem odstavku 10. člena ZDen. Potrdilo ni mogoče šteti za potrdilo v smislu 171. člena ZUP, saj ne gre za potrdilo o dejstvu iz kakršnekoli uradne evidence ali potrdilo v smislu 172. člena ZUP, saj ni izkazano, da bi bilo ugotovljeno na način, določen v tem členu. Gre zgolj za zapis pravnega stališča tuje države. Po drugem odstavku 10. člena ZDen je kot pogoj za izključitev od denacionalizacije predvidena že zgolj možnost pridobitve odškodnine in ne njena dejanska pridobitev.

Tožniki vlagajo tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Menijo, da je določba drugega odstavka 10. člena ZDen jasna, njen namen pa je preprečiti, da bi upravičenec dobil dvojno plačilo za odvzeto premoženje. FIP sodi med pravne akte, ki jih je treba presojati v okviru te določbe, vendar se Vrhovno sodišče RS o njej in o njenih posledicah, ki bi lahko vplivale na uporabo drugega odstavka 10. člena Zden, še ni izreklo. Odločbe, na katere se sklicuje toženka, se nanašajo na nemški LAG. Kot odgovor na pravno mnenje C.C. in D.D., na katero se opira Slovenska odškodninska družba, d.d., (v nadaljevanju SOD) so tožniki pridobili mnenje E.E. iz Univerze v Salzburgu ter še strokovno stališče F.F. iz Inštituta za pravo EU, ki naj se upoštevata kot njihove navedbe. Pravna nadziranja SOD, ki jih toženka povzema, izhajajo iz stališča, da jezikovna razlaga določbe drugega odstavka 10. člena ZDen ne zadošča in da je treba avstrijske zakone razlagati v skladu z namenom slovenskega prava, s čemer pa se tožniki ne strinjajo. Besedilo predmetne določbe je jasno, jasen je tudi njen namen. Če oseba ni dobila ali ni imela pravice do odškodnine od tuje države, je a contrario pravilno le stališče, da je ta oseba upravičena do denacionalizacije. V konkretnem primeru so predlagatelji dokazali, da upravičenec ni dobil od Republike Avstrije na podlagi katerekoli meddržavne pogodbe ali predpisa kakršnokoli odškodnino (ali drugačno denarno odmeno) za podržavljeno premoženje, niti ni imel pravico do odškodnine. Enako velja za njegove potomce, sedanje nadomestne upravičence. Tožniki se tudi ne strinjajo s stališčem toženke, da ker je X.X. imel po FIP pravico do odškodnine in zato ni upravičenec po ZDen, to velja tudi za t.i. nadomestne upravičence. Ti pridejo v poštev, če njihov pravni prednik ne izpolnjuje pogoja iz 9. člena ZDen, določba 12. člena ZDen pa ne govori o upravičencih iz 10. člena ZDen. Tožniki ugovarjajo, da je izpodbijana odločba izredno skopo obrazložena in se je ne da preiskusiti, kar je bistvena kršitev pravil postopka. Ni navedeno, ali je pok. X.X. res izpolnjeval pogoje iz FIP v presečnih datumih. Prej navedeno stališče ne izhaja iz mnenj C.C. in D.D.. Tudi če bi njuno pravno naziranje veljalo in bi bil do odškodnine (če bi izpolnjeval pogoje) upravičen razlaščenec X.X., tožniki, ker je bil njihov pravni prednik ob presečnih datumih še živ, pravico do odškodnine gotovo niso imeli. Tožniki niso bili neposredno upravičeni zahtevati odškodnine, saj niso bili razlaščeni. Toženka je povsem zanemarila, da gre v konkretnem primeru za t.i. nadomestne upravičence in je treba v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen ugotavljati le za njih, ali so dobili ali pa so imeli pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije. Ker pa bi bili do odškodnine upravičeni kvečjemu kot pravni nasledniki razlaščenca, glede na dejstvo, da je upravičenec ob uveljavitvi FIP še živel, to ne pride v poštev. Po stališču E.E., ki je tolmačil FIP in izvedbeno zakonodajo, nastane materialna pravica do odškodnine po FIP in izvedbenem UVEG šele s kumulativnimi predpostavkami: da je oseba utrpela materialno škodo, da je oseba preseljenec ali pregnanec, da je oseba oškodovanec, da je oseba upravičena do prijave škode in prekluzivni rok za prijavo škode. Avstrijske predpise je treba tolmačiti tako, kot jih tolmačijo avstrijski državni organi. Tudi mednarodne pogodbe se po Dunajski konvenciji o pogodbenem pravu razlagajo inter partes. Pomemben indikator, ali je dopustno na podlagi UVEG in drugih predpisov razlikovati med pravico do odškodnine po temelju in materialnopravno omejitvijo te pravice v povezavi z dohodkovnim cenzusom, predstavlja potrdilo Zvezdnega ministrstva za finance z dne 13. 12. 2010, iz katerega izhaja, da za podržavljeno premoženje X.X. ni bila izplačana nikakršna odškodnina s strani Avstrije in tudi ni obstajala pravica do odškodnine. Iz potrdila izhaja, da tudi ministrstvo ne razlikuje med pravico po temelju in materialno pravno oviro njene efektivne uveljavitve. Pravica je podana, če so izpolnjeni zakonski kumulativni pogoji. Iz uradnega Aide memoire, izdanega s strani Avstrijskega veleposlaništva z dne 28. 2. 2012, jasno izhaja, da v tem dopisu našteti avstrijski zakoni ne vsebujejo pravnih podlag za dajanje odškodnin za razlaščeno nepremično premoženje ali za odvzete deleže v podjetjih. FIP ne vsebuje pravne podlage za odobritev odškodnin za razlaščeno nepremično premoženje, saj je zlasti socialno politično usmerjena. Stališče toženke v izpodbijani odločbi, da lahko upravni organ v okviru proste presoje dokazov sam tolmači in presoja uradno listino avstrijskega ministrstva, je popolnoma zgrešeno in zlasti nezakonito. Gre za dokument, ki ga je izdala članica EU (ne gre za dokument tuje države), torej gre uporabitio 171. člena ZUP/86. Napačen je tudi zaključek, da se vlagatelja ne moreta sklicevati na 22. člen Ustave RS, če se je SOD šele tekom postopka začela sklicevati na FIP. Pri uporabi drugega odstavka 10. člena ZDen gre za uporabo meddržavnih pogodb, na kar mora paziti organ po uradni dolžnosti. SOD se je postavljenim zahtevkom vseskozi upirala ter je šele leta 2010 prišla na idejo, da bi lahko FIP vplivala na izplačilo odškodnine. Že v pritožbenem postopku so tožniki umestno opozorili na kršitev 22. člena Ustave RS. Tožniki predlagajo, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi, pritožbo SOD zavrne kot neutemeljeno ter potrdi delno odločbo Upravne enote Celje št. 35101-146/93-192 (0360) z dne 19. 9. 2011, podredno pa da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponoven postopek.

Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Stranka z interesom, SOD, odgovarja, da se z izpodbijano odločitvijo strinja in da je treba tožbo zavrniti.

K točki I Tožba A.A. in G.G. ni utemeljena.

V zadevi je sporno, ali je drugostopenjski organ utemeljeno zavrnil zahtevek za denacionalizacijo, ki sta ga vložila prva tožnica in tretji tožnik, kar je oprl na drugi odstavek 10. člena ZDen. Po tej določbi niso upravičenci do denacionalizacije tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mednarodnih pogodb in mednarodnih sporazumov.

Drugi odstavek 10. člena ZDen vsebuje negativno definicijo denacionalizacijskega upravičenca; četudi oseba izpolnjuje pogoje za denacionalizacijo (predpisane v členih 9 do 15 ZDen), ni upravičena do vrnitve podržavljenega premoženja, kot to ureja ZDen, če so podane druge pravne podlage za odškodovanje. Predmetna določba kot take predvideva mirovne pogodbe in mednarodne sporazume. Mednarodne sporazume je tedanja Jugoslavija sklepala z državami, katerih premoženje oziroma premoženje katerih državljanov je podržavila kot posledico spremenjene družbenopolitične ureditve; Jugoslavija je drugim državam plačala globalno odškodnino, te pa so prevzele obveznost odškodovanja za podržavljeno premoženje za svoje državljane, npr. pogodba z Republiko Avstrijo o ureditvi določenih premoženjskopravnih vprašanjih, z ZDA o denarnih terjatvah ZDA in njihovih državljanov, s Švicarsko konfederacijo o odškodovanju švicarskih interesov v Jugoslaviji. Druga vrsta pravnih aktov iz drugega odstavka 10. člena ZDen so mirovne pogodbe in izvedbeni predpisi tovrstnih pogodb, ki so bili pravna podlaga za podržavljenje premoženja tistih držav in njihovih državljanov, ki so nastopale na strani agresorjev v II. svetovani vojni, tako Državna pogodba o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije, ki je dala FLR Jugoslaviji pravico podržaviti avstrijsko premoženje, obveznost plačila odškodnine pa naložila Republiki Avstriji, Mirovni pogodbi z Republiko Italijo in Madžarsko sta bili temelj za prisilne posege v premoženje italijanskih oziroma madžarskih fizičnih in pravnih oseb, za katere sta bila zavezana plačati odškodnino Italija oziroma Madžarska, Podsdamski sporazum (in Sporazum o reparacijah od Nemčije, o vzpostavitvi medzavezniških reparacijskih oblasti in o vrnitvi zlate valute, katerega podpisnica je bila tudi Jugoslavija) je vzpostavil podlago za reparacijske zahtevke posameznih držav z odvzemom nemškega premoženja. V zvezi z reparacijskimi pravili velja po mednarodnem javnem pravu načelo, da mora škodo povrniti tista država, ki jo je povzročila.

Po upravnosodni praksi uporaba drugega odstavka 10. člena ZDen zajema tako mednarodne pravne vire kot tudi predpise, s katerimi so odškodovanje uredile posamezne države (v sodbah opr. št. I Up 428/2004 z dne 9. 3. 2005 in U 2964/2006 z dne 5. 6. 2007 je Vrhovno sodišče RS upoštevalo kot relevanten predpis za uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen nemški Zakon o izravnavi bremen, v sodbi opr. št. U 1846/96 z dne 10. 3. 1999 pa avstrijski Zakon o izgnanskih in preseljenskih odškodninah).

Ustavno skladnost določbe drugega odstavka 10. člena ZDen in njene uporabe je že presojalo Ustavno sodišče RS (odločbe št. U-I- 23/93, U-I-326/98, Up 547/02, sklep št. Up-142/00). V odločbi U-I-326/98 je navedlo, da je dopolnilo te določbe z ZDen-B (drugi stavek drugega odstavka) napotilo upravnim organom, kako naj ugotavljajo, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države (55. točka obrazložitve). V sklepu št. Up-142/00 je pojasnilo, da ZDen ni pravni temelj za poravnavo morebitnega neizplačila ali prenizkega izplačila odškodnine, do katerega so imeli prejšnji lastniki podržavljenega premoženja pravico po predpisih tuje države (5. točka obrazložitve). V odločbi št. Up 547/02 je poudarilo, da določba drugega odstavka 10. člena ZDen ne pomeni, da slovenski organi pri odločanju o upravičenju do denacionalizacije odločajo o pravici do odškodnine od tuje države. O tem, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, odločajo organi, pristojni za denacionalizacijo, sami, in to neposredno z razlago mednarodne pogodbe, torej brez dokazovanja tujega prava in brez priznavanja tujih sodnih odločb (14. točka obrazložitve).

Kot izhaja iz listin upravnega spisa, je bilo X.X. premoženje podržavljeno z zaplembeno odločbo, izdano na podlagi Odloka o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile - Odlok AVNOJ. Ta je v 1. in 2. točki 1. člena določal, da z dnem, ko stopi v veljavo, preide v državno svojino vse imetje nemškega Reicha in njegovih državljanov, ki se nahaja na ozemlju Jugoslavije in vse imetje oseb nemške narodnosti z izjemo tistih Nemcev, ki so se borili v vrstah NOV in partizanskih odredov Jugoslavije ali ki so državljani nevtralnih držav in se med okupacijo niso vedli sovražno. Navedena opredelitev predmeta podržavljanja v Odloku (sovražnikovo premoženje, tj. premoženje nemškega Reicha, njegovih državljanov in oseb nemške narodnosti) kaže na reparacijski značaj tega predpisa.

Drugostopenjski organ je ugotovil, da je imel X.X. za premoženje, podržavljeno na način, naveden v prejšnji točki obrazložitve te sodbe, pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije na podlagi FIP. S tem stališčem se sodišče strinja iz razlogov, ki jih bo navedlo v nadaljevanju. V preambuli FIP je navedeno, da jo sklepata Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija za ureditev odprtih finančnih vprašanj v zvezi s časovnim obdobjem od 13. marca 1938 do 8. maja 1945. Iz 1. člena pogodbe izhaja, da le-ta predstavlja pravno podlago za finančno participiranje Zvezne republike Nemčije v korist oseb nemške pripadnosti, ki so se naselile v Republiki Avstriji, ter da Republika Avstrija pogodbo izvršuje s svojimi predpisi, s katerimi ureja odškodovanje za premoženjsko škodo, nastalo v zvezi z dogodki v II. svetovni vojni in sicer, kot je navedeno v 2. členu pogodbe, z razširitvijo uporabe Zakona o vojnih in pregnanskih škodah, KVSG, glede na vsakokratno veljavno verzijo. S FIP se je Zvezna republika Nemčija zavezala, da bo za oškodovance - pregnance in preseljence plačala Republiki Avstriji denarni znesek, izplačila pa bo izvršila Republika Avstrija. Za izvedbo pogodbe je Republika Avstrija sprejela Zvezni zakon o prijavi premoženjskih škod, ki so nastale zaradi razselitve ali izgona (Anmeldegesetz), po katerem so morali oškodovanci – preseljenci in pregnanci za uveljavitev zahtevka za materialno škodo le-to prijaviti. Z Zveznim zakonom o odškodovanju razseljencev in izgnancev (Umsiedler und Vertriebenenentschadigungsgesetz, UVEG) pa je Republika Avstrija uredila odškodovanje preseljencev in pregnancev.

Med strankami je sporno, kako FIP upoštevati v okviru drugega odstavka 10. člena ZDen in glede koga (tožnikov ali njihovega pravnega prednika) je treba upoštevati učinkovanje tega predpisa v smislu, ali ga izloča iz denacionalizacije. V zvezi s prvim spornim vprašanjem sodišče meni, da je glede na pravno naravo Odloka AVNOJ, kot je pojasnjena v točki 10 te obrazložitve (podržavljenje sovražnikovega premoženja) in pravno naravo FIP, opisano v točki 11 obrazložitve (plačilo odškodnine za škodo, povzročeno od anschlussa do konca II. svetovne vojne, v kateri je tedanja Nemčija nastopala kot agresor) se sodišče strinja z upravnim organom, da je tudi FIP pravni vir, ki je urejal odškodnino (za premoženje, podržavljeno z Odlokom AVNOJ) in in se kot tak pri odločanju o denacionalizaciji po ZDen upošteva (ne glede nato, da Jugoslavija ni bila pogodbena stranka FIP). Tudi če je ta pogodba socialno politično usmerjena, kot pravita tožnika (sodišče sklepa, da to menita zaradi dohodkovnega cenzusa, določenega že v Zakonu o prijavi in zaradi omejitve priznanih škod), zato še ni izgubila odškodninske narave. Že iz njene preambule izhaja, da sta jo pogodbenici sklenili za poravnavo škod, povzročenih v zvezi z dogodki v II. svetovni vojni, po pogodbi je bila Zvezna republika Nemčija kot povzročiteljica II. svetovne vojne odškodninska zavezanka, škodo, nastalo v zvezi z dogodki v II. svetovni vojni, je oškodovanec moral prijaviti, da je postal odškodninski upravičenec, kar pomeni, da je bil dodeljen denarni znesek v vzročni zvezi s temi dogodki, in torej nagib za sklenitev pogodbe niso bile socialne stiske ljudi, ki so se naselili v Avstriji, same po sebi. Upoštevanje socialnih kriterijev pri dodelitvi odškodnine pa je glede na omejena finančna sredstva (v 3. členu FiP je bil določen globalni znesek, ki ga je zagotovila Zvezna republika Nemčija) in glede na tedanje družbene razmere razumljivo.

O drugem spornem vprašanju – glede katere osebe je v primeru, ko je denacionalizacijski upravičenec določen po 12. členu ZDen, treba ugotavljati možnost odškodovanja za podržavljeno premoženje in temu posledično upravičenost do denacionalizacije, je že izoblikovana ustavljena upravnosodna praksa: če je imel prejšnji lastnik podržavljenega premoženja pravico dobiti za to premoženje odškodnino od tuje države, ni upravičenec do denacionalizacije niti njegov pravni naslednik po 12. členu ZDen (npr. sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 503/2003 z dne 1. 6. 2005, I Up 428/2004 z dne 9. 3. 2005, U 2964/2006 z dne 5. 6. 2007). Glede na navedeno je upravni organ pravilno postopal, ko je to ugotavljal za X.X..

V zvezi s tožbenim ugovorom, da upravni organ ni obrazložil svoje ugotovitve, da X.X. izpolnjuje pogoje po FIP, se sodišče najprej opredeljuje o tem, kaj je moral upravni organ preiskusiti. Pri tem izhaja iz vsebine FIP: z njo sta se pogodbenici dogovorili, da bodo v prilogi 1 opredeljenim skupinam oseb odobreni zneski odškodovanja in druge dajatve (2. člen FIP). Po točki A priloge 1 so upravičenci do odškodnine pregnanci in preseljenci, ki so avstrijski državljani ali nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti, posebno z nerazjasnjenim državljanstvom in so imeli 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Avstriji ali so se vrnili ali prišli v Avstrijo po 1. 1. 1960 v okviru ponovne družinske povezave ali kot povratniki v domovino in so v trenutku vložitve zahtevka tam najmanj šest mesecev ali pa so se pred 1. 1. 1960 po najmanj šestmesečnem bivališču v Avstriji iz Avstrije odselili v Zvezno republiko Nemčijo in so imeli 1. 1. 1960 tam stalno bivališče. Pregnanci so v prvem odstavku točke B priloge 1 definirani kot avstrijski državljani, nemški državljani in osebe nemške narodnosti brez enega od teh državljanstev, ki so posedovale stalno bivališče na območju izven Republike Avstrije in izven meja nemškega Reicha po pravnem statusu ozemlja z dne 31. 12. 1937 in so v zvezi z dogodki II. svetovne vojne ali zaradi posledic teh dogodkov to stalno bivališče vsled pregona kot tudi izgona izgubile. Iz točke C priloge 1 je razvidno, da so bili med pregnance in preseljence izrecno vključene tudi osebe iz območja FLRJ. Glede časa, relevantnega glede državljanstva oziroma narodne pripadnosti je Republika Avstrija postavila kot presečni datum 27. 11. 1961, ko je bila podpisana FIP (par. 9 Zakona o prijavi). Navedeni kriteriji, torej pripadnosti določeni skupini oškodovancev - pregnancem in preseljencem, državljanstvo (avstrijsko, nemško ali pripadnost nemški narodnosti na dan 27. 11. 1961 oziroma na dan smrti, če je oseba umrla pred tem datumom, drugi odstavek 9. člena Zakona o prijavi) in stalno prebivališče v Avstriji 1. 1. 1960, so zamejevali odškodninsko zavezo Zvezne republike Nemčije po FIP, in zavezujejo tudi organ, ki odloča o denacionalizaciji in po drugem odstavku 10. člena ZDen ugotavlja, ali je imela oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, pravico dobiti odškodnino od tuje države. V okviru navedenih kriterijev je Republika Avstrija izvedla odškodovanje v notranji zakonodaji v polju svoje proste presoje (določila vrsto škode, za katero se plača odškodnina, višino odškodnine, vključujoč socialne kriterije in drugo). Po presoji sodišča upravni organ ni dolžan ugotavljati, kakšne konkretne pravice bi upravičencu šle po avstrijskih predpisih, saj bi to pomenilo določanje odškodnine po teh predpisih, kar pa presega odločanje o denacionalizacijskih zahtevkih po ZDen. (Smiselno enako stališče, da ni treba ugotavljati okoliščin, predpisanih po internem pravu tuje države, izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 462/2000 z dne 6. 6. 2002).

Da upravni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni ugotovil v prejšnji točki navedenih relevantnih dejstev, ne drži. Na podlagi listin v upravnem spisu je navedel, da je X.X. 10. 9. 1948 pridobil avstrijsko državljanstvo in da je že pred 4. 12. 1948 živel v Avstriji. Ugotovil je, da se po ureditvi v FIP uvršča med oškodovance kot pregnanec, čemur sodišče glede na vse že pojasnjeno (premoženje X.X. so tedanji oblastni organi podržavili kot t.i. sovražnikovo premoženje, to podržavljenje zanj predstavljajo materialno škodo, ki jo je utrpel v časovnem obdobju in na območju, ki so ga glede povračila premoženjske škode upoštevale pogodbenice FIP) pritrjuje.

Po mnenju sodišča tožnika gornjega stališča ne moreta ovreči z listinami, na katere se sklicujeta – aide memoire, ki ga je posredovalo avstrijsko veleposlaništvo, potrdilo Zveznega ministrstva za finance z dne 13. 12. 2010 in izvedeniško mnenje E.E.. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen upravni organ, ki odloča o denacionalizacijskem zahtevku, ugotavlja po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov. Navedena določba nalaga upravnemu organu, da mora ugotoviti vsebino tujega prava. To lahko stori tako, da o tujem pravu pridobi obvestilo pristojnega ministrstva, ali se o njegovi vsebini prepriča na drug ustrezen način. Javno ali drugo listino pristojnega tujega organa ali ustanove o vsebini tujega prava lahko predložijo tudi stranke v postopku (12. člen Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku, ZMZPP). Aide memoire in potrdilo Zveznega ministrstva za finance sta po vsebini obvestili o tujem pravu v smislu določb ZMZPP, torej javni listini, kot se je opredelil upravni organ v svoji odločbi. Sistem obveščanja o o obvestilih o tujem pravu je vzpostavljen tudi z Evropsko konvencijo o obvestilih o tujem pravu, ki določa, da odvisno od primera to obvestilo vsebuje ustrezna zakonska besedila in ustrezne sodne odločitve, po potrebi pa tudi dodatne dokumente, kot so izvlečki iz strokovnih del in pripravljalnega gradiva (7. člen konvencije). Obvestila, dana v odgovoru, ne zavezujejo (8. člen konvencije). Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je upravni organ pri svoji odločitvi upošteval predpise, katerih veljavnost potrjujeta navedeni listini (FIP, Zakon o prijavi, UVEG). Koliko naj bi upošteval še v teh potrdilih vsebovana pravna stališča, pa je po mnenju sodišča odvisno od tega, v kakšnem obsegu je glede na ureditev ZDen dolžan ugotavljati, kako je Republika Avstrija v svojem notranjem pravnem redu izvedla odškodovanje. O tem se je sodišče že opredelilo v točki 14 obrazložitve. V obeh avstrijskih listinah je izpostavljeno, da ti predpisi niso podlaga za odškodovanje za nepremično premoženje in za deleže v podjetjih. Iz potrdila Zveznega ministrstva za finance izrecno izhaja, da se nanaša na podržavljene nepremičnine parc. št. 83, 586, 502/5, 603/3 k.o. … in zanje Republika Avstrija X.X. odškodnine ni plačala, niti imenovani po Zakonu o prijavi in po UVEG, iz prej navedenega razloga, ni imel pravice do odškodnine (kolikor se organ opredeljuje do odškodovanja po ADP, to za obravnavani primer ni relevantno). Kot je sodišče že navedlo, pa se določba drugega odstavka 10. člena ZDen razlaga in uporablja tako, da višina in vrsta odškodnine sama po sebi ni kriterij za odgovor o možnosti pridobiti odškodnino (v sodbi opr. št. U 1846/1996 se je Vrhovno sodišče RS opredelilo, da je drugemu odstavku 10. člena ZDen zadoščeno, če je prejšnji lastnik v Republiki Avstriji dobil odškodnino samo za premične stvari, ne pa tudi za podržavljene nepremičnine). Glede na navedeno se sodišče strinja z upravnim organom, da na to pravno mnenje avstrijskih organov ni bil vezan in je lahko sam interpretiral, ali tuji predpisi izključujejo denacionalizacijo, kot je urejena z ZDen. Kolikor se tožnika sklicujeta na mnenje E.E., sodišče ugotavlja, da njegov avtor predvsem odgovarja na pravno mnenje C.C. in D.D., ki pa ga upravni organ ni uporabil kot podlago za svoje stališče in tudi sodišče meni, da takšna razčlenitev avstrijske ureditve ni potrebna, ker ugotavljanje pravice do odškodnine od tuje države v zvezi z zahtevkom za denacionalizacijo ne seže tako daleč. Upravni organ se je oprl na dejstva, ki so pomembna za ugotovitev, ali je šlo za podržavljenje premoženja, ki ga je mogoče subsumirati pod FIP, in s tem zadostil potrebnemu obsegu ugotavljanja dejanskega stanja, sodišče pa po povsem navedenem sprejema tudi njegov pravni zaključek, da odškodovanje po FIP prejšnjega lastnika izključuje kot denacionalizacijskega upravičenca po ZDen.

Sodišče tožnikoma tudi ne more pritrditi, da je upravni organ s stališčem, ki ga je zavzel v izpodbijani odločbi, kršil 22. člen Ustave RS. V izpodbijani odločbi je upravni organ ugotovil, da v okvir mednarodnih sporazumov, ki jih mora upravni organ po uradni dolžnosti upoštevati po drugem odstavku 10. člena ZDen, spada tudi FIP. Ker to vpliva na zakonitost in pravilnost odločitve o denacionalizacijskem zahtevku, se tožnika ne moreta sklicevati, da nista obravnavana enako kot denacionalizacijski upravičenci, v zvezi z zahtevki katerih upravni organ tega preiskusa ni opravil. S sklicevanjem na enakost namreč ni mogoče zahtevati, da bi upravni organ ohranil prakso in v vseh primerih odločal enako pomanjkljivo, saj temu nasprotuje načelo zakonitosti (4. člen ZUP/86 oziroma 6. člen ZUP/99).

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

K točki II Tožba pok. B.B. se zavrže. Tožnik B.B. je po navedbi v tožbi pokojen in je po podatkih v upravnem spisu umrl že v teku upravnega postopka. Pravdna sposobnost in s tem sposobnost biti stranka v postopku v upravnem sporu nastane z rojstvom in preneha s smrtjo. Na obstoj te predpostavke mora sodišče paziti ves čas postopka (80. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se po prvem odstavku 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena z ZUS-1) ter mora tožbo zavreči, če se pomanjkljivosti ne dajo odpraviti (peti odstavek 81. člena ZPP).

Mrtva oseba sodnega postopka ne more začeti, niti ne kdo drug v njenem imenu. B.B., ki je naveden kot tretji tožnik, torej tožbe ni mogel vložiti, saj je bil ob vložitvi tožbe že mrtev. V procesnem pogledu zadeva ni drugačna, če je v tožbi navedeno, da nastopa po skrbnici za poseben primer (ki pa ni navedena kot tožnica). Takšen skrbnik je v tretjem odstavku 67. člena ZDen predviden, da prevzame v začasno upravljanje denacionalizirano premoženje, če je denacionalizacijski upravičenec mrtev, kar pomeni, da nastopi svojo funkcijo, ko je v denacionalizacijskem postopku podržavljeno premoženje že vrnjeno. V obravnavanem primeru pa se šele odloča o pravici do denacionalizacije. Skrbnica za poseben primer torej ne more biti zastopnica mrtvega tožnika, niti ne more biti aktivna stranka denacionalizacijskega postopka oziroma sodnega postopka, v katerem se preiskuša zakonitost upravne odločbe (sodba opr. št. I Up 1269/2004 z dne 7. 12. 2005). V obravnavanem primeru gre za pomanjkljivost glede aktivne stranke, ki je ni mogoče odpraviti.

Sodišče je tožbo zavrglo na podlagi petega odstavka 81. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.